VSC sodba in sklep Cpg 311/2015

I. Pritožbi tožeče stranke se glede izpodbijanega drugega odstavka I. točke izreka sodbe delno ugodi, tako da se glede obrestnega dela zahtevka izrek sodbe delno spremeni in glasi: “Obrestni del tožbenega zahtevka, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od prisojene zavarovalnine za čas od 3. 10. 2007 do 14. 6. 2010 se zavrne, tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od prisojene zavarovalnine tudi za čas od 15. 6. 2010 dalje do 28. 11. 2011” v preostalem delu se pritožba glede izpodbijanega drugega odstavka I. točke izreka sodbe zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožbi tožeče stranke glede izpodbijanega prvega odstavka II. točke izreka sodbe v višini 2.400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 dalje do plačila in glede izpodbijane III. točke izreka sodbe se ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne novo odločanje sodišču prve stopnje.

III. Pritožba tožene stranke se glede izpodbijanega prvega odstavka I. točke izreka sodbe zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 952/2010 z dne 23. 1. 2015 izreklo: “I. (1) Tožena stranka Z. d.d. je dolžna plačati tožeči stranki E. d.o.o. 192.479,73 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2011 dalje do plačila v roku 15 dni na TRR. (2) Presežni del tožbenega zahtevka, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadaljnjih 532.000,00 EUR zavarovalnine, in obrestni del zahtevka, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od prisojene zavarovalnine od 3. 10. 2007 do 28. 11. 2011, se zavrne. II. Zavrneta se preostala tožbena zahtevka: (1) “Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki zaradi izgubljenega dohodka plačilo 12.241.666,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.” (2) “Tožena stranka je dolžna plačevati tožeči stranki od 1. 6. 2010 do 31. 12. 2026 mesečno rento v znesku 393.666,66 EUR mesečno do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega obroka rente do dneva plačila.” III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 85.411,59 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper to sodbo sta pravočasno pritožbo vložili tako tožeča stranka po svojem pooblaščencu kot tožena stranka po svojem pooblaščencu.

Pritožba tožeče stranke

3.Tožeča stranka vlaga pritožbo, s katero izpodbija odločitev naslovnega sodišča v zavrnilnem delu I. točke izreka sodbe, prav tako jo izpodbija v prvem odstavku II. točke izreka, po temelju v celoti, po višini pa zgolj do zneska 2.400.000,00 EUR, ter v točki III. izreka, torej glede odločitve o stroških postopka, iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, ter da s svojo odločbo razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo sodišču v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba najprej povzame, da je sodišče prve stopnje do zneska 192.479,73 EUR ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zavarovalnine v posledici škode na stroju za revialni tisk C. proizvajalca ., v presežku do zneska 742.479,73 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne 3. 10. 2007 do 28. 11. 2011, v celoti pa je zavrnilo preostala tožbena zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku in plačila mesečne rente.

5Pritožba meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vestno pristopila k reševanju zavarovalnega primera, kljub temu, da je več kot 15 mesecev po škodnem dogodku izplačala polovico prenizko zavarovalnino. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je prisojena zavarovalnina primerna, saj je nedvomno prenizka iz razloga, ker temelji na zmotni uporabi splošnih pogojev tožene stranke in zavarovalne pogodbe.

6Tako je po stališču pritožbe sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v konkretnem primeru določila Splošnih pogojev za zavarovanje opreme v zakupu (leasingu) PG-zak/99-2 (v nadaljevanju: Splošni pogoji). S sklenitvijo zavarovalne pogodbe dne 7. 3. 2007 je med pravdnima strankama dogovorjena zavarovalna vrednost stroja 1.000.000,00 EUR, kot tudi, da pri obračunu škode ni mogoče upoštevati pričakovane življenjske dobe, niti zmanjšanja vrednosti zaradi starosti in ekonomske zastarelosti, zmanjšanje vrednosti zaradi obrabe pa se glede na doplačilo zavarovalne premije prav tako ne upošteva. Zmanjšanja višine zavarovalne vrednosti v skladu z določili 5. člena Splošnih pogojev ni moč upoštevati, kar pomeni, da se šteje, da je stroj na dan škodnega dogodka bil vreden toliko, kolikor znaša zavarovalna vsota, to je 1.000.000,00 EUR. Ob upoštevanju navedenega pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 6. člen Splošnih pogojev, ko je škodo obračunalo na podlagi 4. odstavka 6. člena, ki določa, da zavarovalnica ni dolžna povrniti celotne vrednosti naprave, če poškodovanega dela ni mogoče popraviti (ker je na primer izdelana v tujini ali pa je ne izdelujejo več) in zavarovalnica v tem primeru povrne le vrednost poškodovanega dela v sorazmerju funkcionalne udeležbe tega dela proti celi napravi.

7Sodišče prve stopnje navedeno določbo zmotno razlaga, ko trdi, da je treba upoštevati tudi ekonomsko upravičenost popravila in da je namen določila, da se v teh primerih stroški popravila nesorazmerno ne povišajo, saj ekonomska upravičenost popravila ni kriterij, ki bi ga bilo mogoče upoštevati pri presoji, ali je v konkretnem primeru mogoče uporabiti 4. odstavek 6. člena Splošnih pogojev. Stališče sodišča prve stopnje ni v skladu z jezikovno razlago Splošnih pogojev, ker slednji ne govorijo o tem, ali je napravo smotrno popravljati, temveč govorijo o tem, da je ni mogoče popraviti. Splošni pogoji govorijo tudi o zmožnosti popravila poškodovanega dela - ne pa celotne naprave, kot to zmotno povzema sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi se za pravilno uporabo navedenih pogojev moralo vprašati, ali je mogoče popraviti poškodovani del (eventualno tudi dele), ne pa celotne naprave. Iz izvedenih dokazov izhaja, da bi poškodovane dele bilo mogoče popraviti v skladu z načrti proizvajalca K.

8Nadalje pritožba meni, da stališče sodišča prve stopnje prav tako ni v skladu z namensko razlago navedenega določila. Vprašanje ekonomske upravičenosti popravila je namreč urejeno v drugem odstavku 6. člena Splošnih pogojev, ki določa, da se šteje, da je stvar uničena in se zato škoda obračuna po 1) točki 1. odstavka, če bi stroški popravila dosegli vrednost stvari ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera, zmanjšano za vrednost ostankov. Če se torej pojavi dvom o ekonomski upravičenosti popravila, je treba škodo obračunati po 2. odstavku 6. člena Splošnih pogojev. Če bi se sprejelo argumentacijo sodišča, da se namen četrtega odstavka 6. člena Splošnih pogojev presoja z vidika ali je popravilo stroja ekonomsko upravičeno, določilo glede totalne škode ne bi bilo nikoli uporabno.

9Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je spregledalo bistveno okoliščino za odločitev v predmetni zadevi, in sicer izvedenčevo ugotovitev iz tč. 3.8 II. dopolnitve izvedenskega mnenja, da je stroj že dalj časa stal in je prišlo do vpliva korozije in drugih okoljskih vplivov na stroj, kar pomeni, da je potreba po generalnem remontu posledica nepravočasnega popravila stroja. Sodišče prve stopnje je spregledalo, na kar je izrecno opozoril tudi izvedenec, da gre v predmetni zadevi za dve problematični in popolnoma različni, čeravno med sabo povezani situaciji - prva se nanaša na stanje takoj po škodnem dogodku in nastali okvari krmiljenja, kjer gre za poškodovanje krmilnih, ne pa tudi ostalih delov, druga situacija pa se nanaša na stanje, ko je stroj že dlje časa stal. Izvedenec je jasno povedal, da je bil primeren rok za popravilo, torej rok, v katerem se obseg škode zaradi nedelovanja stroja ne bo začel povečevati, pol leta, čemur tožena stranka ni oporekala. Če bi tožena stranka nakazilo zavarovalnine izvršila pravočasno, torej v okviru pol leta, kolikor je povsem razumen čas, da bi tožena stranka ugotovila obseg škode oziroma vsaj izplačala ustrezen predujem za sanacijo škode, bi stroj bilo mogoče popraviti z bistveno nižjimi stroški, kot 15 mesecev po škodnem dogodku. Da je stroj mogoče popraviti s sanacijo poškodovanih delov po starih načrtih izhaja iz dopisa družbe K. z dne 19. 6. 2008, seveda pa so se stroški popravila zaradi poteka časa že takrat, 8 mesecev po škodnem dogodku že bistveno povišali, še dodatno pa so se povišali do izplačila nespornega dela zavarovalnine konec leta 24. 12. 2008.

10Pritožba trdi, da je do izplačila zavarovalnine prišlo po nerazumno dolgem času, to je 15 mesecev po škodnem dogodku, zato se je strošek popravila bistveno povečal, nad 500.000,00 EUR, zaradi česar je tožeča stranka v nadaljevanju povsem utemeljeno zvišala svoj zahtevek za plačilo zavarovalnine, ker popravilo stroja, čeravno je bilo mogoče z zamenjavo delov po starih načrtih, nikakor ni bilo več ekonomsko upravičeno. Zato je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo še nadaljnjih 742.479,23 EUR in v podkrepitev svojih trditev toženi stranki posredoval dopis družbe K. z dne 20. 3. 2009, iz katerega jasno izhaja, da bi škodo na stroju še vedno bilo mogoče odpraviti, vendar bi bili stroški popravila zaradi tega, ker stroj več kot leto in pol bil neuporaben, temu primerno visoki. Šele dne 29. 11. 2011, to je več kot leto in pol po vložitvi tožbe, ki je bila vložena dne 1. 6. 2010, je tožena stranka opravila nov preračun škode, ki ga je označila kot pravilnega in ki ga kot pravilnega označuje tudi sodišče prve stopnje, čeprav hkrati zaključi, da tožena stranka ni pravilno tolmačila 5. člena Splošnih pogojev. V tem obračunu se je tožena stranka seveda sklicevala na to, da poškodovanih delov več ni mogoče popraviti, kar pa je bilo, glede na to, da je do te ugotovitve prišla več kot 4 leta po škodnem dogodku, glede na potek časa povsem razumljivo, kar je potrdil tudi izvedenec in proizvajalec stroja K. V letu 2011 morda res ni bilo več mogoče popraviti škode, vendar je krivda za to izključno na strani tožene stranke. Zato je po mnenju tožeče stranke povsem nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zavarovalni primer korektno obravnavala. Toženi stranki ne bi bilo mogoče očitati protipravnega ravnanja zgolj, če bi ustrezno zavarovalnino izplačala v roku pol leta, ko je bilo popravilo stroja še smotrno, oziroma v skladu z določili OZ in Splošnimi pogoji v 14 dneh od seznanitve z dopisom družbe K.

11Tožeča stranka tudi meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da če bi tožeča stranka imela namen popravljati stroj, bi to storila že v letu 2008 s plačilom zavarovalnine, zmotna, ker popravilo stroja v okviru plačane zavarovalnine v letu 2008 ni bilo več mogoče. Tožeča stranka bi, če bi zavarovalnina bila plačana pravočasno, lahko sprva poskusila vzpostaviti normalno delovanje stroja in še nato od tožene stranke zahtevati eventualno dodatno zavarovalnino.

12.Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe tudi zmotno zaključilo, da navedbe izvedenca glede na oceno škode po 4. odstavku 6. člena niso relevantne, oziroma je zaključek sodišča protisloven, ker bi sodišče moralo ugotoviti, na kakšen način bi bilo treba obračunati škodo na podlagi izvedenskega mnenja, ne pa izvedensko mnenje presojati na podlagi že sprejete odločitve, na kakšen način bi morala škoda biti obračunana. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za velike stroške popravila izvedela šele dne 7. 6. 2010 in da ji zato ni mogoče očitati nestrokovnega ravnanja, glede na to, da tudi sodišče ugotavlja, da je tožnik na naslov tožene stranke že dne 30. 3. 2009 naslovil dopis, v katerem jo je sporočil, da glede na dopis družbe K. z dne 20. 3. 2009 in neutemeljeno zavlačevanje z izplačilom zavarovalnine, izplačana zavarovalnina ni več zadostna za pokritje škode.

13Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in v nasprotju z materialnim pravom tudi pri zavrnitvi obrestnega dela tožbenega zahtevka. V točki 84. izpodbijane sodbe namreč sprva jasno pove, da sta tako tožnik kot toženka za velike stroške popravila izvedela iz ponudbe K. z dne 7. 6. 2010, nato pa sodišče trdi, da je tožnik totalno škodo z listinami dokazoval šele v tem postopku. Kot je tožnik že pojasnil, je bila tožena stranka o povečanem obsegu škode obveščena najkasneje z dopisom z dne 30. 3. 2009, pa četudi bi držalo, da je tožnik totalno škodo dokazoval šele v tem postopku, bi sodišče toženi stranki moralo naložiti plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15 dne od vložitve tožbe dalje, to je od dne 15. 6. 2010, ko je tožena stranka povsem nesporno bila seznanjena s tožnikovimi zahtevami (smiselno 943. člen OZ), ne pa od sestave obračuna toženke dne 29. 11. 2011. Materialno pravo ne veže nobenih posledic v smislu plačila zakonskih zamudnih obresti na obračun škode, ki ga sestavi zavarovalnica, tožena stranka pa tudi ni dokazala upravičenega razloga, zakaj je rešitev škodnega primera trajala vse do konca leta 2011.

14Pritožba meni, da je povsem zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati nobene izmed predpostavk za ugotovitev odškodninske odgovornosti in je zato neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v zvezi z vtoževanim izgubljenim dobičkom, predvsem pa je sodišče prve stopnje napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, glede na to, da je sprva sklenilo, da bo odločilo zgolj o zahtevku za plačilo zavarovalnine, nato pa je odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, kar je tožeči stranki preprečilo podajo morebitnih novih navedb ali procesnih ugovorov v delu, ki se nanaša na preostali del tožbenega zahtevka.

15Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

16Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da ne drži, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka oziroma, da je obrazložitev sodišča sama s sabo v nasprotju, je pa res, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in da je zmotno uporabljeno materialno pravo, vendar nikakor ne iz razlogov, kot jih navaja tožeča stranka, temveč iz razlogov, ki jih je v svoji pritožbi navedla tožena stranka. Pritožbene trditve tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je škodo obračunalo na podlagi četrtega odstavka 6. člena Splošnih pogojev, so neutemeljene. V tem postopku postavljeni izvedenec je pojasnil, da je bil stroj poškodovan le delno (poškodovane so bile elektronske komponente in računalnik ter elektro deli, ne pa mehanski deli stroja), pri čemer gre za poškodovane dele stroja, ki jih izdelujejo samo v tujini oziroma takšnih delov niti ne izdelujejo več, četrti odstavek 6. člena Splošnih pogojev pa v takšnem primeru določa, da je zavarovalnica dolžna povrniti le vrednost poškodovanega dela v sorazmerju funkcionalne udeležbe tega dela proti celotni napravi. Ravno okoliščina, da se takšni deli ne izdelujejo več oziroma se izdelujejo samo v tujini, pa je navedena kot primer, da se šteje, da poškodovanega dela ni več mogoče popraviti. Pritožbena zatrjevanja o tem, da je potreba po generalnem remontu posledica nepravočasnega popravila stroja, so neutemeljena, poleg tega so te trditve v postopku postavljene prepozno in niso z ničemer izkazane. To, da stroj očitno ni bil ustrezno zaščiten pred vplivi korozije in drugimi okoljskimi vplivi, res ni krivda tožene stranke. Stroj je imela v posesti tožeča stranka in bi ga lahko ustrezno zavarovala pred okoljskimi vplivi na način, da bi poskrbela za njegovo ustrezno skladiščenje in zavarovanje. Poškodovane so bile namreč le elektronske komponente in računalnik ter elektro deli, ne pa mehanski deli stroja. Nikakor vzrok in obseg škode nista bila znana konec februarja 2008, sicer pa je toženka že večkrat pojasnila, zakaj je potrebovala več časa za ugotovitev vzroka in obsega škode in se v izogib ponavljanju sklicuje na vse dosedanje navedbe v postopku. Tudi to, da so sankcija za morebitno zamudo zamudne obresti, ne pa odškodninska odgovornost, je bilo v postopku že večkrat pojasnjeno in se toženka sklicuje na svoje navedbe iz pripravljalnih vlog. Odločitev sodišča o pomanjkanju predpostavk odškodninske odgovornosti je popolnoma pravilna in ustrezno obrazložena, enako velja glede očitka nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na izgubljeni dobiček. V tem smislu toženka izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013, iz katere jasno izhaja, da novejša sodna praksa VS RS tožeči stranki v primeru dokazovanja obsega in višine izgubljenega dobička nalaga dokazno breme tako glede prihodkov kot tudi odhodkov, pri čemer se obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov preteklega poslovanja. Ker tožba ne vsebuje nobenih trditev o omenjenih okoliščinah, jo je sodišče v tem delu pravilno označilo za nesklepčno.

17Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in jo obsodi tudi na plačilo toženkinih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke

18Tožena stranka pritožbeno sodbo izpodbija v prvem odstavku I. točke izreka, torej izrecno samo v ugodilnem delu sodbe, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 192.479,73 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2011 dalje do plačila v roku 15 dni na TRR, uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, podrejeno pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude do plačila.

19Pritožba trdi, da v postopku izvedeni dokazi ne dajejo podlage za odločitev, da je tožeča stranka dokazala večji obseg škode in višino škode na spornem stroju, kot ju je predpravdno ocenila in priznala tožena stranka. Izvedenec za stroje in opremo, ki je izdelal mnenje v konkretni pravdi, je pojasnil, da je bil po njegovi oceni stroj poškodovan le delno in sicer so bili nedvomno poškodovani elektro deli in elektronske komponente ter računalnik, pri čemer poškodovanih delov ne izdelujejo več. Po oceni izvedenca je funkcionalno razmerje poškodovanih delov proti celoti 4,63 % : 95,37 %, same škode pa izvedenec ni mogel oceniti, saj je želel pridobiti ponudbo od K. M., vendar mu to ni uspelo in zato škode ni mogel oceniti. Tožeča stranka ni z nobenim drugim dokazom dokazala zatrjevanega večjega obsega in višine škode. Sodišče prve stopnje je sicer pojasnilo, zakaj s strani izvedenca ugotovljenega razmerja ni upoštevalo (določil ga je v razmerju novonabavne vrednosti stroja), vendar pa iz Splošnih pogojev za zavarovanje opreme v leasingu PG-zak/99-2, ki so sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe, ne izhaja, da bi se moralo pri ugotavljanju razmerja upoštevati vrednost stroja v času nastanka škodnega dogodka.

20Pritožba pove, da je tožena stranka res odstotek funkcionalne udeležbe pri svojem izračunu upoštevala v višini 40 %, kar je glede na to, da temu tudi tožeča stranka ni konkretizirano ugovarjala, upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer je sodišče prve stopnje potrdilo tudi pravilnost obračuna po četrtem odstavku 6. člena Splošnih pogojev za zavarovanje opreme v zakupu. Stroj je bil poškodovan le delno, poškodovanih delov pa ni mogoče popraviti, saj jih ne izdelujejo več, poleg tega so izdelani v tujini. Za takšne primere pa četrti odstavek 6. člena Splošnih pogojev za zavarovanje opreme v zakupu določa, da je zavarovalnica dolžna povrniti le vrednost poškodovanega dela v sorazmerju funkcionalne udeležbe tega dela proti celotni napravi.

21Toda po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje kot napačno opredelilo ravnanje toženke, ki je zavarovalno vrednost stroja obračunala skladno s 5. členom že omenjenih pogojev, ki kot zavarovalno vrednost stroja opredeljuje nabavno ceno nove stvari, povečano za stroške montaže in zmanjšano za znesek izgubljene vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske zastarelosti, če ni drugače dogovorjeno.

22Po oceni sodišča prve stopnje je bil v konkretnem primeru sklenjen drugačen dogovor, saj naj bi bila dogovorjena zavarovalna vrednost po sklenjeni zavarovalni pogodbi 1.000.000,00 EUR in to vrednost bi toženka po oceni sodišča prve stopnje morala upoštevati pri obračunu škode, saj drugače določitev zavarovalne vsote v zavarovalni pogodbi ne bi imela nobenega smisla.

23Takšno stališče sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbe materialnopravno napačno. Zavarovalne vsote namreč ne gre enačiti z zavarovano vrednostjo zavarovanega predmeta, kot je v konkretnem primeru storilo sodišče. Zavarovalna vsota ne predstavlja vrednosti zavarovane stvari, temveč zgornjo mejo obveznosti zavarovalnice, če nastane zavarovalni primer. Zavarovalna vsota torej ni vedno enaka vrednosti zavarovanega predmeta (lahko pa je enaka). Pojmi zavarovalna vsota, zavarovana vrednost predmeta in dejanska vrednost zavarovanega predmeta so trije različni pojmi. V konkretnem primeru je bil stroj očitno nadzavarovan, kar je posledica dejstva, da toženka ni dvomila v oceno cenilca J., ki je tudi sodni izvedenec za stroje. V takšnih primerih pa drugi odstavek 956. člena OZ določa, da ostane pogodba v veljavi, zavarovalna vsota pa se zniža do resnične vrednosti zavarovane stvari, premije pa se sorazmerno zmanjšajo. Poštena zavarovalnica pa obdrži prejete premije in ima pravico do nezmanjšane premije za tekočo dobo. Tudi pri nadzavarovanju zavarovanec ne more dobiti izplačano več, kot je dejansko nastala škoda. Da stroj v času škodnega dogodka ni bil vreden 1.000.000,00 EUR, je nenazadnje potrdil tudi sodni izvedenec, katerega cenitev je po oceni toženke kljub temu previsoka, saj ni imel pravilnih podatkov, svoje ugotovitve pa je opiral na poročilo cenilca J., katerega delo se je izkazalo za neustrezno.

24Splošni pogoji so sestavni del sklenjene pogodbe. Pogodbena določila je treba upoštevati tako, kot se glasijo, kar pomeni, da je treba upoštevati tudi omejitve iz določb splošnih pogojev. V konkretnem primeru je treba upoštevati s strani obeh strank dogovorjen način obračuna škode. V primeru uničenja stvari se vrednost rešenih delov obračunava po stanju, v kakršnem so bili takoj po škodnem dogodku (3. točka 6. člena splošnih pogojev) in se odštevajo od zavarovalne vrednosti, ki je določena v 5. členu in je opredeljena kot nabavna cena nove stvari, povečana za stroške montaže in zmanjšana za znesek izgubljene vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske zastarelosti, če ni drugače dogovorjeno. Glede tega pa ni bil sklenjen nikakršen drugačen dogovor. Ob upoštevanju teh predpostavk pa je bila vrednost stroja na dan škodnega dogodka 510.764,00 EUR. Ob obračunu škode po četrtem odstavku 6. člena splošnih pogojev pa se tako izkaže, da je tožena stranka vso škodo tožeči že povrnila. Tožeča stranka nasprotnega ni z ničemer izkazala.

25Navedeno po stališču pritožbe pomeni, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, saj ni dokazan niti večji obseg škode niti obveznost višjega plačila zavarovalnine. Drugi odstavek 949. člena OZ določa, da zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Tožeča stranka je vseskozi (pred pravdo) zatrjevala, da ji je nastala škoda v višini predračuna oziroma ponudbe družbe K. in sicer v znesku 230.578,00 EUR. Večjega obsega ali višjega zneska škode tekom pravde ni izkazala z ničemer, zato je odločitev sodišča o dodatni škodi v višini 192.479,43 EUR (poleg že izplačane zavarovalnine v višini 207.529,27 EUR) nepravilna, saj temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično napačni uporabi materialnega prava.

26Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

27Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in navedla, da se sicer strinja s toženo stranko, da je sodišče zmotno ugotovilo višino škode na stroju, vendar ne iz razlogov, kot jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, temveč iz razlogov, ki jih je v svoji pritožbi pojasnila tožeča stranka. V vsakem primeru pa ne more držati, da bi sodišče moralo upoštevati funkcionalno razmerje poškodovanih delov proti celoti 4,63 % : 95,37 % glede na to, da je tožena stranka sama trdila, da znaša razmerje 40 % : 60 %, kar tožena stranka priznava tudi v pritožbi. Tožena stranka ni nikoli trdila, da je funkcionalno razmerje, kot ga je ugotovila, bilo zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje tudi ne meša pojmov zavarovalne vsote in zavarovalne vrednosti. Upošteva dejstvo, da zavarovalna vsota more nikoli presegati zavarovalne vrednosti stvari, temveč je zavarovalna vsota lahko kvečjemu nižja, o nadzavarovanju pa je mogoče kvečjemu govoriti, kadar ena izmed pogodbenih strank ravna nepošteno (956. člen OZ). Česa takega pa tožena stranka ni nikoli trdila, niti to ne bi držalo. Zato je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je zavarovalna vrednost stroja v času škodnega dogodka bila (vsaj) 1.000.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj v skladu z določili 5. člena Splošnih pogojev ni mogoče upoštevati zmanjšanja višine zavarovalne vrednosti. Navedbe tožene stranke glede domnevno neustreznega dela njenega bivšega cenilca R. J., pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote.

28Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne, in smiselno odloči tudi o potrebnih stroških pravdnih strank.

29Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Skupno k obema pritožbama

30Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje glede dogajanja v času od sklenitve zavarovalne pogodbe do izplačila nespornega dela zavarovalnine: (-) da sta pravdni stranki 7. 3. 2007 za tiskarski stroj sklenili zavarovalno pogodbo za zavarovalno vsoto 1.000.000 EUR (A 2) in sestavni del zavarovalne pogodbe so njeni splošni pogoji PG-zak/99-2 (A 3), ki pojasnjujejo pojem zavarovalca (oseba, ki sklene zavarovanje) in zavarovanca (oseba, katere premoženje je zavarovano) ter glede slednjega določajo, da sta zavarovanec in zavarovalec ista oseba, razen pri zavarovanju na tuj račun; (-) da je v konkretnem primeru formalno šlo za zavarovanje na tuj račun (na račun leasingodajalca), saj je tožnik leasingojemalec tiskarskega stroja po leasing pogodbi z dne 26. 5. 2005 (C 1), kar pomeni, da ni njegov lastnik, saj bo to postal šele po plačilu zadnjega leasing obroka, ker pa stroj v času veljavnosti leasing pogodbe ekonomsko uporablja za svoj račun, je bil zato dejansko zavarovan njegov premoženjski interes, poleg tega je tožnik z leasingodajalcem 3. 9. 2008 sklenil pogodbo o odstopu terjatve (A 4), na podlagi katere je od njega prevzel terjatev za plačilo zavarovalnine in je tožnik aktivno legitimiran za zahtevek glede plačila zavarovalnine; (-) da je 3. 10. 2007 na tiskarskem stroju prišlo do večje škode in tožnik je o nastopu zavarovalnega primera takoj obvestil toženko, ki je s strani pooblaščenega cenilca R. J. še istega dne opravila ogled škode z zavarovanjem dokazov in ugotovljeno je bilo, da so poškodovani elektronski deli stroja (bili so vidno zažgani pri dovodu elektrike), višine škode pa takrat še ni bilo mogoče ugotoviti in jo je J. v zapisnik naknadno vnesel (“cca 220.000,00 EUR”) takrat, ko je bila približna ocena posredovana s strani tožnika in kar je bilo še pred novim letom 2008, ko je bilo treba določiti rezervacijo škode; (-) da je škoda bila okvirno ocenjena v višini 20 % celotne vrednosti stroja (1.000.000 EUR), vzrok za škodo pa je bil električni udar, ki je zavarovan način nastanka škode; (-) da se je toženka s tožnikom takoj po škodnem dogodku dogovorila, da popiše poškodovane dele in se poveže s proizvajalcem stroja K., saj je bilo med pravdnima strankama enotno mnenje, da je ta najbolj kvalificiran subjekt za oceno višine škode, ker pa K. zgolj na podlagi popisa ni mogel izdelati predračuna, je tožnik na njihovo zahtevo naknadno na Dunaj poslal tudi poškodovane elemente; (-) da je tožnik preko telefonskega kontakta s K. novembra 2007 izvedel, da škoda okvirno znaša 220.000,00 EUR in prijavo strojelomne škode je nato tožnik 22. 11. 2007 (kot je razvidno iz dohodne štampiljke) skupaj s popisom poškodovanih delov poslal toženi stranki; (-) da je proizvajalec stroja K. tožniku na podlagi prejetih poškodovanih delov 5. 2. 2008 posredoval ponudbo (A 11), v kateri je stroške njihovih nadomestnih delov ocenil na 230.578,08 EUR, naknadno pa je K. tožnika z dopisom 22. 2. 2008 (A 12) obvestil, da je približno oceno okvare in potrebnih nadomestnih delov lahko izdelal šele takrat, ko je prejel stare (poškodovane) dele stroja; (-) da je tožnik 22. 2. 2008 toženki posredoval ponudbo K. glede stroškov popravila poškodovanih delov v višini 230.578,08 EUR in zahteval, da mu plača zavarovalnino v okviru te ponudbe, z urgenco 27. 2. 2008 (B 18) ji je poslal še dopis K. z dne 22. 2. 2008 (obrazložitev ponudbe) in jo pozval na takojšnjo rešitev škodnega primera; (-) da je toženka 10. 3. 2008 odgovorila (A 137), da trenutno razpolaga le z dokumentom (K. z dne 5. 2. 2008), kjer je opredeljena najava višine škode (predračun), zato od tožnika pričakuje še listine, iz katere bo razvidna dejanska višina materialne škode (račun, pogodba za popravilo, plačilo predujma...) in bo toženka za tem izpolnila pogodbene obveznosti; (-) da je tožnik s strani K. izposloval še dopis z dne 19. 6. 2008 (A 13), s katerim je K. kot vzrok škode potrdila električni udar (prevelika napetost), ki je posledično poškodoval računalnik in stikalno omarico stroja (krmilni sistem), poškodovanih delov, za katere so sestavili ponudbo, po oceni K. ni več mogoče popraviti in jih je treba zavreči, za elektronske dele, ki so ostali v stroju, pa ne morejo prevzeti garancije, da bodo še delovali, ker pa je stroj star več kot 20 let, tudi ni več originalnih rezervnih delov, zato predlagajo, da tožnik stikalne omarice in računalniško omarico prepelje v njihov obrat, da jih bodo po starih načrtih opremili z novimi deli, šele za tem bodo podali informacijo o stroških, ki pa bodo gotovo višji od 500.000,00 EUR in vanje niso všteti stroški za montažo na kraju in aktivacijo stroja; (-) da so v tistem času do toženke prišle govorice, da tožnik na tem stroju ni imel veliko dela in je zato škodni dogodek skonstruiral (priredil za potrebe plačila zavarovalnine), zato je toženka sprožila postopek interne raziskave in naknadno temeljiteje ugotavljala vzrok za nastanek škode ter je v zvezi s tem tožnika pozvala na dodatno dokumentacijo, kar je slednji storil 19. 5. 2008 (B 19); (-) da je v zvezi z raziskovanjem okoliščin nastanka nezgode toženka nato angažirala izvedenca elektro stroke I. Z., ki je ob navzočnosti S. R. 9. 7. 2008 ogledal kraj nezgode in 3. 8. 2008 napisal izvedensko mnenje (B6); (-) da so na podlagi ponudbe K. z dne 5. 2. 2008 strokovne službe centrale toženke po prejemu izvedenskega mnenja odobrile, da se škoda likvidira v višini sprva 60 % ponudbe K., saj so še pričakovali pogajanja, nato pa so odobrile izplačilo do višine 90 % ponudbe K.;(-) da je postopek likvidacije tako potekal v skladu z željo tožnika, naj se kot edina realna ocena višine škode prizna ponudba K. z dne 5. 2. 2008, in v skladu z dejstvom, da tožnik poškodb ne bo popravil; (-) da se je tudi v času izplačila zavarovalnine tožnik, kot je razvidno iz dopisa njegovega pooblaščenca z dne 4. 9. 2008 (B 26), strinjal, da se škodni primer likvidira po ponudbi K. v višini 230.578,08 EUR (“... iz tega razloga zato predlagamo, da nastalo škodo na stroju v celoti poravnate v višini izkazanega predračuna ...”) in ker mu je toženka z nakazili 8. 9. 2008 v višini 138.246,85 EUR in 24. 12. 2008 v višini dodatnih 69.173 EUR poravnala 90 % ponudbe K. (in ne 100 %), pa je bilo za tožnika, kot je razvidno iz dopisa njegovega pooblaščenca z dne 17. 12. 2008 (B 31), spornih le še 11.528,90 EUR; (-) da je tožnik bil pripravljen podpisati poravnavo za 95 % ponudbe K., toženka pa s tem predlogom ni soglašala, zato se je štelo, da se je z nakazilom 207.514,27 EUR plačal nesporni del zavarovalnine.

31Sodišče prve stopnje pa je nato na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov v zvezi z vtoževanim tožbenim zahtevkom ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) da je tožnik toženki 30.3.2009 sporočil (A 128) in mu poslal dopis K. z dne 20. 3. 2009 (A 14 listina), da je bila v zavarovalni pogodbi določena zavarovalna vsota 1.000.000 EUR, zato ob upoštevanju dopisa K., da bi stroški popravila stroja gotovo presegli 500.000 EUR, izplačana zavarovalnina v višini 207.520,77 EUR ni zadostna za pokritje škode in po mnenju tožnika zato stroškovni princip obračunane škode ni uporaben, saj bi se moralo upoštevati tudi stroške montaže in transporta stroja k proizvajalcu, kar pomeni, da bi bilo pri obračunu škode treba uporabiti metodo stanja poškodovane svari pred in po škodnem dogodku in glede na to, da so ostanki stroja po oceni K. vredni 50.000 EUR in ob upoštevanju zavarovalne vsote ter izplačane zavarovalnine, bi morala toženka po oceni tožnika plačati še 742.479,23 EUR; (-) da je glede na podan razširjen zahtevek za plačilo zavarovalnine toženka 3. 6. 2009 tožnika pozvala (A 130), naj ji sporoči lokacijo stroja in v primeru, da je že odtujen, naslov novega lastnika, saj si ga namerava ponovno ogledati s pomočjo ustreznih strokovnjakov in v zvezi s tem ji je tožnik 8. 6. 2009 sporočil (A 131), da je stroj še vedno na znani lokaciji, in ji predlagal, da se celotni stroj prepelje k proizvajalcu zaradi kvalificirane ocene stroškov celotnega popravila, ker pa je to povezano z visokimi stroški, je po njegovi oceni smiselno obračunati škodo, kot je predlagano v predhodnem dopisu (A 128), torej s plačilom preostale zavarovalne vsote 742.479,23 EUR, saj se stroja ne izplača popravljati; (-) da je na podlagi urgence z dne 14. 7. 2009 (A 133) toženka 14. 8. 2009 odgovorila (A 135), da si stroja po posvetu s strokovnimi službami ne bo znova ogledala in da je vztrajala, da je z opravljenim izplačilom zavarovalnine v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost; (-) da je med postopkom tožnik s strani K. 7. 6. 2010 pridobil še ponudbo za popravilo stroja z garancijo (A 136) za 1.323.000 EUR, in pred pravdo oceno specializirane firme V. z dne 28. 5. 2010 glede 40 letnega delovanja stroja ob rednem vzdrževanju (A 10) in ponudbo za popravilo pooblaščenega serviserja G. z dne 14. 4. 2010 za 1.258.000 EUR z garancijo za delovanje novih delov (A 15); (-) da je toženka zato 29. 12. 2011 opravila nov preračun škode (B 27) in ob upoštevanju četrtega odstavka 6. člena splošnih pogojev ugotovila, da pravilen izračun znaša 204.305,60 EUR (3.214,67 EUR več, kot je izplačala tožniku) in hkrati je upoštevala 5. člen splošnih pogojev, ki opredeljuje pojem zavarovalne vrednosti, ki je nabavna cena nove stvari, povečana za stroške montaže in zmanjšana za znesek izgubljene vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske zastarelosti, če ni drugače dogovorjeno; (-) da je iz obračuna razvidno (B 27), da je toženka iz cenitvenega poročila R. J. (B 10) kot novonabavno ceno upoštevala 4.729.000 EUR, koeficienta fizične zastarelosti 0,2 in funkcionalne zastarelosti 0,9 (ekonomske zastaranosti J. zaradi pričakovane zasedenosti stroja ni upošteval) in starost stroja na dan ocenjevanja 19 let, bodoča življenjska doba stroja je tako 4,75 let (starost - (kfiz x starost) / kfiz), oziroma z odštetjem dveh let od izdelave cenitvenega poročila 2,75 let, vrednost stroja na dan škode pa 510.764,00 EUR (4.729.300 EUR x 0,9 x 0,12), nato je glede na izvedbo stroja ocenila, da znaša sorazmerna funkcionalna udeležba poškodovanega dela stroja proti celotni napravi 35 do 40 % in ker gre za totalno škodo zaradi poškodbe elektronike, ki je ne izdelujejo več, predstavlja njena obveznost 40 % od vrednosti stroja na dan škodnega dogodka, kar je 204.305,60 EUR (510.764,00 EUR x 40 %); (-) da je glede pravilnosti uporabljenih parametrov pri izdelavi obračuna toženke in glede vprašanj tožnika (ali je prišlo na stroju do totalne škode, kakšna je doba njegove uporabnosti, kakšna je njegova knjigovodska vrednost na dan škode, ali je stroj mogoče popraviti, ali gre za realno ponudbo popravila stroja K. glede njegovega predračuna z dne 7. 6. 2010) izvedenec strojne stroke podal mnenje, da je ocena družbe V. o 40 letnem delovanju stroja ob rednem vzdrževanju zelo sporna in le če bi iztrošene in pokvarjene dele dosledno zamenjevali, bi stroj sicer lahko deloval 40 let in več, vendar je vprašljiva ekonomska upravičenost, zato je po oceni izvedenca realna in gospodarna doba uporabe takega stroja 25 let in njegova knjigovodska vrednost je na dan škode znašala 909.409,54 EUR (ob upoštevanju 5 % letne amortizacijske stopnje) oz. 869.621,24 EUR (ob upoštevanju 10 % letne amortizacijske stopnje), tržna vrednost je znašala 804.300,00 EUR (zaradi poteka časa je upošteval podatke iz cenitvenega poročila R. J. iz aprila 2005 in na metodološke principe), zavarovana vrednost stroja pa 1.000.000 EUR; (-) da je glede opredelitev do obračuna toženke izvedenec navedel, da dejstvo, da je cenilec uporabil podatke o nadomestitveni vrednosti iz cenitvenega poročila R. J., ni sporno, da je sporna ocena pričakovane dobe uporabe stroja 2,75 let, saj če je tožnik kupil rabljen stroj in ga postavil v obratovanje, je zanesljivo na njem opravil večja vzdrževalna dela, kar pomeni, da je treba predpostavke o pričakovani dobi ustrezno podaljšati vsaj na pričakovano dobo koristnosti 5 let in če bi ocenjevalec poleg matematičnega pristopa upošteval tudi tehnično ekonomska dejstva ter pridobil dodatno ponudbo sekundarnega trga, bi bila vrednost stroja na dan škodnega dogodka višja in bi se po oceni izvedenca gibala v okviru tržne vrednosti (804.000,00 EUR).

32Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi ji morala tožena stranka obračunati škodo kot totalno škodo po drugem odstavku 6. člena splošnih pogojev. Na podlagi tega odstavka se namreč šteje, da je stvar uničena in se zato škoda obračuna po 1. točki prvega odstavka 6.člena Splošnih pogojev, če bi stroški popravila dosegli vrednost stvari ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera, zmanjšano za vrednost ostankov, s tem da 1. točka glede uničenja zavarovane stvari določa obračun škode po zavarovalni vrednosti ob zaključku likvidacije (ali odprave škode).

33Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da je treba v konkretnem primeru upoštevati četrti odstavek 6. člena Splošnih pogojev. Po tem določilu zavarovalnica ni dolžna povrniti celotne vrednosti naprave, če poškodovanega dela ni mogoče popraviti, ker je izdelan v tujini, ali pa ga ne izdelujejo več. V takem primeru je dolžna povrniti zgolj vrednost poškodovanega dela v sorazmerju funkcionalne udeležbe tega dela proti celi napravi. Zato nov preračun z dne 29. 12. 2011 (B 27), do katerega je tudi po oceni sodišča upravičena glede na razpolaganje tožnika z novo ponudbo K. za popravilo z dne 7. 6. 2010, pravilno temelji na 4. odstavku 6. člena splošnih pogojev. Stroj je nedvomno izdelan v tujini, zanj pa tudi ni več rezervnih delov. Takšen pa je tudi namen tega določila, saj se v teh primerih stroški popravila nesorazmerno povišajo. Vsak stroj se da popraviti, kar je v svojem mnenju poudaril tudi izvedenec, vendar je potrebno upoštevati ekonomsko upravičenost popravila za vsako ceno. V takem smislu je po oceni sodišča treba razlagati tudi določilo 4. odstavka “...če poškodovanega dela ni mogoče popraviti...”. Dejansko ga je mogoče popraviti, vendar je izdelan v tujini (kar poveča stroške za demontažo, prevoz v tujino in nazaj ter ponovno montažo), poleg tega za poškodovane dele ni več serijskih rezervnih delov (kar poveča stroške zaradi izdelave novih delov in premontažo elektronskega vezja po starih načrtih). Splošni pogoji toženke vedno omejujejo plačilo zavarovalne vsote, saj podrobneje določajo pogoje za priznanje zavarovalnega kritja in njegove izključitve ter določajo pogoje za obračun škode, hkrati pa so sestavni del zavarovalne pogodbe, zato z njeno sklenitvijo zavezujejo tudi zavarovanca. Če stroj ne bi bil izdelan v tujini in bi za poškodovane dele obstajali rezervni deli, pa bi za obračun škode v času pravde prišlo v poštev določilo 2. točke 6. člena splošnih pogojev (za totalno škodo).

34Sodišče prve stopnje je še presodilo, da obračunu toženke z dne 29. 12. 2011 ni v celoti slediti,saj je toženka ob pravilni uporabi 4. odstavku 6. člena Splošnih pogojev napačno upoštevala 5. člen splošnih pogojev. Ta kot zavarovalno vrednost določa nabavno ceno nove stvari, povečane za stroške montaže in zmanjšane za znesek izgubljene vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske zastarelosti, če ni drugače dogovorjeno. Kot je razvidno iz njenega obračuna (B 27), je vrednost stroja na dan škode ocenila na 510.764,00 EUR, čeprav ga je le nekaj mesecev prej ocenila na zavarovalno vrednost 1.000.000 EUR, kar je že na prvi pogled nelogično. Ker je prišlo do škodnega dogodka v času manj kot leto dni po sklenitvi zavarovanja, pri obračunu škode ni mogoče upoštevati pričakovane življenjske dobe, niti zmanjšanja vrednosti zaradi starosti in ekonomske zastarelosti (medtem ko je za obrabo tožnik doplačal premijo, da se ta ne upošteva). Če je bila za stroj v istem letu, ko je prišlo do škodnega dogodka, določena zavarovalna vrednost 1.000.000,00 EUR, je to vrednost pri obračunu toženka dolžna upoštevati brez zmanjšanj iz 5. člena. V nasprotnem primeru določitev zavarovalne vsote v zavarovalni pogodbi ne bi imela nobenega smisla. Ker tožnik 40 % funkcionalni udeležbi poškodovanih elektronskih elementov proti celotni napravi, kot jo je ocenila toženka, ni konkretizirano oporekal, jo je priznalo tudi sodišče. Tako je sodišče prve stopnje upoštevalo, da znaša obračun škode po 4. odstavku 6. člena splošnih pogojev 400.000,00 EUR (1.000.000 EUR x 40 %). Pri tem dejstvo, da gre v konkretnem primeru za poškodovane dele in ne za (en) poškodovan del, kot je zapisano v splošnih pogojih, ne igra nobene vloge, prav tako za obravnavan primer ni pomembno zatrjevanje, da s preostalim delom tožnik nima kaj početi (ker predstavlja le staro železje za odpad).

35Sodišče prve stopnje je glede na to, da znaša obračun škode 400.000,00 EUR in da je bilo tožniku 207.520,27 EUR že izplačano, presodilo, da je toženka dolžna poravnati še 192.479,73 EUR, kar je sodišče tožniku priznalo in zavrnilo presežni del zahtevka v višini 532.000,00 EUR. Nadalje je sodišče zavrnilo presežni obrestni del zahtevka, saj v času nastanka škode toženka še ni prišla v zamudo s plačilom zavarovalnine. Zapadlost in zamuda sta dva različna pojma. V skladu s prvim odstavkom 943. člena OZ je toženka dolžna plačati zavarovalnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer. Tega je z izpolnjenimi podatki v prijavi strojelomne škode prejela 22. 11. 2007 (B 3), torej bi lahko 14 dnevni rok tekel šele od tega dneva dalje. Ker pa je tožnik totalno škodo z listinami dokazoval šele v tem postopku, je sodišče priznalo zamudne obresti od sestave obračuna toženke 29. 11. 2011 dalje in presežni obrestni del zavrnilo.

36Sodišče prve stopnje pa je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nastanka poslovne škode in plačilo premoženjske rente do leta 2026, saj tožnik ni uspel dokazati nobenega od elementov odškodninske odgovornosti toženke. Za nastanek škode bi moral tožnik navesti relevantna dejstva, na kar ga je utemeljeno opozarjala že tožena stranka (razliko med prihodki in odhodki), zato sodišče ni bilo dolžno še samo v okviru materialno procesnega vodstva na to pozivati tožečo stranko. Ker je tožnik ves čas kot izgubljeni dobiček navajal pričakovane celotne prihodke iz sklenjenih pogodb, ki niso priznana premoženjska škoda iz naslova izgubljenega dobička, je ostala tožba v tem delu zahtevka nesklepčna, saj tožnik zanjo v trditveni podlagi ni navedel ustreznih dejstev (ki bi se šele dokazovala z izvedencem ekonomske stroke). Tožnik se je skliceval, da mu pripada odškodnina, ki ustreza pričakovanim dohodkom iz nameravanih proizvodnih procesov na tem stroju, kar predstavlja njegov pozitivni pogodbeni interes. Nadalje pri tožnikovem zahtevku za plačilo poslovne škode manjka element protipravnosti, saj ravnanje toženke v postopku reševanja zavarovalnega primera ni bilo protipravno, niti v nasprotju za načelom vestnosti in poštenja. Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na protipravnost toženke s tem, ker ni v celoti izpolnila svoje obveznosti. Sodišče je tožniku že obrazložilo, da obveznost toženke ni plačilo celotne zavarovalne vsote, niti v tem, da bo lahko vzpostavil stroj v prejšnje stanje. V postopku reševanja njegovega primera je toženka ob upoštevanju tožnikove zahteve sanirala škodo po stroškovnem principu na podlagi takrat edinega obstoječega dokumenta, ki je opredeljeval višino škode. Ker je tožnik zatrjeval, da stroja ne bo popravljal, toženki tudi ni mogoče očitati nastanka poslovne škode zaradi zamude s plačilom dveh obrokov zavarovalnine (niti protipravnosti v zvezi s tem). Po prejemu izvedenskega mnenja se je tožeča stranka sklicevala, da naj bi bila sanacija stroja smiselna največ v obdobju 6 mesecev po škodnem dogodku, vendar pa je bistveno, da tožnik ni imel namena vzpostaviti stroj v prejšnje stanje, ampak ga prodati, zato je neutemeljeno tudi njegovo sklicevanje na vzročno zvezo (ki tudi sicer ni podana, ker ravnanje toženke ni bilo protipravno). Ker ne obstoji že protipravno ravnanje tožene stranke je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in premoženjske rente do leta 2026 v celoti zavrnilo.

O pritožbi tožeče stranke

37Pritožbeno sodišče se najprej izjasnjuje o pritožbenih navedbah tožeče stranke v zvezi s prisojeno zavarovalnino oziroma konkretno glede zavrnilnega dela vtoževane zavarovalnine,čeprav pritožba sočasno in mestoma nepovezano napada celotni zavrnilni del, tako da je zaradi tega težje razumljiva, bistveno pa je, da pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede celotnega zavrnilnega dela iz razloga, ker ni štelo kot bistveno za presojo v sporni zadevi, da je zaradi izjemno počasne likvidacije delne škode celotni tiskarski stroj postal praktično nič vreden (50.000,00 EUR), stroški popravila, izkazani z mnenjem proizvajalca K. bi znašali 1, 323.000,00 EUR, tako da bi sodišče prve stopnje za pravilno presojo v sporni zadevi moralo upoštevati določilo drugega odstavka 6.člena Splošnih pogojev za zavarovanje opreme v zakupu PG-zak/99-2 in toženo stranko obsoditi na plačilo še neizplačane zavarovalnine pa tudi na plačilo izgubljenega dobička, pri čemer pritožba izpodbija le neprisojeni del v višini 2,4000.000,00 EUR s pripadki.

38Pritožba očita sodišču prve stopnje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti sami s sabo v nasprotju in se da je tako sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je ta očitek zgolj pavšalen, ker tudi pritožba sama pove, da naj pritožbeno sodišče šteje, da gre za takšno kršitev tam, kjer pritožba navede, da je obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju. Na takšen način uveljavljati očitano bistveno kršitev pomeni, ne le, da je pritožbena trditev zgolj pavšalna, nedoločna, ampak pritožbenemu sodišču onemogoča, da bi nanj konkretno odgovorilo, zato je že iz tega razloga navedeni pritožbeni očitek neutemeljen. Pri tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da sámo, ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno s 350. členom ZPP, ko pazi tudi na navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, takšne kršitve ni zaznalo in se sodišču prve stopnje ni pripetila.

39Pritožbeno sodišče meni, da je v zvezi z vtoževano zavarovalnino (s tožbenim zahtevkom tožeča stranka vtožuje 724.479, 73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2007 dalje do plačila in ne 742.479, 73 EUR, tožeča stranka pa tekom pravde ni nikoli povečala tožbenega zahtevka, kar bi morala narediti,če bi zahtevala plačilo 742.479, 73 EUR, pri čemer tudi ne gre za očitno pomoto, saj seštevek tega dela tožbenega zahtevka in tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega dobička v znesku 12,241.666, 62 EUR daje seštevek 12,966.146, 35 EUR, na kolikor je tožeča stranka označila vrednost spornega predmeta), sodišče prve stopnje natančno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

40Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka za stroj za revialni tisk C., letnik izdelave 1986, proizvajalca K., ki ga je imela v najemu po pogodbi o finančnem leasingu (C 1, C2 in C3 listine), 7. 3. 2007 sklenila zavarovalno pogodbo za zavarovanje v zakupu (zavarovalna polica A2 v spisu) št.0106828852 za zavarovalno vsoto 1,000.000,00 EUR in na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje opreme v zakupu (leasingu) PG-zak/99-2 (listina A3 v spisu). Na stroju je prišlo 7.10.2007 do škodnega dogodka in tožeča stranka je na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve z dne 3.9.2008, sklenjene 3.9.2008 (listina A4 v spisu) med leasingodajalcem H. L. d.o.o. kot leasingodajalcem in odstopnikom ter njo, pridobila pravico uveljavljati do tožene stranke zase in neposredno zavarovalnino po zavarovalni pogodbi.

41V škodnem dogodku so bili poškodovani elektronski deli krmiljenja tiskarskega stroja, škoda pa je bila ugotovljena na podlagi dopisa proizvajalca stroja K. z dne 5. 2. 2008 (listina A 11 v spisu), iz katerega izhaja, da je strošek nadomestnih delov ocenjen na 230.578,08 EUR, iz dopisa K. z dne 19. 6. 2008 (listina A 13) pa izhaja, da je vzrok škode električni udar (prevelika napetost), ki je posledično poškodoval računalnik in stikalno omarico, pri čemer je še bilo navedeno, da poškodovanih delov ni več mogoče popraviti in jih je potrebno zavreči, ker pa je stroj star več kot 20 let tudi ni več originalnih rezervnih delov, lahko pa se po starih načrtih stroj opremi z novimi deli, kar pa bo znašalo gotovo več kot 500.000,00 EUR.

42Tožena stranka je škodo likvidirala po ponudbi K. in skladno z dopisom pooblaščenca tožeče stranke z dne 4. 9. 2008 (listina B 26 v spisu), da predlaga takšen način likvidacije škode ter 8. 9. 2008 izplačala zavarovalnino 138.246,84 EUR in 24. 12. 2008 v višini dodatnih 69.173,00 EUR, tožeča stranka pa je z dopisom z dne 17. 12. 2008 (listina B31 v spisu) predlagala še izplačilo 11.528,90 EUR, kar predstavlja 95 % nastale škode. Tožena stranka preostanka predlaganega zneska ni plačala.

43.Pritožbeno sodišče iz predloženega zaključnega sporazuma z dne 18.8.2008 (listina A 5 v spisu) za izplačilo zavarovalnine v višini 138.346,85 EUR in poravnave z dne 4. 12. 2008 (listina A 8 v spisu) za plačilo še 69.173,42 EUR zavarovalnine ugotavlja, da v nobeni listini ni navedeno, po kateri določbi 6.člena Splošnih pogojev(1) se izplačuje zavarovalnina, saj se obe listini sklicujeta le na zavarovalno polico št. 01-068288852. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je nesporni del zavarovalnine bil izplačan skladno z 2. točko 1. člena Splošnih pogojev, ki se nanaša na delno škodo.

44Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. ker je pri presoji upoštevalo četrti odstavek 6. člena Splošnih pogojev in ne drugi odstavek 6. člena Splošnih pogojev ni utemeljen.

45Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka z dopisom z dne 30. 3. 2009 (listina A 128) sporočila, da je bila zavarovalna vsota 1.000.000,00 EUR, zato ob upoštevanju dopisa K., da bi bili stroški popravila stroja gotovo presegli 500.000,00 EUR ter ob upoštevanju izplačane zavarovalnine, zahteva še izplačilo zavarovalnine 742.479,23 EUR, da je tožena stranka nadaljnje izplačilo zavarovalnine odklonila, in ugotovilo, da je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe, ki jo je vložila 1. 6. 2010, pridobila ponudbo pooblaščenega serviserja G. z dne 14. 4. 2010 za popravilo stroja za znesek 1.258.000,00 EUR in po vložitvi tožbe še ponudbo K. z dne 7. 6. 2010 (listina A 136), da popravilo stroja znaša 1,323.000,00 EUR. Vse to pritožbeno ni sporno.

46Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da iz dopisa K. z dne 20. 3. 2009 (listina A 14), ki jo je tožeča stranka pridobila po likvidaciji nespornega dela zavarovalnine, izhaja opozorilo tega proizvajalca, da je stroj že eno leto in pol v neuporabi in bi bili stroški popravila zato ustrezno višji ter lahko hitro presežejo 500.000,00 EUR kot je bilo navedeno že v dopisu z dne 19. 6. 2008 (A 13 listina), da je vrednost stroja v sedanjem stanju (pokvarjen, razstavljen, nedelujoč) zgolj 50.000,00 EUR , kolikor bi znašali njegovi prodani deli in zato stroški popravila presegajo prodajno ceno, kar vse tudi ni pritožbeno sporno.

47Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zavarovalnino treba obračunati skladno s četrtim odstavkom 6. člena Splošnih pogojev in pri tem kot odločilno štelo, da so poškodovani deli stroja ob škodnem dogodku dne 7. 10. 2007 izdelani v tujini in da rezervnih delov ni več, kar vse napotuje na uporabo navedenega določila, in ima svojo logiko v tem, da se v takih primerih stroški popravila nesorazmerno povečajo. Določbo drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev bi bilo mogoče uporabiti le, če poškodovani deli stroja ne bi bili izdelani v tujini in če bi zanje še obstajali rezervni deli.

48Pritožbeno sodišče soglaša s takšnim materialno pravnim zaključkom sodišča in meni, da so pritožbeni očitki o napačni uporabi materialnega prava zmotni, saj je sodišče prve stopnje povsem pravilno razlagalo vsebino spornih določb 6. člena Splošnih pogojev in ob upoštevanju tudi dejstva, da je bil poškodovan le del stroja. Ravno z navedbo pravno odločilne okoliščine, da bi bilo možno določbo drugega odstavka 6.člena Splošnih pogojev uporabiti tedaj, če bi poškodovani deli ne bili izdelani v tujini ali če bi zanje še obstajali rezervni deli, je povedalo, da je upoštevalo, da stroj kot celota ni bil poškodovan, hkrati pa pravilno razlogovalo, da je v primerih, ko so zavarovani deli stroja izdelani v tujini ali zanje več ne obstaja rezervnih delov, zavarovalnica ni dolžna povrniti celotne vrednosti naprave. Povrnitev celotne vrednosti naprave (tudi za primer, če je poškodovan le del naprave) ureja določba drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev, če se v okoliščinah konkretnega primera ne izkaže, da so poškodovani deli izdelani v tujini ali pa da zanje ne obstajajo več rezervni deli. Tedaj se ne glede na to, da stroški popravila presegajo vrednost poškodovanih delov uporabi za obračun škode četrti odstavek 6.člena Splošnih pogojev.

49Pritožba zmotno meni, da je sodišče uporabo četrtega odstavka 6. člena Splošnih pogojev vezalo na ekonomsko upravičenost popravila in po nepotrebnem polemizira in poudarja, da bi potem takem vidik ekonomske upravičenosti vselej narekoval uporabo te določbe, izjemoma pa določbe drugega odstavka, saj je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, da se pri obračunu škode uporabi četrti odstavek 6. člena Splošnih pogojev tedaj, če je poškodovani del izdelan v tujini ali ni več zanj rezervnih delov in pravilno menilo, da je očitno takšna ureditev tudi iz razloga, ker se v takšnem primeru stroški popravila nesorazmerno povečajo.

50Pritožba tudi ni utemeljena, kolikor meni, da napotuje na uporabo drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev okoliščina, da je tožena stranka zavlačevala z rešitvijo spornega zavarovalnega primera in se pri tem tudi neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje, v katerem izvedenec poudarja, da je smiselno stroj popraviti v 6 mesecih od škodnega dogodka, nato pa stroški popravila le naraščajo in se škoda na njem povečuje, saj je zgoraj že pojasnjeno, da za uporabo določb 6. člena Splošnih pogojev o obračunu škode ni vselej pravno odločilno dejstvo višina stroška popravila temveč tudi dejstvo, kje je poškodovani del izdelan (tujina) ali dejstvo, če poškodovanih delov ne izdelujejo več in v slednjih dveh primerih se za obračun škode uporabi ureditev po četrtem odstavku 6.člena Splošnih pogojev, ne glede na strošek popravila.

51Pritožba tako ni utemeljena, kolikor se z njo izpodbija sodba glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka za zavarovalnino v višini 532.000,00 EUR, pri čemer vrednost poškodovanega dela, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo v znesku 400.000,00 EUR ni pritožbeno sporna, zato je v tem delu bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

52Pritožba pa ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo z izplačilom še sporne zavarovalnine šele z obračunom škode z dne 29. 11. 2011, saj bi tožena stranka kot pravna oseba, ki se poklicno ukvarja z zavarovalništvom, potem ko je prejela poziv tožeče stranke dne 30. 3. 2009 za dodatno izplačilo zavarovalnine in ko se je ta sklicevala na dopis K., kjer je ocenjen strošek popravila, morala takoj začeti s postopkom ugotavljanja utemeljenosti zahtevka, ne pa da je oceno izdelala 29. 11. 2011, torej po vložitvi tožbe, kar vse bi lahko naredila že pred njo.(2) Prav ima pritožba, da je tožeča stranka upravičena do izplačila zakonskih zamudnih obresti skladno s prvim odstavkom 943. člena OZ, torej od preteka 14 dni do vložitve tožbe in zato je bilo skladno z določbo 358. člena ZPP v delu, kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo obrestni del tožbenega zahtevka izpodbijano sodbo delno spremeniti,tako da je bilo ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene zavarovalnine 192.479,73 EUR tudi za čas od 15. 6. 2010 do 28. 11. 2011, v preostalem pa je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

53Pritožba pa je utemeljena tudi, kolikor tožeča stranka s pritožbo izpodbija prvi odstavek II. točke izreka sodbe za znesek 2,4000.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo glede celotnega tožbenega zahtevka tožeče stranke, čeprav je na naroku dne 26. 11. 2014 izrecno sklenilo, da bo najprej odločilo o zahtevku glede zavarovalnine z delno sodbo, saj je ta del zahtevka zrel za presojo (listna številka 293 spisa) in tožeča stranka je utemeljeno pričakovala, da se bo o preostalem delu tožbenega zahtevka še lahko izjasnila. S tem, ko je sodišče prve stopnje v nasprotju s svojim sklepom odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, je tožečo stranko prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve v postopku in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

54Pritožbeno sodišče je pritožbi glede vtoževanega izgubljenega dobička ugodilo že iz prej navedenega pritožbenega razloga, zato se ne izjasnjuje o obširnih pritožbenih navedbah ki jih je tožeča stranka podala prav v zvezi s tem tožbenim zahtevkom.

55Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugodilo pritožbi tožeče stranke glede izpodbijanega prvega odstavka II. točke izreka sodbe za vtoževani znesek 2,400.000,00 EUR s pripadki in v tem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP). Ker je od končne odločitve v sporni zadevi odvisna odločitev glede stroškov postopka, je pritožbi ugodilo tudi glede III. točke izreka sodbe v zvezi s stroški postopka in tudi v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo.

O pritožbi tožene stranke

56Pritožba nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 5. člena Splošnih pogojev(3) in da bi to določbo moralo pri presoji upoštevati ter izhajati iz ocene tožene stranke z dne 29. 12. 2011 (listina B 27), da je bila vrednost zavarovanega stroja na dan škodnega dogodka 510.764,00 EUR in da se ob uporabi določbe četrtega odstavka 6. člena Splošnih pogojev ob tem da je vrednost poškodovanih delov 40 % celotne vrednosti, pokaže, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi v delu, kolikor je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo zavarovalnino v znesku 192.247,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2011 dalje.

57Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje več kot očitno spregledalo, da zavarovalne vsote ne gre enačiti z zavarovalno vrednostjo in kot pritožbeno novoto navaja, da je v konkretnem primeru stroj več kot očitno bil nadzavarovan, kar je posledica dejstva, da tožena stranka v oceno cenilca J. ni dvomila. Trditve o nadzavarovanju so prvič podane v pritožbi, tožena stranka pa niti ne pove, zakaj jih ni mogla podati pred tem, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP), prav tako pa so odvečne materialnopravne navedbe o posledicah nadzavarovanja po drugem odstavku 956. člena OZ(4), saj tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi bil problem veljavnosti zavarovalne pogodbe niti ni trdila, bi se med strankama izven sodno ugotovilo, da zavarovalna pogodba sicer ostane v veljavi, da pa se zavarovalna vsota zniža do resnične vrednosti zavarovane stvari in da se posledično premije ustrezno znižajo niti ni zatrjevala, da je to uveljavljala po sodni poti, v konkretnem primeru pa tudi ni vložila nasprotne tožbe. Tako so tudi vse te pritožbene navedbe pritožbena novota (337. člen ZPP).

58Pritožba poučuje, da je tudi v primeru nadzavarovanja zavarovanec upravičen do izplačila le do dejanske škode, vendar s tem po stališču pritožbenega sodišča ne izpodbija pravilne presoje sodišča prve stopnje, da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno kot pravno odločilno upoštevati, da je v trenutku nastanka škodnega dogodka, torej 7. 10. 2007 od sklenitve zavarovalne pogodbe dne 7. 3. 2007 pretekel kratek čas in ko je temu tako, potem je šteti, da je v trenutku škodnega dogodka zavarovalna vsota ustrezala zavarovalni vrednosti, ali drugače povedano, da sta bili enaki in da zaradi tega ugotavljanje zavarovalne vrednosti po 5. členu Splošnih pogojev ni potrebno.

59.Dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o kratkem časovnem obdobju med sklenitvijo zavarovalne pogodbe in nastopom škodnega dogodka pritožba ne izpodbija, kot tudi ne na podlagi teh okoliščin pravnega argumenta sodišča prve stopnje, da sta tako v trenutku škodnega dogodka zavarovalna vsota in zavarovalna vrednost še izenačeni, pač pa zgolj s pritožbeno novoto o nadzavarovanju poskuša ta argument izpodbiti, hkrati pa, čeprav gre za pritožbeno novoto, priznava, da je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe zavarovalna vrednost bila 1.000.000, 00 EUR.

60Sodišče prve stopnje je res izhajalo pri izključitvi uporabe 5. člena Splošnih pogojev iz drugačnega dogovora strank, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča to ni pravno odločilno, pač pa okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se oktobra 2007 zavarovalna vrednost glede na v marcu 2007 sklenjeno zavarovalno pogodbo ni mogla spremeniti, da pa se je pri sklenitvi zavarovalne pogodbe izhajalo iz zavarovalne vrednosti stroja v letu 2007 v višini 1.000.000,00 EUR , kar pritožba ne izpodbija.

61Pritožbeno sodišče glede na prej navedeno zavrača kot neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo zavarovalno vrednost stroja, na katerem je prišlo do poškodbe, pritožba pa ne izpodbija vrednosti poškodovanega dela v višini 400.000,00 EUR in tako je posledično sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi četrtega odstavka 6. člena Splošnih pogojev presodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 192.479, 73 EUR zavarovalnine.

62Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke v izpodbijanem delu glede prvega odstavka I. točke izreka sodbe zavrniti in v tem obsegu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede ponovljenega postopka

63V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nato glede na pravočasno podane trditve pravdnih strank glede vtoževane škode iz naslova izgubljenega dobička ponovno odločiti o še spornem tožbenem zahtevku.

Glede stroškov pritožbenega postopka

64Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): 6. člen Splošnih pogojev PG -zak/99 - 2 z naslovom Obračun škode se glasi: “(1) Škoda , ki jo krije zavarovanje, se obračuna v primeru:1.uničenja ali izginitve zavarovane stvari - po zavarovalni vrednosti stvari ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera oz. po vrednosti na dan odprave škode, s tem, da od dneva nastanka škode do dneva odprave ne sme preteči več kot leto dni. Če pa škoda ni odpravljena nit v roku 1 leta, se škoda obračuna po vrednostih, ki so veljale na zadnji dan enoletnega roka od dneva nastanka škode. 2) poškodbe zavarovane stvari(delna škoda) - po stroških popravila v predpisanem roku enoletnem roku od dneva nastanka škode. Stroški se zmanjšajo za izgubljeno vrednost stvari zaradi obrabe , starosti in ekonomske zastarelosti(amortizacija) ter vrednosti ostankov, če ni drugače dogovorjeno in ni obračunana dodatna premija. Med stroške popravila se štejejo tudi morebitni odvisni stroški, kot so stroški demontaže, ponovne montaže, prevoza, preizkusa ipd. (2) Šteje se tudi, da je stvar uničena in se zato škoda obračuna po 1) točki prejšnjega odstavka, če bi stroški popravila dosegli vrednost stvari ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera, zmanjšano za vrednost stvari. (3) Ostanki uničene ali poškodovane stvari ostanejo zavarovancu in se obračunajo po tržni ceni ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera ter po stanju, v kakršnem so bili takoj po zavarovalnem primeru. (4) Zavarovalnica ni dolžna povrniti celotne vrednosti naprave, če poškodovanega dela ni mogoče popraviti(ker je na primer izdelan v tujini ali je ne izdelujejo več). Zavarovalnica v tem primeru povrne le vrednost poškodovanega dela v sorazmerju funkcionalne udeležbe tega dela proti celotni napravi.[....]”

Op. št. (2): Primerjaj sodba in sklep VS RS II Ips 176/2008 z dne 20. 1. 2011.

Op. št. (3): 5. člen Splošnih pogojev z naslovom Zavarovalna vrednost se glasi: “Zavarovalna vrednost stvari je nabavna vrednost nove stvari, povečana za stroške montaže in zmanjšana za znesek izgubljene vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske zastarelosti, če ni drugače dogovorjeno.”

Op. št. (4): 956. člen OZ z naslovom Nadzavarovanje se glasi: “(1) Če si je pri sklenitvi pogodbe ena stranka pomagala s prevaro in si tako izgovorila zavarovalno vsoto, ki je večja od resnične vrednosti zavarovane stvari, sme druga stranka zahtevati razveljavitev pogodbe.

(2) Če je dogovorjena zavarovalna vsota večja od vrednosti zavarovane stvari, pri tem pa nobena stranka ni ravnala nepošteno, ostane pogodba v veljavi, zavarovalna vsota se zniža do resnične vrednosti zavarovane stvari, premije pa se sorazmerno zmanjšajo.

(3) V obeh primerih obdrži poštena zavarovalnica prejete premije in ima pravico do nezmanjšane premije za tekočo dobo.”