VDSS sodba Pdp 104/2016

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni:

- v II. točki izreka v zvezi s prvim odstavkom I. točke izreka tako, da se znesek odškodnine, ki sta jo dolžni toženi stranki tožniku plačati solidarno, zviša na znesek 9.022,58 EUR (od zneska 7.129,93 EUR),

- v II. točki izreka v zvezi z drugim odstavkom I. točke izreka tako, da se znesek odškodnine, ki jo je dolžna drugo tožena stranka plačati tožniku, zviša na znesek 1.002,51 EUR (od zneska 792,22 EUR),

- v III. točki izreka tako, da se stroški, ki sta jih dolžni tožniku povrniti toženi stranki, zvišajo na znesek 1.928,31 EUR (od zneska 838,66 EUR).

II. V preostalem se pritožba tožnika zavrne, pritožbi toženih strank pa se zavrneta v celoti in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 222,25 EUR v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krijeta sami.

1Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženima strankama, da sta dolžni v roku 15 dni tožniku nerazdelno plačati znesek 7.129,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2009 dalje do plačila. V drugem odstavku I. točke izreka je naložilo drugo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 15 dneh plačati še znesek 792,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2009 dalje do plačila. V II. točki izreka je zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (da sta mu dolžni toženi stranki nerazdelno plačati še znesek 7.472,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2009 dalje do plačila in da mu je dolžna prvo tožena stranka plačati še znesek 792,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2009 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 28. 10. 2009 do 23. 11. 2009). V III. točki izreka je odločilo, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške postopka, tožniku pa sta dolžni v 15 dneh nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 838,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožnik in toženi stranki.

3Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) zaradi zavrnitve zneska 5.302,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zoper odločitev o stroških (III. točka izreka) smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da naloži toženima strankama, da sta mu dolžni nerazdelno plačati še znesek 5.302,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2009 dalje do plačila in mu posledično povrniti tudi višje pravdne stroške, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina za negmotno škodo za 4.700,00 EUR prenizka glede na medicinsko ekspertizo prof. dr. A.A. z dne 6. 8. 2015, saj sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo individualizacije za prisojeno negmotno škodo po posameznih elementih. V večji meri bi moralo upoštevati dejstvo, da bo tožnik tudi v bodoče trpel telesne bolečine zaradi anomalije prstov, kot je to razvidno tudi iz opravljenih meritev, ki so sestavni del izvedenskega mnenja. Posledice nesreče pri delu so trajne in bodo tožnika spremljale vse življenje. Tožnik je cvetličar, kvaliteta njegova dela je odvisna od spretnosti in sposobnosti obeh njegovih rok, zato mora zdaj v delo vlagati veliko večje napore kot pred nezgodo. Tožnik je zaradi ukrivljenega prsta oviran že pri enostavnih opravilih v vsakdanjem življenju. Predmetov ne more dobro prijeti, pri tem čuti bolečine, ki ne pojenjajo spontano, temveč šele po jemanju protibolečinskih tablet. Težave ima pri vsakodnevnih opravilih doma, na vrtu in okoli hiše, težave ima pri vožnji osebnega avtomobila, kolesarjenju pa se je moral odpovedati. Poleg tega bodo potrebne tudi nadaljnje operacije zatrdlin na poškodovanih prstih, če bo tožnik želel poškodovano roko in prste uporabljati v takšni meri kot sedaj, po zaključenem zdravljenju. Prenizko je prisojena tudi odškodnina za primarni in sekundarni strah. Zaradi ureznine se je tožnik močno prestrašil, vse naokoli je bilo krvavo, zato mu je postalo slabo, zelo se je prestrašil, ko je videl, da mu poškodovani prsti visijo na koži. Mislil je, da mu bodo morali prste amputirati. Bal se je za izid zdravljenja, saj so mu povedali, da so prerezane kite in da bo potrebna kirurška revizija. Primarni strah v trajanju nekaj minut se je podaljšal vse do prihoda v UKC, kjer mu je bila nudena strokovna zdravniška pomoč. Tožnik pa je utrpel tudi sekundarni strah, kot je opisano zgoraj. Sodišče ni dovolj upoštevalo načela personalizacije in načela pravičnosti pri odmeri odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode. Tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je bila prisojena v prenizkem znesku 5.000,00 EUR, saj je izvedenec ocenil 10 % zmanjšanje grobe moči prstov, aktivna gibljivost sredinca je zmanjšana za povprečno 29 %, prstanca pa za 7 %. Izvedenec je ugotovil tudi, da splošno zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti zaradi utrpljenih poškodb znaša 10 %. Sodišče prve stopnje pa je napačno odločilo tudi o višini gmotne škode in sicer v delu, ki se nanaša na izgubo na plači. Podatke o tem prikrajšanju je izdelala drugo tožena stranka (tožnikov delodajalec), tožnik pa je svoj tožbeni zahtevek oblikoval upoštevaje izračun delodajalca. Ta izračun je tožnik štel za verodostojnega, zato ni bilo nobene potrebe po dodatnem dokazovanju (z izvedencem finančne stroke). Tožnik je bil zaradi izgube na plači prikrajšan za znesek 602,94 EUR, zato predlaga pritožbenemu sodišču, da mu ta znesek tudi prisodi. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožnik po temelju v celoti uspel. Sodišče prve stopnje pa drugo toženi stranki ne bi smelo priznati stroškov nagrade za postopek pred sodiščem druge stopnje v višini 587,20 EUR (brez DDV) in potnih stroškov na relaciji B. - C. - B. v višini 55,50 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

4Prvo tožena stranka se pritožuje zoper prvi odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe, smiselno pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka), iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je za nastanek delovne nezgode z dne 26. 6. 2009 podana objektivna odgovornost tožene stranke. Vaza, ob uporabi katere je do obravnavanega dogodka prišlo, v danih okoliščinah ni bila nevarna stvar. Svojo ugotovitev v zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na mnenje izvedenca in deloma na izpoved tožnika, pri čemer pa je prezrlo navedbe toženih strank, da je tožnik predmetno vazo pred spornim dogodkom že večkrat uporabljal in sicer vsaj 10-krat in to sicer eno leto, pa do loma vaze ni prišlo. Vaza torej ni predstavljala večje nevarnosti za okolico od običajne. Do loma vaze je prišlo zaradi lastnega nepazljivega ravnanja tožnika oziroma zaradi mehanske sile, ki je delovala na vazo zaradi tožnikovega lastnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je prezrlo ugotovitve izvedenca, da lahko do poka vaze pride zaradi premočnega prijema ali pa pri vnosu tople tekočine, da je bilo steklo, iz katerega je bila vaza, običajne lomljivosti in da je najpogostejši vzrok za lom takega stekla zunanja fizična sila na steklo. Tožnik bi moral vedeti, da prehod iz temnejšega v svetlejši odtenek stekla pomeni večji obseg materiala v temnejšem delu oziroma manjši obseg materiala v svetlejšem delu, saj je bil tožnik strokovnjak, ki je vsakodnevno ravnal s steklenimi stvarmi. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje vzelo preveč dobesedno in ga kot dokaz ni pravilno dokazno ocenilo. Pri ravnanju tožnika je šlo za enostavno opravilo (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 67/2013). Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati tudi, ali so obstajali razlogi za oprostitev odgovornosti toženih strank, saj je tožnik ravnal s premajhno skrbnostjo. Prav tako je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje glede trenutka nastopa zamude toženih strank za izplačilo odškodnine, saj bi nastop obveznosti toženih strank nastopil šele na podlagi pravnomočne sodbe. Priglaša stroške poštnine za pritožbo.

5Tudi drugo tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov, vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je kot tožnikov delodajalec objektivno odgovorna za nastalo škodo, saj vaza, pri uporabi katere se je tožnik poškodoval, ni nevarna stvar, rokovanje s to vazo pa ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je bila lomljivost stekla, iz katerega je bila vaza, običajna in da se takšni izdelki ne lomijo sami od sebe, da pa ob površnem ravnanju z njimi prihaja do razbitja. Izvedenec je ugotovil, da je najpogostejši vzrok za razbitje stekla delovanje fizične sile na steklo, pri čemer je pomembna tudi lega vaze. Vaza pa lahko poči tudi, če v njo nalijemo vročo vsebino. Izvedeni dokazi ne nudijo opore ugotovitvi, da je vaza nevarna stvar, njeno upravljanje pa nevarna dejavnost. Če bi tožnik ravnal s potrebno skrbnostjo, do loma ne bi prišlo. Sodišče bi moralo postaviti tudi izvedenca za varstvo pri delu, ki bi ugotavljal tudi elemente krivdne odgovornosti. Ugotavljati bi bilo treba tudi vpliv delovanja fizične sile tožnika na vazo (premočan stisk levice, pregroba postavitev na delovno površino, tožnik je ob pomivanju lahko uporabil prevročo vodo), vsega tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Drugo tožena stranka se ne strinja niti z oceno izvedenca, da nepoznavalec stekla po barvi stekla (temnejše, svetlejše) ne more prepoznati debeline stekla in s tem njegove krhkosti. Debelino stekla bi lahko na podlagi tega dejstva prepoznal povprečen človek, še toliko bolj pa cvetličar. Sodišče prve stopnje bi moralo bolj kritično presoditi izpovedbo tožnika, da se mu je levica „vdrla“ v steklo, kar pomeni, da je tožnik vazo premočno stisnil ali jo prenašal v poševni liniji in s preveliko vsebino, oziroma je vazo čistil s prevročo vodo, nato pa v njo nalil mrzlo vodo. Drugo tožena stranka ni niti objektivno niti krivdno odgovorna za nastalo škodo tožniku. Poleg tega bi šle tožniku zakonske zamudne obresti šele od dneva pravnomočnosti sodbe, saj sta bila šele s sodbo ugotovljena obseg in višina obveznosti. Priglaša pritožbene stroške.

6Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi toženih strank pa nista utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (toženi stranki bistvene kršitve določb postopka v pritožbah uveljavljata le pavšalno in neobrazloženo). Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

8Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. I Pd 1175/2010 z dne 6. 9. 2013 v celoti zavrnilo, tožniku pa naložilo, da toženima strankama povrne njune pravdne stroške (prvo toženi stranki v višini 14,80 EUR, drugo toženi stranki pa v višini 1.143,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), medtem ko mora tožnik sam nositi svoje stroške postopka. Na tožnikovo pritožbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1213/2013 z dne 12. 3. 2014 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

9V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje skladno z napotili iz zgoraj citiranega sklepa pritožbenega sodišča izvedlo vse relevantne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovilo je, da je vaza, s katero se je tožnik poškodoval, glede na konkretne okoliščine primera pomenila nevarno stvar, njeno prenašanje pa je pomenilo nevarno dejavnost. Na podlagi izpovedbe tožnika, pisnega izvedenskega mnenja izvedenca za stavbno steklarstvo, dopolnitve tega mnenja in izpovedbe izvedenca (toženi stranki postavitvi izvedenca zgoraj navedene stroke nista ugovarjali) je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri prenosu štirioglate steklene vaze (fotografije A2/4 - A2/8, BII/10). Izvedenec je ugotovil, da je zunanja višina vaze znašala 45 cm, notranja pa 43 cm (razlika v višini je posledica odebeljenega stekla na dnu vaze, kjer je bilo največ steklene mase). Širina vaze je prehajala iz spodnjih 11 x 11 cm na zgornji 13 x 12,3 cm. Debelina sten vaze na zgornjem delu ni bila enakomerna (od začetka v vogalu do sredine je naraščala, potem pa od sredine do naslednjega vogala padala). Debelina stene vaze je nihala tudi po celotni dolžini od zgoraj navzdol (od zgornjih 6,031 mm do spodnjih 15 mm), na sredinskem delu, kjer je prišlo do loma, pa se je debelina stekla zmanjšala na manj kot milimeter oziroma na najtanjšem delu na 0,3 mm. Vaza je bila težka 0,8 kg.

10Tožnik je izpovedal (očividcev dogodka ni bilo), da je to vazo predhodno očistil z detergentom in gobico, tako kot je bil poučen in naučen s strani delodajalca. Nato jo je obrisal, vanjo nalil od 10 do 15 cm hladne vode in jo poskušal prenesti na delovni pult, da bi vanjo vstavil rezano cvetje. Vazo je z desnico držal na dnu, z levico pa ob strani, tako da jo je s prsti leve roke objemal približno na sredini. Med prenašanjem pa se je vaza razletela in mu močno poškodovala dva prsta na levi roki. Pojasnil je, da je vazo držal enako močno kot običajno in da se je zavedal, da mora zaradi njene velikosti z njo bolj previdno ravnati. Posebnih navodil za prenašanje vaz pri toženi stranki niso dobili. Način ravnanja z vazo, kot ga je opisal tožnik (glede čiščenja in prenašanja vaze), je potrdila v svoji izpovedbi tudi priča D.D.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niti D.D. niti drugo tožena stranka nista zaznali nepravilnosti v načinu postopka ravnanja z vazo spornega dne, kot ga je opisal tožnik.

11Toženi stranki sta sicer pravilno navajali (in to ponavljata tudi v pritožbi), da je prenašanje steklene vaze enostavno opravilo, da steklena vaza sama po sebi ne predstavlja nevarne stvari, njeno prenašanje pa ne nevarne dejavnosti. Toženi stranki pa pri teh svojih trditvah nista upoštevali, da je bilo v postopku ugotovljeno (izvedensko mnenje in izpovedba izvedenca za stavbno steklarstvo), da debelina sten vaze ni bila enakomerna, temveč se je spreminjala tudi po dolžini od zgoraj navzdol (kar je bilo opisano že zgoraj). Izvedenec je ugotovil, da je do loma vaze prišlo prav na sredinskem delu vaze, kjer je bilo steklo najtanjše (0,3 mm) in kjer je bila vaza najbolj občutljiva za lom. Vzrok neenakomerne debeline stekla je bil v industrijski obdelavi vaze, v natrijevem kalcijevem steklu in v postopku vlečenja stekla. Po zaključku izvedenca je bila sporna vaza zaradi svojih dimenzij in predvsem zaradi različne debeline stekla krhka vaza, verjetnost njenega razbitja pa zelo velika. Izvedenec je v svojem pisnem mnenju ugotovil (in to potrdil tudi v svoji izpovedi), da predmetna vaza po njegovem mnenju ni bila primerna za uporabo kot delovni pripomoček, saj je bila preobčutljiva za prenašanje in večkratno uporabljanje. Ob upoštevanju teh ugotovitev je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča v 11. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je glede na zgoraj opisane značilnosti sporne vaze le-ta predstavljala nevarno stvar oziroma da je rokovanje s to vazo (njeno prenašanje) predstavljalo nevarno dejavnost. Prav krhkost te vaze, različna debelina stekla stene te vaze in posledično velika verjetnost njenega razbitja so tudi po zaključku pritožbenega sodišča tiste okoliščine, ki nudijo oporo zaključku, da je bila ta vaza glede na njene lastnosti nevarna stvar, rokovanje z njo pa nevarna dejavnost (člen 149 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Glede na navedeno so nebistvene pritožbene navedbe toženih strank o tem, da je šlo pri ravnanju tožnika za enostavno, vsakodnevno opravilo in da zato ni podane objektivne odgovornosti drugo tožene stranke. Posledično se prvotožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 67/2013. V predmetni zadevi se je tožnica poškodovala pri pomivanju in brisanju kozarcev. Vrhovno sodišče RS je zaključilo, da tudi razbitje kozarcev v gostilnah, kjer je pomivanje in brisanje vsakodnevno rutinsko opravilo, ne predstavlja večje škodne nevarnosti za okolico, saj ne gre za neobičajen, nepričakovan pojav, ki bi objektivno imel za posledico večjo škodo in ki ga z ustrezno mero pazljivosti ne bilo mogoče nadzorovati ali obvladovati njegovih učinkov. Delavec v gostilni ta pojav lahko pričakuje in z ustrezno mero pazljivosti prepreči bodisi pojav sam ali pa njegove učinke. Zgoraj omenjena zadeva po oceni pritožbenega sodišča s tem individualnim delovnim sporom ni primerljiva, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu ugotovljeno, da se je tožnik zavedal potencialne nevarnosti za poškodbo pri prenašanju vaze, da je upošteval, da je potrebno zaradi velikosti vaze ravnati z njo bolj skrbno in pazljivo (v primerjavi z ravnanjem z drugimi vazami), vendar pa tožnik razbitja vaze zaradi njenih karakteristik ni mogel niti predvideti niti preprečiti. Dejstvo, da do loma vaze ni prišlo že ob prvem prenašanju vaze, temveč šele kasneje, na zgornje ugotovitve nima odločilnega vpliva.

12Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, s katerimi zatrjujeta, da je do loma vaze prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, saj to iz dokaznega postopka ne izhaja. Svoje ugotovitve glede tega, da ni podanih razlogov za oprostitev ali delno oprostitev odgovornosti toženih strank, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 13. in 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanje le sklicuje. Ob tem ugotavlja, da toženi stranki nista predložili dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožnik ravnal nepazljivo, malomarno oziroma površno (da je do loma vaze prišlo zaradi premočnega stiska tožnikove roke v sredinskem delu vaze, da je tožnik v vazo vnesel prevročo tekočino, da je prišlo do loma vaze zaradi nepravilne lege vaze v času prenašanja, ki bi bila posledica tožnikovega premalo skrbnega ravnanja, …).

13Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe toženih strank o tem, da bi lahko tožnik kot strokovnjak po barvnem odtenku stekla vaze lahko sklepal na manjšo debelino stekla v sredinskem delu stene vaze. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil tožnik strokovnjak s področja steklarstva (iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 6. 9. 2013 je razvidno, da je tožnik po poklicu inženir lesarstva in da je od 1998 dalje zaposlen pri drugo toženi stranki kot cvetličar - prodajalec), izvedenec pa je pojasnil, da bi lahko le strokovnjak za steklo na podlagi barvnega odtenka stekla lahko sklepal na manjšo debelino stekla v osrednjem delu vaze.

14Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank v zvezi s temeljem njune odškodninske odgovornosti zavrnilo (toženi stranki prisojene odškodnine po višini v pritožbah nista izpodbijali).

15Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik zaradi nesreče pri delu od toženih strank vtoževal nepremoženjsko škodo v višini 13.700,00 EUR (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 5.200,00 EUR, za pretrpljeni strah 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.000,00 EUR) in premoženjsko škodo v skupni višini 1.694,86 EUR (za prevozne stroške, parkirnine in stroške izdelave fotografij, za stroške medicinskih pripomočkov in za izgubo na dohodku). Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 3.500,00 EUR, iz naslova strahu 500,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.000,00 EUR, višji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova gmotne škode prisodilo povračilo potnih stroškov v znesku 593,85 EUR (višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo). Tako je zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov parkirnin v znesku 40,00 EUR, za stroške izdelave fotografij mu je priznalo le znesek v višini 6,96 EUR, za stroške v zvezi s pridobitvijo zdravstvenega kartona mu je priznalo odškodnino v višini 18,90 EUR, zavrnilo pa je njegov tožbeni zahtevek za odškodnino za izgubo na plači v višini 602,94 EUR. Toženima strankama je glede na 299. člen OZ naložilo tudi, da sta dolžni od prisojenega zneska odškodnine plačati zakonske zamudne obresti od 24. 11. 2009 dalje do plačila, tožnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 28. 10. 2009 do 23. 11. 2009 pa je zavrnilo.

16Po zaključku pritožbenega sodišča je delno utemeljena pritožba tožnika o tem, da mu je sodišče prve stopnje odškodnino zaradi nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo v prenizkem znesku. Vrste in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so bile posledica nesreče pri delu, je sodišče prve stopnje podrobno opisalo v točkah od 19 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Hude telesne bolečine je imel tožnik 14 dni po poškodbi, srednje hude telesne bolečine en teden, lahke 14 dni, občasne lahke pa ima še sedaj ob spremembah vremena oziroma ob večjih obremenitvah leve roke. Poleg tega je tožnik tekom zdravljenja v obdobju nekaj več kot treh mesecev trpel tudi številne nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje opisalo v zgoraj omenjenih točkah obrazložitve in na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče le sklicuje (npr. štirikrat je bil izpostavljen ionizirajočemu žarčenju - RTG posnetki, kar je škodljivo za organizem; odvzem krvi za hemogram; operacija v splošni anesteziji; 11 šivov na tretjem prstu in 7 šivov na četrtem prstu; v prstih je mesec dni in pol nosil kovinske žice, kar je škodljivo, saj organizem na kovinski material reagira; nošenje čvrstih opornic; nošenje zaščitnih zavojev na prstih; kontrolni pregledi; prevezi rane; odstranitev šivov in kovinske žice; nošenje Kleinertove opornice, …). Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča (tudi ob upoštevanju 179. člena OZ in odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih - npr. opr. št. Pdp 1404/2014, Pdp 1177/2014, Pdp 84/2014) tožnik upravičen do odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 4.000,00 EUR (in ne 3.500,00 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje).

17Prav tako je delno utemeljena pritožba tožnika v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v zvezi s katerimi se je sodišče prve stopnje opredelilo v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so tožnikove splošne življenjske aktivnosti zaradi posledic nesreče pri delu zmanjšane za 10 %, tožnik poleg tega duševno trpi zaradi manjše skaženosti, ki ga ovira pri navezovanju tesnejših stikov z ljudmi. Tožniku se pojavljajo močne bolečine pri dviganju bremen, težjih od 10 kg, pri močnejših prijemih, zaradi anatomskih sprememb mu je na poškodovanem prstu ostala zatrdlina, ki onemogoča popolno gibljivost in uporabnost prsta. Zato se mora tožnik pri vsakokratnih opravilih in ročnih spretnostih veliko bolj potruditi kot običajno. Aktivna gibljivost srednjega prsta je zmanjšana za 29 %, prstanca pa za 7 %. Tožnik ima težave pri pincetnem prijemu, manjša gibljivost poškodovanih prstov oziroma neobčutljivost sredinca na dotik mu otežujeta delo v službi (npr. težave pri vezanju šopkov), trajno je omejen pri delu z računalnikom, pri domačih opravilih (košnja trave, vrtna dela), kjer je potrebno pri delu uporabljati držalo. Zaradi posledic nesreče je opustil ukvarjanje z večimi športi, ki jih je gojil pred tem (opustil je športe z žogo, saj se boji, da bi si ponovno poškodoval roko in ne bi mogel opravljati svojega dela). Zaradi zgoraj opisanih težav in ostalih težav, ki jih ima tožnik zaradi posledic poškodbe pri delu (kot jih je sodišče prve stopnje podrobno opisalo v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane, zaradi česar trpi duševne bolečine. Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik v času nesreče pri delu star 34 let (A3), je po stališču pritožbenega sodišča iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičen do odškodnine v znesku 6.000,00 EUR (in ne 5.000,00 EUR, kot mu je to prisodilo sodišče prve stopnje). Tako ugotovljena višina odškodnine za to obliko nepremoženjske škode je po zaključku pritožbenega sodišča skladna z 179. členom OZ in tudi s primerljivo dosojenimi odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo (npr. odločba VDSS opr. št. Pdp 825/2013, Pdp 353/2013, Pdp 300/2013).

18Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova odškodnine za primarni in sekundarni strah prisodilo primeren znesek (v višini 500,00 EUR). Ta znesek je primerljiv tudi z prisojenimi odškodninami v podobnih primerih za primarni in sekundarni strah v posledici nesreče pri delu (npr. opr. št. Pdp 1035/2014), tako da so drugačne pritožbene navedbe tožnika glede navedenega neutemeljene.

19Tožnik je po zaključku pritožbenega sodišča upravičen tudi do povrnitve gmotne škode v višini izgube na plači, ki jo je uveljavljal na podlagi izračuna drugo tožene stranke (A13). Tožnik je do izplačila tega prikrajšanja za obdobje od julija 2009 do septembra 2009 upravičen ne glede na to, da posebne specifikacije tega dela tožbenega zahtevka ni podal. Iz izračuna drugo tožene stranke je razvidno, da je znašalo prikrajšanje tožnika pri plači 602,94 EUR, kot je izračunala drugo tožena stranka. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da sta toženi stranki ta del tožnikovega tožbenega zahtevka prerekali le pavšalno in neobrazloženo. Iz tega razloga je po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik upravičen tudi do povrnitve tega dela vtoževane premoženjske škode skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato je tudi v tem delu ugodilo njegovi pritožbi in skladno z zgornjimi ugotovitvami spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine od pravnomočnosti sodbe dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta prišli toženi stranki v zamudo, ko je potekel 14-dnevni rok za izpolnitev obveznosti iz zahtevka tožnika, ki ga je naslovil na prvo toženo stranko (A20), kar izhaja iz 229. člena OZ. Odškodninska terjatev iz naslova nepremoženjske škode zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja (npr. sodba VS RS opr. št. II Ips 199/2013), ne pa šele s pravnomočnostjo sodbe, kot to zmotno zatrjujeta toženi stranki.

21Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi za prisojo višje nepremoženjske in premoženjske škode delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je znesek, ki sta ga dolžni toženi stranki solidarno plačati tožniku, zvišalo na znesek 9.022,58 EUR. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila med toženima strankama dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 %, drugo tožena stranka pa za ta odstotek ni imela zavarovalnega kritja, je pritožbeno sodišče to dejstvo upoštevalo tako, da je znesek, ki ga je dolžna tožniku plačati le drugo tožena stranka, zvišalo na 1.002,51 EUR, od zvišanih zneskov pa je tožnik upravičen tudi do izplačila zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude dalje do plačila (torej od 24. 11. 2009 dalje do plačila).

22Prav tako je delno utemeljena pritožba tožnika, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je drugo toženi stranki priznalo tudi stroške nagrade za postopek pred sodiščem druge stopnje v višini 587,20 EUR (kar je predmet tožnikovega pritožbenega izpodbijanja), čeprav je drugo tožena stranka v postopku pred sodiščem druge stopnje podala le odgovor na pritožbo. To po stališču pritožbenega sodišča za pravdo ni bil potreben strošek (155. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pa je drugo toženi stranki pravilno priznalo priglašene potne stroške za pooblaščenko za ogled vaze na relaciji B. - C. - B. v znesku 55,50 EUR (kar prav tako izpodbija tožnik v pritožbi). Do povrnitve teh stroškov je drugo tožena stranka upravičena zato, ker jo je izvedenec na podlagi sklepa sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 475/2014 z dne 9. 11. 2014 pozval, da se zglasi v C. zaradi ogleda sporne veze (navedeno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja z dne 23. 5. 2015). Te potne stroške je drugo toženi stranki sodišče prve stopnje torej utemeljeno priznalo. Neutemeljen pa je pritožbeni ugovor tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri računanju uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu upoštevati, da je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa deloma, saj takšen način izračuna uspeha strank v pravdi nima podlage v ZPP.

23Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožb niso odločilnega pomena (prvi odstavek 306. člena ZPP).

24Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o pravdnih stroških strank, ki so jih priglasile v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik glede na vtoževani tožbeni zahtevek v postopku uspel do 65,12 %, toženi stranki pa sta uspeli do 34,88 %. Glede na pravilno odmerjene in priznane stroške tožnika po sodišču prve stopnje (37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je tožnik glede na že ugotovljeni uspeh upravičen do povrnitve 2.593,66 EUR njegovih pravdnih stroškov, glede na priznane in odmerjene stroške toženih strank (zmanjšane za stroške nagrade za postopek pred sodiščem druge stopnje) pa sta toženi stranki upravičeni do povrnitve dela njunih stroškov v znesku 665,35 EUR. Po pobotanju tako ugotovljenih stroškov morata toženi stranki tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 1.928,31 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

25Ker je bila pritožba tožnika delno utemeljena ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženih strank pa je zavrnilo v celoti in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj glede tega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbami uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

26Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe tožnika je znašala 5.302,96 EUR, tožnik pa je s pritožbo uspel do 2.102,94 EUR. Njegov pritožbeni uspeh tako znaša 39,66 %. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo priglašene pritožbene stroške in sicer po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v višini 350,40 EUR, pavšalne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR in priglašeno sodno takso za pritožbo v znesku 190,00 EUR, kar skupaj znese 560,40 EUR. Glede na že ugotovljeni pritožbeni uspeh tožnika je tožnik upravičen do povrnitve dela njegove pritožbenih stroškov v znesku 222,25 EUR. Ker toženi stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.