VDSS sklep Pdp 103/2016

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2014 in da je tožeča stranka še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 12. 2008, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji vzpostaviti delovno razmerje za obdobje od prekinitve delovnega razmerja dalje ter ji od tega dne dalje v ustrezno matično evidenco vpisati delovno dobo za celotno obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, vse v roku 8 dni in obračunati neizplačane plače s pripadajočim dodatkom za delovno dobo, kot to določa pogodba o zaposlitvi z dne 1. 12. 2008, od dneva nezakonite prekinitve delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka), odločilo pa je tudi, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka II izreka).

2Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka tako pred sodiščem prve stopnje kot tudi pritožbenih stroškov, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje ni zakonita in tudi ne pravilna. Tožena stranka je tožnici kot invalidki odpoved podala v nasprotju s Kolektivno pogodbo za zaposlene v zdravstveni negi, ki v 39. členu določa, da delavcu invalidu delovno razmerje preneha le s soglasjem tega delavca. Tožnica soglasja ni podala, prav tako pa ni bila seznanjena z začetkom vodenja postopka odpovedi. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi napačno sprejelo dokazno oceno glede ocene omejitev tožnice po odločbi o invalidnosti in njene zmožnosti, da bi opravljala delo na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi še naprej. Tožena stranka v postopku namreč ni dokazala, da bi bile omejitve tožnice take vrste, da ne bi mogla opravljati svojega dela na običajen ali prilagojen način. Sodba nima nobenega razloga, ki bi utemeljeval odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi z vidika njenih drugih omejitev po odločbi ZPIZ. Presoja tožničinih omejitev glede na njene razloge in oceno zdravstvenih in varnostnih tveganj je ključna za presojo obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ker sodba o tem nima razlogov, je to kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da bi tožena stranka lahko tožnici obstoječe delovno mesto prilagodila, če je menila, da ga ne more več opravljati na način, kot ga je do izdaje odločbe ZPIZ. Po določbi 101. člena ZPIZ-1 bi morala tožena stranka tožnici ponuditi drugo delovno mesto. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da delovnega mesta, ki ustreza tožničinim omejitvam, nima, vendar pa iz predloženih pogodb o zaposlitvah drugih delavcev izhaja, da tožničine omejitve ne preprečujejo njenega dela na delovnem mestu bolničar negovalec - spremljevalec, spremljevalec bolnika II, telefonist - receptor IV, za katera ima tožnica ustrezno izobrazbo. Tožnica še poudarja, da tožena stranka zanjo kot invalidko ni našla ustreznega delovnega mesta, zaposluje pa druge osebe, ki nimajo ustrezne izobrazbe, kar izhaja iz izpovedi priče A.A. Ker tožnici obvestilo o nameravani odpovedi iz poslovnih razlogov ni bilo vročeno, ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožnici, da obvestila ni prejela in da se je zmotila, ko je potrdila, da je bila z njim seznanjena. Zato je bilo dejansko stanje v zvezi z vročitvijo obvestila zmotno ugotovljeno, razlogi v sodbi pa so v nasprotju z listinskimi dokazi (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje priče B.B., ki bi lahko potrdila tožničine navedbe o načinu in poteku dela na delovnih mestih, za katera je tožnica zatrjevala, da so ustrezna zanjo in da ima zanje tudi izkušnje. Zaradi tega je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je sodbo oprlo na dejstva in dokaze, ki jih je tožena stranka podala prepozno.

3Pritožba je utemeljena.

4Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava o zadevi preuranjeno odločilo.

5Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2008 na delovnem mestu bolničar negovalec, spremljevalec ... Tožena stranka ji je dne 25. 9. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti po 4. alineji 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. RS, št. 21/2013). Pred tem je prejela mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri RS Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 11. 9. 2014.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici spregledalo določbo 39. člena Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 60/98 in naslednji), ki ima glede na določbe ZDR-1 v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zaposlenim invalidom, ki ne izpolnjujejo pogojev za invalidsko upokojitev, za delavce ugodnejšo določbo, po kateri sme tem delavcem delovno razmerje prenehati le z njihovim pisnim soglasjem, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Skladno z 2. členom ta kolektivna pogodba velja za delodajalce, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in zaposlujejo zaposlene v zdravstveni negi, ki so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, s polnim ali skrajšanim delovnim časom. Izraz zaposleni vključuje poklice: bolničar, zdravstveni tehnik in medicinska sestra s srednjo, višjo, visoko strokovno ter univerzitetno izobrazbo. Ker je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto bolničar negovalec, spremljevalec, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti tudi določbe Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi in ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji iz njenega 39. člena, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja delavcem invalidom. Sodišče prve stopnje se v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici sploh ni opredelilo do navedenega in je preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, saj je upoštevalo le določbe 1. odstavka 116. člena ZDR-1 in določbe predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje - na podlagi 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) je to 1. odstavek 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 Ur. l. RS, št. 109/2006 in naslednji), oziroma predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov, torej 4. odstavek 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 16/2007 in naslednji).

7Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni nezakonita zgolj zato, ker naj tožnica ne bi prejela izjave tožene stranke o nameravani odpovedi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ZDR-1 ne določa več obveznosti delodajalca, da mora o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti oziroma iz poslovnega razloga obvestiti delavca, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da v spisu ni nobene strokovne izjave ali mnenja o tožničini preostali delovni zmožnosti, saj iz odločbe ZPIZ z dne 25. 9. 2014 izhajajo omejitve in je tožnica zmožna opravljati delo znotraj teh omejitev. Sodišče prve stopnje pa je sprejelo tudi pravilno dokazno oceno o tem, da je tožena stranka poskušala najti za tožnico ustrezno delovno mesto, vendar ji to ni uspelo (točka 10 obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje).

9Pravilno opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni dovolj obrazložilo, razlogov, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožnica svojega dosedanjega dela ne more več opravljati, saj je v točki 7 zaključilo le, da ob primerjanju omejitev iz odločbe ZPIZ z dne 25. 9. 2014 in analize tožničinega delovnega mesta ugotavlja, da tožnica svojega dela zaradi omejitev ne more več opravljati. Razlogov pa ni niti navedlo. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena tudi pritožbena navedba, da iz ocene tveganja izhaja tudi, da tožnica bremen, težjih od 10 kg, sploh ni dvigovala.

10Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolni glede na določbo 39. člena Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi in ponovno odloči o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožbenem zahtevku, pri čemer naj upošteva tudi druge ugotovitve pritožbenega sodišča.

11Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.