956. člen OZ

Pritrditi je pritožbi tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o njegovem soprispevku k nastali nezgodi v višini 40,00 %. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so določena v 179. členu in v 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Drugostopenjsko sodišče je odškodnino odmerilo v višini, ki za 2.000,00 EUR presega zavarovalno vsoto, pri čemer iz obrazložitve njegove sodbe ni razvidno, ali je tako odločilo zaradi presoje, da je - in iz katerih razlogov - ugovor pasivne legitimacije za znesek nad zavarovalno vsoto neutemeljen. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti ter je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Ker iz zavarovalne police ter splošnih in skupnih določil Splošnih pogojev ni razvidno, ali je bila plinska peč zavarovana na novo ali na dejansko vrednost, je sodišče odgovor na izpostavljeno vprašanje utemeljeno iskalo v določbah, ki (specialno) urejajo izplačilo zavarovalnine pri strojelomnem zavarovanju instalacij.

Pri dobrovernem nadzavarovanju strankama zavarovalne pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti. Pogodba ostane kljub obstoječi zmoti o vrednosti zavarovane stvari v veljavi, zavarovalna vsota pa se zniža do resnične vrednosti zavarovane stvari ter se premije sorazmerno zmanjšajo. Poštena zavarovalnica tako obdrži prejete premije in ima pravico do nezmanjšane premije za tekočo dobo, zavarovanec pa prejme zavarovalno vsoto skladno z dejansko vrednostjo zavarovane stvari in brez ugodnosti zaradi višjega plačila premije. Zakonska določba favorizira zavarovalnico in je naperjena zoper nevestnost zavarovalca pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Izhaja iz predpostavke, da zavarovalec najbolje pozna vrednost zavarovane stvari, poleg tega že zakon (931. člen OZ) določa njegovo dolžnost prijavljanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in skladno s katerimi lahko zavarovalnica oceni svoj riziko ob nastalem zavarovalnem primeru, vključno z višino nastale škode.

Tožena stranka pri sklenitvi nobene od obeh zavarovalnih pogodb ni izgovorila nadzavarovanja s prevaro. Prevara je povzročitev zmote pri drugi stranke s končnim namenom, doseči sklenitev pogodbe. Že iz prvega odstavka 956. člena OZ je jasno razvidno, da bi morala tožena stranka preslepiti tožečo stranko glede prave vrednosti zavarovanih zalog že v času sklenitve zavarovalne pogodbe. Pritožnik je tisti, ki s svojo pritožbo doseže preizkus prvostopenjske sodbe. Za to, da bo dosegel preizkus v določeni smeri, mora praviloma navesti pritožbene razloge. Ti pa morajo biti konkretni: če določeno dejstvo ali pomožno dejstvo (indic) ni bilo ugotovljeno, mora pritožnik navesti, katere njegove trditve so ostale spregledane in zakaj bi morale vplivati na izid postopka. Del pritožbe tožeče stranke tem zahtevam ni zadostil. Takšen je tisti del pritožbe, ki navaja, da je tožeča stranka podala dodatne trditve glede prevare v vlogi z dne 28. 8. 2015. Pritožba ne navede niti, katere so bile te trditve, niti kako bi lahko vplivale na odločitev prvostopenjskega sodišča.

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja, ali so bili v zadevi pravilno uporabljeni določbi 956. člena OZ, sedmega odstavka 949. člena OZ ter določilo posebnega pogoja EV/137 splošnih pogojev zavarovalne pogodbe.

V zvezi s pritožbenim stališčem, da je do poškodbe mladoletnega tožnika prišlo med poukom pri uri telesne vzgoje, ko je tožnik skakal v višino po nalogu učitelja, zaradi česar naj bi bil tožnik nedvomno upravičen do pravične odškodnine, sodišče druge stopnje pripominja, da v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljene nobene opustitve učitelja pri skrbi za varno izvajanje odrejene športne aktivnosti.