VSL sodba VI Kp 42330/2015

I. Ob ugoditvi pritožbi državne tožilke in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se

obdolženega A. A.

spozna za krivega,

da ne daje preživnine za osebo, ki jo po zakonu mora preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel, s tem, da

ni plačal preživnine za svojega sina B. B., rojenega ..., ki se od svoje polnoletnosti redno šola v programu ekonomski tehnik v izvajanju družbe C. d.o.o., višina preživninske obveznosti pa je bila določena z izvršljivo sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 801/92 z dne 25. 5. 1994, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1646/94 z dne 28. 9. 1994, s tem, da v Ljubljani

- od 1. 6. 2004 do 31. 3. 2005 ni plačal preživnine v višini 146,18 EUR mesečno,

- od 1. 4. 2005 do 31. 3. 2006 ni plačal preživnine v višini 151,30 EUR mesečno,

- od 1. 4. 2006 do 31. 3. 2007 ni plačal preživnine v višini 154,47 EUR mesečno,

- od 1. 4. 2007 do 31. 3. 2008 ni plačal preživnine v višini 157,40 EUR mesečno,

- od 1. 4. 2008 do 31. 3. 2009 ni plačal preživnine v višini 167,63 EUR mesečno,

- od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2010 ni plačal preživnine v višini 171,49 EUR mesečno,

- od 1. 4. 2010 do 31. 3. 2011 ni plačal preživnine v višini 173,55 EUR mesečno,

- od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2012 ni plačal preživnine v višini 176,33 EUR mesečno,

- od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2013 ni plačal preživnine v višini 181,62 EUR mesečno,

- od 1. 4. 2013 do 31. 3. 2014 ni plačal preživnine v višini vsaj 181,62 EUR mesečno,

- od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2015 ni plačal preživnine v višini vsaj 181,62 EUR mesečno,

- od 1. 4. 2015 do 29. 2. 2016 ni plačal preživnine v višini vsaj 181,62 EUR mesečno,

skupaj torej vsaj 23.823,98 EUR, pri tem pa bi preživnino zmogel plačevati, saj je bil zaposlen v družbi D., d.o.o., po poklicu pa je gostinski tehnik,

s čimer je storil kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1.

II. Znesek posebnega pogoja v pogojni obsodbi pa se zniža na 12.742,77 EUR.

III. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je odločilo kazen eno leto zapora, preizkusno dobo v trajanju petih let in posebni pogoj, da prav tako v roku petih let oškodovancu B. B. plača znesek 13.302,36 EUR ter da v bodoče zanj redno plačuje preživnino, dokler se bo ta šolal. Sodišče je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku do višine 13.302,36 EUR, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, tj. iz pritožbenih razlogov po 2. ter 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti spozna za krivega po obtožnem predlogu.

3Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

4Pravilno je pritožbeno naziranje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo obdobje obdolženčevega neplačevanja preživnine od 1. 6. 2004 do 30. 4. 2010, zmotno uporabilo določbe KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona, s čimer je zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, ki imajo oporo tudi v judikaturi precedenčnega sodišča (odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 34/2010 z dne 1. 7. 2010), da gre pri kaznivem dejanju neplačevanja preživnine po 194. členu KZ-1 za trajajoče kaznivo dejanje, saj storilec v celotnem obdobju, ki je predmet obtožbenega očitka, ne daje preživnine, torej ne izpolnjuje svoje obveznosti preživljanja. S tem, ko storilec določeno obdobje ne daje preživnine, stori eno kaznivo dejanje, izvrševanje dejanja pa traja ves čas, ko bi storilec „moral delati“, z drugimi besedami – ves čas, ko traja njegova kazenskopravno relevantna opustitev dolžnostnega ravnanja. Kljub temu, da se izvrševanje kaznivega dejanja izraža v ponavljajočih se opustitvah plačevanja mesečnih zneskov preživnine, ne gre za serijo samostojnih kaznivih dejanj, saj je na ravni biti kaznivega dejanja ključno, da storilca zaznamuje enoten subjektivni odnos do opustitve zakonske dolžnosti preživljanja otroka oziroma naklep do vzdrževanja protipravnega stanja, ki je temeljna vsebina kaznivega dejanja.

5Ne v kazenskopravni teoriji niti v sodni praksi ni vprašljivo, da se kot čas izvršitve oziroma dokončanja trajajočega kaznivega dejanja šteje trenutek, ko vzpostavljeno protipravno stanje preneha. Drugače rečeno – kadar gre za ponavljajočo se dejavnost v določenem časovnem obdobju, v konkretnem primeru vrsto opustitev, je kaznivo dejanje izvršeno, ko je izvršena zadnja opustitev, ki je del opisa kaznivega dejanja. Ker zastaranje kazenskega pregona teče od dne, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno (prvi odstavek 91. člena KZ-1), začne zastaranje pri predmetnem kaznivem dejanju teči zadnji dan obdobja, ki je predmet obtožbe, v tej zadevi šele z dnem 29. 2. 2016. Ker upoštevaje obrazloženo kazenski pregon zoper obdolženca ni zastaral, je sodišče druge stopnje v posledici ugoditve pritožbi državne tožilke sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako (prvi odstavek 394. člena ZKP), da je obdolženca na podlagi sprejetega priznanja krivde spoznalo za krivega kaznivega dejanja po obtožnem predlogu z dne 3. 3. 2016, tj. za celotno obdobje od 1. 6. 2004 do 29. 2. 2016. Zaradi spremembe opisa dejanja je pritožbeno sodišče v krivdoreku ustrezno prilagodilo tudi skupni znesek neplačanih obrokov preživnine, ki je sedaj enak kot po obtožnem predlogu.

6Pritožbeno sodišče v krivdorek ni vključilo očitka, da obdolženec ni plačal preživnine v višini 186,53 EUR od 1. 3. 2016 dalje. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je namreč pokazal, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu prekoračilo obtožbo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je obdolženec na naroku dne 26. 5. 2016 priznal krivdo za kaznivo dejanje, opisano v prvotnem obtožnem predlogu, očitek o neplačevanju preživnine v obdobju od 1. 3. 2016 naprej pa je tožilstvo vključilo oziroma dodalo šele v modificirani obtožni predlog, tj. na naroku dne 31. 5. 2016. V sodbo, ki jo sodišče izreče na podlagi priznanja krivde, ni mogoče vključiti izvršitvenih ravnanj, ki jih obdolženec ni priznal, saj so bila v obtožni akt dodana po tem, ko je sodišče priznanje krivde že sprejelo. Z opisom dejanja v sodbi je bil evidentno prekoračen dejanski okvir obdolženčevega priznanja krivde, modifikacije obtožbe po sprejetem priznanju pa nimajo procesnih učinkov.

7Pritožbeno sodišče je v korist obdolženca poseglo v odločbo o kazenski sankciji. V znesku posebnega pogoja v pogojni obsodbi, tj. da je obdolženi dolžan oškodovancu plačati 13.302,36 EUR, je sodišče prve stopnje zajelo tri mesečne obroke neplačane preživnine (marec – maj 2016) iz dela izreka izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče, kot je že bilo obrazloženo, izpustilo iz odločbe o krivdi. Poseg v izrek sodbe je zato zahteval ustrezno znižanje zneska posebnega pogoja, natančneje za tri mesečne zneske po 186,53 EUR, skupaj torej 559,59 EUR. Pri zdaj določeni obveznosti plačila 12.742,77 EUR gre seveda za nižji znesek kot bi ustrezal celotni povzročeni škodi po krivdoreku spremenjene sodbe (23.823,98 EUR), kljub temu pa sodišče druge stopnje nima zakonske podlage, da bi v odločbo o kazenski sankciji uradoma poseglo v škodo obdolženega. Pritožba državne tožilke, ki izpodbija le krivdorek sodbe, namreč ne vsebuje nobenih navedb v smeri izpodbijanja odločbe o določitvi posebnega pogoja v pogojni obsodbi, širjenje odločanja v obdolženčevo škodo izven okvirov pritožbenih navedb pa v pritožbenem postopku ni dopustno. Sicer pa je razumljivo, da tožilka v pritožbi ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, saj je prvostopenjsko sodišče, kljub dejstvu, da je iz opisa kaznivega dejanja pravzaprav izpustilo polovico kriminalnega očitka obdolžencu, v celoti sledilo predlogu tožilstva glede določitve kazni zapora v pogojni obsodbi in trajanja preizkusne dobe.

8Pritožbeno sodišče ni poseglo v odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, saj ob odsotnosti ustreznih pritožbenih navedb niti za tak poseg ni podlage v procesnem zakonu. Tudi sicer pa je pripomniti, da je sodišče prve stopnje zmotno (deloma) ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca, saj slednji z naslova terjatev za neplačane obroke preživnine že razpolaga z izvršilnim naslovom po pravnomočni sodni odločbi (ki je celo opredeljena v izreku izpodbijane sodbe). Kot izhaja iz podatkov spisa, je oškodovanec za uveljavitev svoje terjatve zoper obdolženca že sprožil izvršilne postopke. V opisanih okoliščinah pa bi moralo prvostopenjsko sodišče oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pot pravde.

9Ob ugoditvi pritožbi državne tožilke in po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče iz pojasnjenih razlogov izpodbijano sodbo spremenilo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji. V nespremenjenih delih (tj. v odločbi o kazenski sankciji, kolikor se ne nanaša na določitev posebnega pogoja, in v odločbah o premoženjskopravnem zahtevku ter stroških kazenskega postopka) pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.