VSRS Sodba I Ips 60342/2010-172

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo II K 60342/2010 s 6. 10. 2015 obsojenega S. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in drugimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 (točka I izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, ter kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen dve leti zapora. Zaseženo prepovedano drogo je obsojencu odvzelo. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da se obsojenca na podlagi določila četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 60342/2010 s 16. 3. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da se obsojenca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Obsojenec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti 5. 4. 2016 ter njeno dopolnitev 14. 4. 2016. V zahtevi za varstvo zakonitosti sodiščema očita kršitev ustavno procesnih jamstev, zlorabo kazenskega postopka, da sta ga obsodili brez dokazov in s kršenjem človekovih pravic. Višje sodišče mu je kršilo pravico do obrambe, saj mu ni dalo možnosti udeležbe na pritožbeni seji; sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, izvedene dokaze pa nepravilno ocenilo in napravilo napačne sklepe; v opisih kaznivih dejanj niso dovolj konkretizirani vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj; kazniva dejanja mu niso dokazana; v postopku, ki se je začel znova, ni imel možnosti, da neposredno zasliši obremenilne priče, saj se z branjem njihovih izpovedb ni strinjal; navaja, da je prava neuka stranka in da ni vedel, da je hranjenje tablet, ki jih je dobil v okviru terapije, prepovedano; ker je bil ves čas vklenjen na rokah in nogah, se ni mogel učinkovito braniti; v zaporu je podvržen mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju; kar se mu očita kot napad na uradno osebo, je manjše bagatelno ravnanje, primerljivo z dogodki na vaški veselici, ne pa dejanje, ki ogroža državo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma da razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjenim senatom.

4Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter predlaga njeno zavrnitev. Glede očitka o kršitvi 378. člena ZKP ugotavlja, da zagovornik ni zahteval, da se ga o seji senata obvesti, senat višjega sodišča pa očitno ni presodil, da je navzočnost strank nujna. V zvezi s kršitvijo pravice do obrambe – tokrat jo obsojeni vidi v tem, da mu sodišče prve stopnje na naroku, ko se je obravnava začela znova, ni omogočilo ponovnega, neposrednega zaslišanja obremenilnih prič, pa ugotavlja, da se na takšne kršitve obsojenčev zagovornik v pritožbi ni skliceval. V pritožbi zagovornik prav tako ni uveljavljal kršitve pravice do obrambe v smeri, da senat ne bi izvedel vseh dokazov, takšna trditev obsojenca je pavšalna in nekonkretizirana. V zvezi s hrambo tablet ugotavlja, da se obsojencu ne očita le hramba, pač pa hramba z namenom nadaljnje prodaje. Sodišče je obširno obrazložilo, zakaj očitek iz obtožbe šteje za dokazan (točke 56 do 84), pri čemer je v točki 84 obrazložilo tudi obstoj naklepa pri obsojencu. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, ne daje podlage za sklepanje, da je obsojenec deloval v opravičljivi pravni zmoti, niti kaj takega ni bilo posebej izpostavljeno tekom postopka.

Obsojencu je bila izrečena kazen zapora. Katere olajševalne in obteževalne okoliščine sodišče upošteva pri odmeri kazni in kako jih vrednoti, je dejansko in ne pravno vprašanje, ki pa ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Z ostalimi navedbami v zahtevi, da je bil obsojen brez dokazov, da so bili izvedeni dokazi ocenjeni napačno, in da sklepi sodišč niso pravilni, obsojenec prav tako uveljavlja nedovoljeni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navedbe o mučenju, nečloveškem in agresivnem ravnanju uslužbencev zapora pa ne morejo biti stvar presoje v konkretnem postopku.

5Obsojenec v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke ponavlja navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter njene dopolnitve ter vztraja pri zatrjevanih očitkih.

B.

6Obsojenec uvodoma navaja, da mu višje sodišče ni omogočilo udeležbe na pritožbeni seji ter je posledično nedopustno poseglo v njegove ustavne pravice ter posebej izpostavlja načelo zakonitosti v kazenskem postopku (28. člen Ustave RS).

7Vrhovno sodišče je zatrjevano procesno kršitev obravnavalo kot zatrjevanje kršitve po prvem odstavku 378. člena ZKP, po katerem sodišče druge stopnje o seji obvesti vse stranke in zagovornike, če kateri izmed njih zahteva, da je o seji senata obveščen, ali če predsednik senata oziroma senat oceni, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari. Kršitev te zakonske določbe lahko pomeni tudi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, upoštevaje določbe 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ter 22., 25. in 29. člena Ustave. Ker v tem primeru ni potrebno zatrjevati vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe (424. člen ZKP), je Vrhovno sodišče navedeno trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti obravnavalo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev, ki jo zatrjuje obsojenec, ni podana. Po pregledu pritožbe obsojenčevega zagovornika (obsojenčeva pritožba je bila kot prepozna zavržena) ter drugostopenjske sodbe je razvidno, da zagovornik ni zahteval, da je o seji obveščen, senat višjega sodišča pa očitno tudi ni presodil, da je navzočnost strank nujna. Zatrjevana kršitev, ker ni bilo razlogov za obveščanje o seji, zato ni podana.

8V nadaljevanju vložnik zatrjuje kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave, ker mu na naroku 6. 10. 2015, ko se je glavna obravnava začela znova, ni bilo omogočeno (ponovno) neposredno zaslišanje obremenilnih prič, ki so na glavni obravnavi že bile zaslišane, pa se je z njimi želel ponovno soočiti, ter poudarja, da se ni strinjal z branjem njihovih izpovedb. Kršitev pravice do obrambe vidi tudi v tem, da so bili z njegove strani predlagani dokazni predlogi (ponovni pregled posnetkov nadzorne kamere, zaslišanje priče uslužbenca ZPKZ XY S. Ž., zaslišanje sodnega izvedenca psihiatrične stroke oziroma postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke) zavrnjeni kot neutemeljeni, čeprav dejansko stanje v celoti ni bilo razjasnjeno.

9Po pregledu pritožbe obsojenčevega zagovornika ter razlogov drugostopenjske sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve pravice do obrambe po 29. členu Ustave obsojenčev zagovornik v pritožbi ni uveljavljal. Glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP pa se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka 420. člena omenjenega zakona sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnik mora torej že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitve zakona (procesnega ali materialnega), ki jih kasneje uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tega pa obsojenčev zagovornik v obravnavanem primeru ni storil. Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve zaradi neizpolnitve pogoja, tako imenovanega predhodnega izčrpanja pravnega sredstva, zato ni obravnavalo.

10Z nadaljnjimi navajanji, da prepovedane substance niso bile hranjene z namenom nadaljnje prodaje, da neposrednih dokazov v tej smeri ni, da na podlagi v prvostopenjski sodbi navedenih indicev (velike količine zaseženih prepovedanih substanc, načina njihovega pakiranja in shranjevanja, poškodovane okenske mreže in lukenj v steni, posedovanje laksa, ter obsojenčevo prizadevanje za predpis večje količine zdravil, čeprav večji del predpisanih tablet ni zaužil) ni mogoče z gotovostjo sklepati na namen prodaje prepovedanih substanc, da je bil obsojen brez dokazov, izvedeni dokazi napačno ocenjeni, sklepi sodišč pa nepravilni, vložnik ne presega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11Tudi nadaljnji očitki, da obravnavano dejanje ni kaznivo dejanje, da je njegova kazenska odgovornost utemeljena z naključnimi povezavami in nelogičnimi podrobnostmi, ne presegajo razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne daje podlage za sklepanje, da bi obsojenec deloval v opravičljivi zmoti, ko v zahtevi navaja, da ni vedel, da ne sme hraniti zdravil, ki so mu bila predpisana v okviru terapije, niti kaj takega, kot pravilno ugotavlja vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ni bilo posebej izpostavljeno tekom postopka.

12Vložnik ne more uspeti niti s pavšalnimi navajanji, da v opisih kaznivih dejanj niso zadosti konkretizirani vsi zakonski znaki, da je v obeh sodbah veliko laži in konfuznosti, da sta sodbi neprepričljivi in izkustveno nesprejemljivi, da je obsojen brez dokazov, da so bili izvedeni dokazi napačno ocenjeni, in da sklepi sodišč niso pravilni. Glede vprašanja, na kakšen način naj se vložnik sklicuje na kršitve zakona, da jih bo sodišče lahko obravnavalo in o njih odločalo, je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 zapisalo, da dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in tudi dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je pravno sredstvo vloženo. Sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bili v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva. Zahteva obsojenega, glede v tej točki zatrjevanih očitkov, navedenih meril ne izpolnjuje, saj njegova zatrjevanja niso konkretizirana.

13V zvezi z obsojenčevim očitkom, da je izrečena kazenska sankcija nepravična, nesorazmerna in neprimerna, vložnik ne zatrjuje, da je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima glede tega po zakonu, temveč drugače kot nižji sodišči vrednoti konkretne obteževalne oziroma olajševalne okoliščine. S tem v zvezi predvsem izpostavlja, da je sodišče upoštevalo njegovo predkaznovanost, čeprav za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 še ni bil kaznovan. S tem pa po presoji Vrhovnega sodišča izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča v zvezi z višino izrečene kazni zapora ter uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

14Vrhovno sodišče se je z obsojenčevimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ter njeni dopolnitvi seznanilo, ter se do njih – kolikor so dopustne in za odločitev pomembne – v obrazložitvi te sodbe tudi opredelilo. Ni pa odgovarjalo na očitke, ki presegajo okvir tega postopka (da je v zaporu podvržen mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju in nemogočim življenjskim razmeram, itd.) oziroma so za odločitev v obravnavani zadevi po razumni presoji Vrhovnega sodišča nerelevantne.

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik, ter da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v precejšnjem delu zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

16Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.