VSL sklep I Cpg 572/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2004/00935 z dne 13. 2. 2004 in tožbo zavrglo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povračilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 571,17 EUR (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče v Ljubljani in Vrhovno sodišče RS sta se že večkrat izrekli o v bistvenem enaki problematiki, kot je izpostavljena v obravnavanem primeru. Tako ni več dvoma o tem, da zagotavljanje prevozov šolskih otrok po nevarnih poteh predstavlja izvirno nalogo lokalnih skupnosti. Izvirne naloge pa so naloge, ki se nanašajo na lokalne zadeve (zadevajo samo prebivalce občine) in jih občina ureja samostojno. Posledično jih primarno tudi financira sama, iz lastnih sredstev. Zgolj v kolikor tega zaradi slabše gospodarske razvitosti ne zmore, ji potrebna sredstva zagotovi država (8. člen Zakona o lokalni samoupravi – v nadaljevanju ZLS).

6Terjatev, ki jo v obravnavanem primeru vtožuje tožeča stranka, izhaja iz financiranja prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh in je nastala v letih 2001 in 2002. Problematika financiranja takšnih prevozov je bila v tistem obdobju urejena v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI). Ta je v zadnjem odstavku zadnje alineje 81. člena določal, da so takšni prevozi kriti iz sredstev državnega proračuna (do leta 2002 v celoti, kasneje, do leta 2004 pa v odstotkih, določenih v 45. členu novele ZOFVI-A). Dejstvo je torej, da je sredstva za varstvo vozačev po nevarnih poteh v vtoževanem obdobju morala zagotoviti država, prevoze pa je izvajala in organizirala občina. Šlo je za izvirno nalogo občine, s posebnim režimom financiranja – država ni zgolj krila razlike, ki je občina zaradi slabše razvitosti sama ni mogla zagotoviti, ampak je prevzela najprej celotno, kasneje pa delno financiranje obravnavane dejavnosti. Situacija je bila tako v bistvenem podobna situaciji, ko država z zakonom na občino prenese opravljanje posameznih zadev iz državne pristojnosti in ji za njihovo izvajanje zagotovi potrebna sredstva. V obeh primerih naloge izvaja občina, financira pa jih država. Pritožbene navedbe, da situaciji nista podobni, saj je občina v primeru prenesenih nalog v bistveno šibkejšem položaju, ker so ji naloge dodeljene brez soglasja, je neutemeljena. Še posebej takšna ugotovitev velja ob upoštevanju časovnega obdobja iz katerega izhaja tožbeni zahtevek. Takrat veljavni 24. člen ZLS je namreč določal, da lahko država na občino prenese posamezne naloge iz svoje pristojnosti le ob njenem predhodnem soglasju. V tistem obdobju torej občina ni bila dolžna prevzeti s strani države prenesenih nalog. Ali bo dala soglasje za takšen prenos, je bilo v njeni diskreciji. O šibkejšem položaju občine, na katerega se pritožba sklicuje in ki naj bi pomenil bistveno razliko med obravnavano situacijo in prenesenimi nalogami, tako (posebno v vtoževanem obdobju) ni mogoče govoriti.

7Tudi način, kako je država sredstva za prevoze učencev osnovnih šol na nevarnih poteh zagotavljala, je v bistvenem enak načinu zagotavljanja sredstev za opravljanje prenesenih nalog. Financiranje nalog, ki jih opravljajo občine, na splošno ureja Zakon o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1). ZOFVI pa je (kot specialni predpis) predvidel, da mora sredstva za prevoze šolarjev po nevarnih poteh zagotavljati država. Z novelo A je bila takšna obveznost ukinjena, urejeno pa je bilo tudi prehodno obdobje, v katerem se je odstotek sredstev, ki jih mora iz tega naslova zagotoviti država, postopno zmanjševal. Obveznost države je torej bila urejena v zakonu. Podobno je tudi v primeru prenosa državnih nalog na lokalno skupnost. Skladno s 1. odstavkom 5. člena ZFO-1 se namreč način zagotavljanja sredstev določi z zakonom, s katerim je na občino preneseno opravljanje posameznih nalog. Višina oziroma način financiranja naloge, ki jo opravlja občina v obravnavanem primeru je torej urejen z ZOFVI, financiranje nalog, ki jih država prenese na občino, pa je urejeno v zakonu s katerim to stori. V obeh primerih je tako zaveza države določena v zakonu.

8Iz navedenega nedvomno izhaja, da je situacija v bistvenem enaka. Uporaba sporne analogije je zato mogoča in smiselna. Temeljno načelo pravne države je namreč načelo enakosti. To pomeni, da je bistveno enake situacije potrebno obravnavati enako, različne pa različno. To načelo je v obravnavanem primeru bilo spoštovano. Pritožbene navedbe, da analogije ni mogoče uporabiti, ker ne obstaja pravna praznina, ki bi jo bilo potrebno zapolniti, tako niso utemeljene.

9Pritožba nadalje napačno ugotavlja, da je med pravdnima strankama sporen temelj obveznosti tožene stranke. Ta je določen v zakonu (ZOFVI) in mu tožena stranka ne oporeka. Njeni ugovori se nanašajo na vprašanje, ali je sredstva za plačilo že zagotovila – torej ali so bili prevozi po nevarnih poteh upoštevani in plačani v okviru sredstev, ki jih je tožeča stranka od tožene dobila na podlagi finančne izravnave. Iz navedenega izhaja, da se toženčevi ugovori ne nanašajo na temelj zahtevka, ampak na njegovo višino. Skladno z določbo 25. člena ZLS se spori glede višine sredstev, ki jih mora država zagotoviti občini za izvajanje prenesenih nalog (smiselno pa tudi izvirnih nalog, za financiranje katerih se je zavezala država) rešujejo pred arbitražo. Če jih na takšen način ni mogoče rešiti, o njih odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da za odločanje v tovrstnih sporih, sodna pristojnost ni podana.

10Iz navedenega izhaja, da v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni našlo niti kršitev na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).