VSRS Sodba XI Ips 12630/2016-163

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 30. 5. 2016 obdolženemu G. P. ob vložitvi obtožnice na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 16. 6. 2016 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve obdolženčevih ustavnih pravic, kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora v celoti zavrne ter pripor zoper obdolženca odpravi. Zagovornik nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, o ponovitveni nevarnosti ter neogibni potrebnosti ter sorazmernosti pripora, in sodišču očita, da je o utemeljenosti suma in podaljšanju pripora odločilo kljub pomanjkljivo obrazloženemu predlogu državnega tožilca.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da so očitki zagovornika v zahtevi neutemeljeni in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5V povezavi z očitkom, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ni podan, zagovornik navaja, da nobena izmed zaslišanih prič ni videla, da bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, slednje pa ne izhaja niti iz sicer nestrokovnega izvedenskega mnenja B. R., dr. med., ki temelji na napačnih dejanskih okoliščinah in napačnem pravnem zaključku, da je oškodovanec utrpel hude telesne poškodbe.

6Tem navedbam zagovornika po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi, saj iz izpovedb zaslišanih prič, razen oškodovanca, ne izhaja, da so obdolženca prepoznale kot storilca očitanega kaznivega dejanja. Tega ne trdi niti sodišče prve stopnje, ki povzame izpovedbe v preiskavi zaslišanih prič, ki so izpovedale zgolj o okoliščinah kaznivega dejanja, ne pa o tem, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja. Zato zagovornikovim navedbam, ki posegajo na področje ugotovljenih dejstev, ni mogoče pritrditi. Očitkov o nestrokovnem in zmotnem izvedenskem mnenju B. R., dr. med., pa Vrhovno sodišče ni presojalo, saj zagovornik s temi navedbami uveljavlja nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da presojo, ali gre za lahko ali hudo telesno poškodbo, opravi sodišče in ne sodni izvedenec.

7Nadalje zagovornik trdi, da predlog okrožnega državnega tožilca za podaljšanje pripora ni vseboval nikakršnega dokaza, da je prav obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Posledično naj bi bil sklep sodišča prve stopnje arbitraren in nezakonit, saj ob pomanjkljivih in nezadostnih razlogih državnega tožilca sodišče samo in skorajda inkvizitorno išče razloge v kazenskem spisu. Predlog okrožnega državnega tožilca vsebuje le pavšalno, nekonkretizirano in nespecificirano navedbo nekonkretiziranih dokazov (razen izpovedb zaslišanih prič in izvedenskega mnenja), brez obrazložitve, dokazne ocene in tehtanja dokazov. Sodišče prve stopnje je, po stališču zagovornika, brez opore v predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora samo navajalo izjave prič in samo povzemalo dejansko stanje, zlasti v delu, ki se nanaša na vžigalnik z madežem rdeče barve, ki je bil najden ob preiskavi obdolženčevega vozila. Pri tem pa sodišče ni pojasnilo povezave med zaseženim vžigalnikom in storitvijo kaznivega dejanja.

8Spremembi 272. člena ZKP z novelo ZKP-K je botrovala odločitev Ustavnega sodišča v zadevah U-I-50/09 in Up-260/09 z dne 18. 3. 2010, v katerih se je Ustavno sodišče sklicevalo na svoje dotedanje odločbe in poudarilo, da je skladno z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ki trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, slednji tisti, ki mora zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev in jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard. To pomeni, da če državni tožilec določenih dejstev ne zatrjuje ali zanje ne ponudi dokazov, potem sodišče ob odločanju o priporu dejstev ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. V obtožnici, ki je postala pravnomočna, je okrožna državna tožilka izčrpno povzela izpovedbe prič in mnenje sodnega izvedenca, se sklicevala na druge relevantne dokaze, med drugim tudi na izsledke Nacionalnega forenzičnega laboratorija v zvezi z zavarovanimi sledmi na kraju dejanja in pri hišnih preiskavah, kjer je bil zasežen vžigalnik z mešanico bioloških sledi obdolženca in oškodovanca, ter poudarila, da je oškodovanec obdolženca po fotografijah prepoznal kot storilca. Upoštevaje navedeni zakonski in ustavnopravni okvir je okrožna državna tožilka v obravnavani zadevi zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Obdolžencu in zagovorniku je bilo omogočeno, da sta se izjavila o konkretnih navedbah okrožne državne tožilke, sodišču pa glede na vsebino obtožnice oziroma predloga za podaljšanje predloga ni moč očitati, da je samoiniciativno ugotavljalo dejstva konkretnega primera. Zato kršitev 272. člena ZKP ni podana.

9Zagovornik tudi navaja, da prepoznava po fotografijah, ki je bila na oškodovančevem domu opravljena v nasprotju s 46. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), saj oškodovanec pred izvedbo prepoznave ni bil pozvan, da osebe opiše, nima dokazne vrednosti in posledično sodišče nanj sodne odločbe ne more opreti. Gre namreč zgolj za dopusten vir za pridobitev veljavnega dokaza. Poleg tega pa oškodovanec na zaslišanju prepoznanih oseb na fotografijah ni označil ali prepoznal kot storilca, temveč zgolj kot potnika, ki ju je kot taksist peljal v svojem vozilu. Ker sodišče druge stopnje vseh navedenih kršitev ni prepoznalo, je po stališču zagovornika nezakonit tudi sklep tega sodišča.

10Stališču zagovornika, da prepoznava po fotografijah, ki je opravljena na podlagi 46. člena ZNPPol, nima dokazne vrednosti, je pritrditi. Kot navaja zagovornik, je Vrhovno sodišče to stališče zavzelo oziroma potrdilo v več svojih odločbah (npr. XI Ips 6317/2013-200 z dne 18. 7. 2013 in I Ips 201/2006 z dne 31. 8. 2006), iz katerih tudi izhaja, da je dokaz izpovedba priče o poteku prepoznave. Oškodovanec je o poteku prepoznave izpovedal v preiskavi ter potrdil, da je kot storilca prepoznal prav obdolženca, zato sta nižji sodišči izpodbijana sklepa upravičeno oprli na navedeno dejstvo. Iz oškodovančeve izpovedbe sicer ni razvidno, ali je bil pred ogledom albuma fotografij oseb pozvan, da storilca opiše. Vendar pa tega niti ni bil vprašan s strani zagovornika, ki je bil pri zaslišanju navzoč. Da je opis storilcev pred pričetkom prepoznave podal, pa izhaja iz uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah. Ker gre za okoliščino dejanske narave, bo moralo sodišče navedeno dejstvo presoditi na glavni obravnavi.

11Po stališču zagovornika ni podana realna nevarnost, da bi obdolženec kaznivo dejanje ponovil, saj je nekaznovan, zoper njega pa ne teče niti kakšen drug kazenski postopek. In kot navaja zagovornik, narava kaznivega dejanja in neizzvanost storilca ne moreta predstavljati razlogov za utemeljitev ponovitvene nevarnosti. Zagovornik v povezavi s ponovitveno nevarnostjo sodišču še očita, da ne ponudi dokaza, da bi bili na hišni preiskavi najdeni in zaseženi predmeti sploh v povezavi z obdolžencem. Zagovornik meni, da bi moralo sodišče po načelu in dubio pro reo šteti, da predmeti ne pripadajo obdolžencu, saj je z izjavo obdolženčevega brata dokazano, da le-ti pripadajo slednjemu in ne obdolžencu.

12Po presoji Vrhovnega sodišča sta zunajobravnavni senat in senat sodišča druge stopnje v izpodbijanem sklepu na podlagi ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin razumno utemeljila, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Senat je v sklepu opozoril na težo, naravo in način izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter izpostavil, da je bil obdolženec s strani oškodovanca neizzvan, in da so bili na hišni preiskavi najdeni predmeti, ki se uporabljajo za izvrševanje kaznivih dejanj in izražanje družbeno nesprejemljivih nacionalističnih stališč. Da bi ti predmeti, ki so bili med hišno preiskavo zaseženi v obdolženčevi sobi ob prisotnosti njegovega brata, pripadali obdolženčevemu bratu, pa iz podatkov spisa ne izhaja. Sodišče druge stopnje je posebej poudarilo tudi obdolženčevo vztrajnost pri izvršitvi očitanega mu kaznivega dejanja ter njegovo nepredvidljivo nasilnost.

13Zadnji izmed zagovornikovih očitkov je povezan z ustavno in zakonsko zahtevo po neogibni potrebnosti pripora. Zagovornik trdi, da sodišče obstoja neogibne potrebnosti priprtja obdolženca za varnost ljudi in premoženja sploh ni ugotavljalo in bi lahko glede na ostale razloge sklepa o podaljšanju pripora odredilo hišni pripor, torej milejši ukrep, saj se je obdolženec, ki živi v urejenem in ljubečem družinskem okolju ter je star šele 21 let in iskalec zaposlitve, zavezal, da tega ukrepa ne bi kršil. Navedene okoliščine, ter okoliščina, da obdolženec, ki ima veliko prijateljev, ne uživa prepovedanih substanc in, razen občasno v zmernih količinah alkohola, tudi kažejo, da je le odreditev hišnega pripora sorazmeren ukrep.

14Tudi s temi očitki zagovornika se ni mogoče strinjati. Iz izpodbijanih sklepov namreč izhaja, da sta sodišči presoji sorazmernosti oziroma nujnosti odreditve pripora opravili. Ob sklicevanju na razloge, s katerimi sta sodišči utemeljili ponovitveno nevarnost obdolženca, sta sodišči izpostavili, da okoliščine, ki jih v korist obdolženca navaja zagovornik, ne morejo prevladati nad okoliščinami, v katerih naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Kot je navedel zunajobravnavni senat, je le spletu srečnih okoliščin pripisati, da oškodovanec ni izgubil življenja.

C.

15Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.