VSL sklep I Cpg 1647/2015

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 412.270,02 EUR in 11.521,55 EUR pravdnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavanem primeru je tožeča stranka pri toženi stranki sklenila zavarovanja po policah št. 0107109666 za 135.000 brancinov letnika 2005 po 5,00 EUR za ribo, št. 0107109664 za 150.000 brancinov letnika 2006 po 3,00 EUR za ribo, št. 0107109665 za 190.000 brancinov letnika 2007 po 1,20 EUR za ribo, št. 0107109659 za 182.000 brancinov letnika 2008 po 0,60 EUR za ribo ter pri vseh navedenih policah še dodatno zavarovanje za primer nastanka škode zaradi pobega rib iz zaprtih kletk kot posledica viharja, pri čemer je hitrost vetra najmanj 17,2 m/s.

Glede termina „zaprte kletke“

6Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da kletke, kot jih uporablja tožeča stranka, v konkretnem primeru ne morejo biti razlog za izključitev zavarovalnega kritja. Termin „zaprta kletka“ (ki je pogodbeni in ne pravni pojem) namreč v Posebnih pogojih za zavarovanje rib v morju (kletkah) Ži-rib-m./90 (v nadaljevanju Posebni pogoji) ni definiran. Upoštevaje, da je tožeča stranka za vzrejo rib s stalno pozicijo na vodni gladini uporabljala edino možno tehnološko vrsto kletk (kar izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca A. A.), slednja tako ni imela nobenega razloga za dvom, da zaradi kletk, ki jih uporablja, v primeru pobega rib ne bo upravičena do izplačila zavarovalnine (nenazadnje je tožena stranka tožeči stranki za pobeg rib iz kletk št. 3 in 6 že izplačala zavarovalnino, pa takrat ni podala nobenega ugovora, da kletke niso skladne z določbami Posebnih pogojev).

7Pritožnica sicer vztraja, da kletke tožeče stranke niso ustrezale terminu zaprtih kletk. Vendar to stališče pritožnice kvečjemu pomeni, da določilo drugega odstavka 2. člena Posebnih pogojev ni jasno. Nejasna določila pa je pri pogodbah po vnaprej natisnjeni vsebini (kar Posebni pogoji vsekakor so) potrebno razlagati v korist zavarovanca v smislu, da je obseg njegovih pravic največji oziroma obseg izključitev obveznosti zavarovalnice najmanjši (83. člen Obligacijskega zakonika). Naloga zavarovalnice, kot sestavljavke Posebnih pogojev namreč je, da le-te oblikuje tako, da njihova vsebina ne dopušča nobenega dvoma o tem, kdaj je podano zavarovalno kritje in kdaj ne oziroma morajo biti odločilni pojmi, ki tvorijo nastop ali izključitev zavarovalnega primera v zavarovalni pogodbi/splošnih pogojih konkretizirani do te mere, da je tudi zavarovancu jasno, kdaj ne more pričakovati izplačila zavarovalnine. Če zavarovalnica tem zahtevam ne zadosti (kot v obravnavanem primeru), mora pač posledice pripisati sebi v škodo.

Glede nastopa škodnega dogodka oziroma zavarovalnega primera

8Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo obstoja vzročne zveze, da torej ni obrazložilo, zakaj šteje, da je nastanek zavarovalnega primera v zatrjevanih okoliščinah sploh izkazan in na podlagi katerih dokazov je to ocenilo. Opisani očitek tožene stranke je utemeljen.

9Dejstva, ki opredeljujejo zavarovalni primer, mora v odškodninskem (zavarovalnem) pravu zatrjevati in dokazati oškodovanec (zavarovanec). Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da v okvir dokazovanja obstoja zavarovalnega primera sodi tudi dokazovanje, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevani način. Zavzeto je stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati na zatrjevani način, logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo „na drugačen način“, torej nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode, to pa narekuje sklep, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo (prim. VSL II Cp 1060/2014, VS RS II Ips 450/2010, II Ips 45/2011 in II Ips 327/2014).

10Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ocenilo, da je zavarovalni primer nastopil že s tem, ko je v noči iz 8. na 9. 8. 2008 veter pihal s hitrostjo več kot 17,2 m/s, tožeča stranka pa je ribe gojila v kletkah, ki ustrezajo terminu zaprtih kletk iz drugega odstavka 2. člena Posebnih pogojev. Glede na zgoraj pojasnjeno pa je takšen zaključek sodišča prve stopnje najmanj preuranjen. O nastopu zavarovalnega primera oziroma obstoju temelja tožbenega zahtevka bi bilo namreč mogoče govoriti (še)le, če bi tožeča stranka tudi dokazala, da je do zatrjevane škode (manka 262.238 rib) prišlo na način, kot ga je zatrjevala v tožbi, tj. da so se zaradi viharja razvili visoki valovi, ki so preplavljali kletke in iz njih izplaknili večje število rib vseh generacij (prim. l. št. 3 spisa) oziroma so ribe v valu same izplavale (prim. l. št. 20 spisa). O tem, ali je do škode res prišlo na takšen način, izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov,(1) čeprav gre za pravo odločilno dejstvo: v kolikor zatrjevana škoda ni nastala na zatrjevani način, umanjka eden od potrebnih elementov odškodninske terjatve (vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo) in s tem zavarovalnega primera (implicitno je VS RS tako stališče izrazilo že v več odločbah, prim. npr. II Ips 352/2006, II Ips 381/2009).

11Ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o obstoju vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in škodo (čeprav je njenemu obstoju tožena stranka v postopku na prvi stopnji izrecno in obrazloženo nasprotovala), ima le-ta pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato sodbo v izpodbijani I. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker je v posledici vrnitve v ponovno sojenje ostal nedoločen uspeh strank v pravdi, je bilo potrebno razveljaviti tudi III. točko izreka.

12V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do obstoja vzročne zveze oziroma ali je tožeči stranki (na kateri je dokazno breme) uspelo dokazati, da se je dogodek zgodil na način, kot ga zatrjuje v tožbi. To dejstvo je za odločitev ključnega pomena, saj če bo sodišče ocenilo, da tožeča stranka zatrjevanega poteka škodnega dogodka ni dokazala in je izvor zatrjevane škode nejasen, bo na mestu samo zavrnitev tožbenega zahtevka. Le v kolikor bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožeča stranka dokazala obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo (za kar bo moralo navesti tehtne in prepričljive razloge), pa se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali je tožeča stranka dokazala obstoj vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in obsegom zatrjevane škode (saj ugotovljenega manka rib ob izlovu ni mogoče kar preprosto pripisati dogodku v noči iz 8. na 9. 8. 2008) ter se, v kolikor se bo pri tem oprlo na mnenje izvedenke K., opredeliti tudi do pripomb tožene stranke v vlogah z dne 8. 1. 2015 in 12. 3. 2015, kar je v tem postopku izostalo (sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja K. ni sledilo, niti te svoje odločitve ni obrazložilo).

13Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je tožena stranka tožeči stranki zavarovalnino v višini 58.000,00 EUR izplačala le za manko rib, ki so ji pobegnile skozi raztrgani kletki št. 3 in 6. Takšen način nastanka zatrjevane škode pa je (čeprav se je zgodil v isti vremenski situaciji) v bistvenem drugačen, kot ga tožeča stranka zatrjuje v tej pravdi, zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s plačilom zavarovalnine priznala tudi temelj obravnavanega zavarovalnega primera. Prav tako po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljiv argument sodišča prve stopnje, da tudi če bi do manka rib prišlo v kakšnem kasnejšem dogodku (viharju), to tožene stranke ne bi razbremenilo dolžnosti plačila po sklenjenem zavarovanju. Sodišče je namreč v pravdnem postopku v skladu z razpravnim načelom vezano na trditveno podlago strank, torej je vezano tudi na trditve tožeče stranke, na kakšen način je prišlo do zatrjevane škode. V predmetni zadevi pa tožeča stranka ni zatrjevala, da je do škode prišlo v kakšnih kasnejših viharjih (slednje je celo izrecno zanikala, gl. l. št. 71, tč. XVI), zato sodišče toženi stranki na tej podlagi ne more naložiti obveznosti plačila zavarovalnine.

14Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je izvedenka K. ugotovila, da znaša manko rib zaradi pobega v viharju v noči iz 8. na 9. 8. 2008 262.238 rib. Vendar pritožbeno sodišče na tem mestu poudarja, da izvedenka de facto ni ugotavljala, kolikšen je manko rib zaradi kritičnega viharja, ampak je samo ugotavljala kakšno je stanje rib po hlevskih knjigah za leto 2005, 2006, 2007 in 2008 v času izdelave izvedenskega mnenja.