VSRS Sodba VIII Ips 112/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2014, poziv na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter povrnitev stroškov postopka.

Odločitev sodišča temelji na presoji, da je tožnik storil prvo od dveh očitanih kršitev delovnih obveznosti, in sicer da se je kot varnostnik dne 2. 8. 2014 v času med 9.13 in 10.11 uro namesto na delovnem mestu nahajal v sejni sobi objekta naročnika, kjer se ne sme zadrževati. Sodišče je presodilo, da gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), podan pa je tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena istega zakona.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilo uporabilo materialno pravo.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik po svojem pooblaščencu vložil revizijo. Navaja, da naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji hude malomarnosti, saj pri tej presoji ni upoštevalo vidika povprečnega varnostnika. Tožnik naj bi se do 10 minut nahajal v odklenjeni sejni sobi objekta naročnika, saj je menil, da se tam lahko nahaja glede na načrt varovanja, ki je sicer dvomljiv. Sodišči druge in prve stopnje naj bi bili glede na trditveno podlago tožnika dolžni preverjati jasnost navodil s strani vodij glede koriščenja odmora, saj delodajalec ni izdal splošnega akta, s katerim bi določil odmor in način koriščenje le-tega. Tožnik naj bi se počutil slabo, zato naj bi se odločil delo prekiniti in vzeti odmor. To naj ne bi storil v neprimernem trenutku, saj iz izpovedi nadrejenega izhaja, da je tega dne izpolnil vse delovne obveznosti. Ker naj bi ga črvičilo, se je ulegel na tla v času odmora. Odgovornost za to, da ga takrat ni nihče nadomeščal, je pripisati delodajalcu, saj ta delovnega procesa ne sme izvajati z zlorabo pravice do odmora. Tožnik naj bi imel pravico koristiti odmor, in sicer v trajanju 45 minut. Ob tem naj toženka ne bi dokazala, da se od 9.13 do 10.11 ure ni nahajal na delovnem mestu. To naj namreč iz izvedenih dokazov ne bi izhajalo in tudi sodišče druge stopnje naj tega ne bi pojasnilo. Zato uveljavlja kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaključuje s tem, da naj bi delodajalec konstantno kršil njegovo pravico do odmora, zato naj bi bilo njemu samemu prepuščeno kdaj, kje in kako bo odmor koristil. To naj bi bilo razumljivo z vidika povprečnega varnostnika z dokončano osnovno šolo, saj mu na drugi strani toženka ni dala jasnih navodil. Posledično naj ne bi bilo utemeljeno sklepanje sodišč, da je huje kršil pogodbene obveznosti.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6V zvezi s presojo revizijskih navedb je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se tožnik dne 2. 8. 2014 med 9.13 in 10.11 uro ni nahajal na svojem delovnem mestu, temveč je v sobi naročnika ležal na tleh in na svojem zasebnem tabličnem računalniku gledal film (1). Nadalje je ugotovilo, da takrat ni koristil odmora med delovnim časom (2). V zvezi z odmorom med delovnim časom je obrazložilo, da bi ga lahko koristil na svojem delovnem mestu, to je na ustrezen in primeren način, nikakor pa ne v prostorih naročnika, kamor ni imel pravice vstopa (3). Tožnik je lahko izvajal le zunanje obhode in se v sejni sobi naročnika ne bi smel nahajati. Presodilo je tudi, da je tožnik očitano ravnanje storil naklepno. Svoje dejanske ugotovitve in pravno presojo je sodišče jasno in izčrpno obrazložilo.

7Sodišče druge stopnje ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, temveč je presodilo, da je sodba sodišča prve stopnje jasna in zadosti obrazložena, da vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar se je strinjalo s temi razlogi in jih v sodbi ni ponovilo.

8Izhajajoč iz navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo sodišče druge stopnje, so revizijske navedbe očitno neustrezne in neutemeljene.

9Revident sodišču druge stopnje najprej očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji hude malomarnosti, vendar (kot navedeno) sodišče sploh ni izhajalo oziroma ugotovilo njegove hude malomarnosti, temveč da je kršitev storil naklepno. Ob tem revident navaja tudi, da ni utemeljeno, da se mu očita huda malomarnost oziroma huda kršitev pogodbe o zaposlitvi, ker „se je do 10 minut nahajal v odklenjeni sejni sobi objekta naročnika“, vendar je to v nasprotju z dokaznim zaključkom sodišč o obdobju, v katerem se je nahajal v sejni sodbi in ne na svojem delovnem mestu. Ta zaključek ne more biti predmet revizije, saj le-te ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) (4).

10Nadalje navaja, da naj bi sodišče moralo preveriti jasna navodila s strani vodij glede koriščenja odmora in celo, da naj bi delodajalec v tem smislu zlorabljal njegovo pravico do odmora in počitka ter istočasno, da je takrat sam koristil odmor („torej je bil na plačanem počitku“). Ti dve trditvi si nasprotujeta. Ob tem je pomembno, da mu tožena stranka sploh ni očitala, da ne bi smel koristiti odmora. Obstoj jasnih navodil glede odmora zato tudi ni pomemben.

11V reviziji izhaja tudi iz tega, da je vzel odmor v skladu s 35. členom ZDR in četrtim odstavkom 154. člena ZDR-1. To spet nasprotuje dokaznim zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da v času, v katerem se mu očita kršitev delovnih obveznosti, odmora ni koristil. Tudi če bi bilo tožniku samemu – kot navaja v reviziji – prepuščeno kdaj, kje in kako bo koristil odmor, gre za jasen in obrazložen dokazni zaključek sodišč, ki je drugačen. Ta zaključek spet ne more biti predmet revizijske presoje (5).

12Revident v nadaljevanju navaja, da je imel pravico do odmora 45 minut in v zvezi s tem, da naj iz sodb sodišč druge in prve stopnje ne bi izhajalo, da je prekoračil odmor oziroma, da se v času 9.13 do 10.11 ure ni nahajal na delovnem mestu, ampak v sejni sobi objekta naročnika. Tudi v tem primeru izpodbija dokazni zaključek, kar ne more biti predmet revizijske presoje (6).

13V zvezi s tem uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno, saj je sodba sodišča prve stopnje v zvezi s tem dejanskim zaključkom (ki ga je potrdilo sodišče druge stopnje) obrazložena, jasna in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Revident tudi sicer ne pojasni, v čem konkretno naj bi bila sploh podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – torej v čem konkretno naj bi bilo glede enega ali več odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma pojasnili.

14Na koncu revizije se revident spet sklicuje na domnevno nejasna navodila za delo – kar je spet v nasprotju z dokaznim zaključkom sodišč druge in prve stopnje – in to povezuje z „vidikom povprečnega varnostnika“, vendar (kot že povedano) tudi tukaj spregleda, da sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je očitano hujšo kršitev storil naklepoma in ne iz hude malomarnosti, naklepnega ravnanja pa sploh ne izpodbija.

15Ker noben od revizijskih očitkov ni utemeljen, je revizijsko sodišče v mejah revizijske presoje in v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

----

(1) Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da je tožnik navajal različne razloge za to, da se je nahajal v sejni sobi naročnika. Kot razlog je navajal vročino, vendar je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tistega dne ni bilo vroče. Nato je navajal izčrpanost, vendar je sodišče prve stopnje zavrnilo te njegove navedbe, saj je pričel z delom že ob 8.00 uri, pri tem pa je bil najmanj dva dni prost. Obrazloženo je zavrnilo tudi njegove trditve, da naj bi se slabo počutil.

(2) Pri tem je zavrnilo njegove drugačne navedbe in navedbe o tem, koliko časa (trdil je da je šlo le za nekaj minut) se je nahajal v sejni sobi.

(3) Pri tem je sodišče pritrdilo navedbam toženke, da so bili predmet varovanja le zunanji in ne notranji prostori objekta naročnika.

(4) Revident v zvezi s tem ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka.

(5) Revident v zvezi s tem zaključkom ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka.

(6) Tudi sicer je očitek odsotnosti v izredni odpovedi – od 9.13 ure do 9.50 ure in od 10.00 ure do 10.10 ure – daljši kot predviden odmor, kot bi mu po njegovih navedbah pripadal.