VSC sodba in sklep Cpg 31/2015

1. Pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane III. točke izreka sodbe se ugodi in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.
2.Pritožba tožene stranke se glede izpodbijane I. točke izreka sodbe zavrne in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi pa se ugodi glede izpodbijane III. točke izreka sodbe in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.
3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1087/2014 z dne 16.6.2015 izreklo: “I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh plačati znesek 37.556,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2006 dalje do plačila. II. V presežku, to je glede plačila zneska 154.912,01 EUR s pp se tožbeni zahtevek zavrne. III. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka.“

2Zoper to sodbo sta pravočasno pritožbo vložili tako tožeča stranka po svoji pooblaščenki kot tožena stranka po svojem pooblaščencu.

Pritožba tožeče stranke

3Tožeča stranka vlaga pritožbo po svoji pooblaščenki glede III. točke izreka sodbe o odločitvi glede stroškov postopka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338.členu Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni glede izreka o stroških postopka tudi z vključitvijo pritožbenih stroškov tožeče stranke, ki jih je dolžna plačati tožena stranka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje.

4Pritožba pove, da je sodišče prve stopnje v točki III. izreka izpodbijane sodbe odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka in obrazložilo, da navedena odločitev o stroških temelji na določbi drugega odstavka 154.člena ZPP, ki določa, da v primeru če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške.

5Pritožba pa opozarja, da drugi odstavek 154. člena ZPP tudi določa, da lahko sodišče, ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov in pritožnik je prepričan, da bi v konkretnem gospodarskem sporu, sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, če bi pri odločitvi glede stroškov postopka uporabilo ta drugi del zakonske določbe, torej da bi ob upoštevanju vseh okoliščin primera naložilo toženi stranki obveznost povrnitve ustreznega dela stroškov tožeči stranki.

6Pritožba popisuje, da se je gospodarski spor začel že v letu 2007 pod I Pg 119/2007, nato nadaljeval pod I Pg 675/2013 in nato še pod I Pg 1087/2014. V tej zadevi so bile izdane tri sodbe, opravljenih je bilo najmanj 8 glavnih obravnav, vloženih 5 pripravljalnih vlog, za takse za tožbo, sodbe in pritožbe, je tožeča stranka plačala 8.511,68 EUR, za izvedence pa 4.792,89 EUR, odvetniški stroški zastopanja tožeče stranke pa so skupaj z 22 % DDV znašali 35.895,77 EUR skupaj so tako vsi stroški tožeče stranke znašali 49.200,34 EUR.

7Pritožba pove, da se je večji del osemletnega sodnega postopka nanašal na temelj zahtevka, kar pa sodišče prve stopnje pri odločitvi glede pravdnih stroškov ni upoštevalo ali drugače povedano, ni upoštevalo določbe drugega dela drugega odstavka 154 čl. ZPP, ki omogoča sodišču, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera odloči drugače kot pa po kriteriju (matematičnega) uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno uporabilo navedeno procesno določbo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, vsekakor pa v škodo tožeče stranke.

8Pritožba trdi, da je tožeča stranka glede temelja uspela s 100 %, glede višine pa z 20 % uspehom. Tako bi moral biti, upoštevaje aritmetično sredino, celotni uspeh tožeče stranke 60 %, tožene pa 40 %.

9Celotni postopek in celotno dokazovanje je bilo pravzaprav namenjeno le ugotavljanju temelja odgovornosti tožene stranke in bi se, ob ugotovitvi, da je tožnik po temelju v celoti uspel, moralo to odraziti pri odločanju o uspehu. Dodatno merilo iz določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, za katerega uporabo se zavzema pritožnik, namreč omogoča sodišču, da sprejme takšno odločbo o pravdnih stroških, ki ni rezultat matematične operacije, ampak rezultat razumne, življenjsko sprejemljive ter s tem tudi pravične odločitve.

10Pritožba poudarja, da je pritožnik prepričan, da so se njegove prva pripravljalna vloga z dne 21. 5. 2007, druga pripravljalna vloga z dne 13. 3. 2008, tretja pripravljalna vloga z dne 21. 4. 2010, četrta pripravljalna vloga z dne 27. 10. 2009 in z dne 12. 7. 2012, nanašale izključno na temelj zahtevka, enako tudi obe pritožbi zoper meritorni sodbi. Enako so se zgolj na temelj zahtevka nanašale obravnave 19. 3. 2008, 28. 5. 2008, 22. 10. 2008, 14. 10. 2013 in 16. 6. 2015.

11Tako je po oceni pritožnika ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno pritožniku, glede na njegov celotni uspeh po kriteriju upoštevanju vseh okoliščin primera, priznati 60 % ali 29.520,20 EUR pravdnih stroškov, toženi stranki pa 40 % ali 2.811,20 EUR (40 % od 7.028,00 EUR). Po medsebojnem pobotanju bi morala tako tožena stranka tožeči stranki povrniti 26.709,00 EUR stroškov in še stroške današnje pritožbe, vse pa v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12Pritožba še navede primerljivo sodno prakso v podobnih primerih (Sodbi Višjega sodišča v Ljubljani in sicer VSL sklep II Cp 2980/2009 z dne 12. 5. 2010 in VSL sklep II Cp 2606/2010 z dne 10. 11. 2010 in oba judikata k tej pritožbi tudi prilaga.)

13Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

14Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke

15Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. točko izreka sodbe in III. točko izreka sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da se izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zoper toženo stranko zavrne ter tožečo stranko obsodi na plačilo stroškov postopka tožene stranke oziroma podredno, da se sodba zaradi zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev postopka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

16Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje tolmačilo splošne pogoje izključno v korist tožeče stranke, pri tem pa je v celoti spregledalo dejanski namen oziroma vsebino zavarovalne pogodbe, ki sta jo sklenili tožena stranka in njen zavarovanec. Smisel vsake zavarovalne pogodbe je poravnava škode, ki nastane zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka in pod posebnimi pogoji tudi kadar gre za malomarnost, nespretnost ali naklep delavcev.

17Kot izpostavlja pritožba je smisel zavarovalne pogodbe po 16.členu Splošnih pogojev poravnava škode, ki nastane zaradi nenadnega ali presenetljivega dogodka. V danem škodnem primeru, kot tožena stranka to že ves čas poudarja, gre nedvomno za gradbeno nezgodo v smislu l. točke prvega odstavka 16. člena pogojev, kjer je do nezgode prišlo zaradi napak pri samem izvajanju del.

18Delavci zavarovanca tožene stranke so opravljali gradbena dela v zimskem času, pri tem pa niso v zadostni meri poskrbeli za ustrezno zaščito strehe, ki so jo razkrili, pri čemer je prišlo do dolgotrajnega zamakanja v poslovne prostore tožnika, česar bi se oziroma so se zavedali. Ni bistveno vprašanje, zaradi kakšnega namena delavcev je prišlo do gradbene nezgode, ampak je bistveno, da je do gradbene nezgode prišlo, in sicer zaradi napak pri izvajanju del. Tožena stranka je ves čas postopka poudarjala in zatrjevala, da je prišlo do napak pri izvajanju del, in sicer delavci zavarovanca tožene stranke niso v zadostni meri poskrbeli za ustrezno zaščito strehe, zaradi česar je prišlo do gradbene nezgode. Drugače takšne nezgode ni mogoče opredeliti. Je pa dejstvo, da bi moral zavarovanec tožene stranke glede na vso tehnično znanje svojih zaposlenih kot tudi možnosti gradbeništva pričakovati, da bo prišlo do zamakanja, ker streha ni bila ustrezno zaščitena pred zunanjimi dejavniki, zaradi česar pa kritje po drugem odstavku 16. člena Splošnih pogojev ni podano.

19Kot pove pritožba sicer drži, da je do gradbene nezgode prišlo nepredvideno in neodvisno od volje izvajalca del, saj zavarovanec na samo vreme in padavine nima vpliva, posledica vremenskih neprilik pa je bilo zamakanje vode v poslovne prostore. Do škode je prišlo pri izvedbi gradbenih del na objektu tožnika. Res pa je tudi, da ta škoda ni krita po drugem odstavku 16. člena Pogojev, saj ni nastala naglo, prav tako pa jo je izvajalec glede na tehnično znanje in možnosti gradbeništva mogel in bil tudi dolžan predvideti. Ko je namreč prišlo do padavin, bi se zavarovanec tožene stranke glede na dolgoletne izkušnje in dejstvo, da je bil strokovnjak na področju gradbeništva, moral zavedati, da je streho neprimerno zaščitil in bi moral sprejeti ustrezne ukrepe, da prepreči zamakanje, pa tega ni storil. Zavarovanec tožene stranke napak pri izvajanju del, in sicer zaščite strehe, ni odpravil, ne v začetku, ko posledic ni bilo pričakovati, ne kasneje, ko je prišlo do padavin v obliki snega in kasneje taljenju le tega in je popolnoma nepričakovano začelo zamakati v poslovne prostore tožnika.

20Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke napačno uporabilo materialno pravo tudi pri uporabi 17. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje PG-gra/ 97-2. Kot je sodišče evidentno in nedvoumno ugotovilo, gre v danem primeru brezpogojno za delo, ki je bilo evidentno izvedeno v nasprotju s pravili stroke in s številnimi napakami, kar pa ni mogoče umestiti v 17. člen navedenih pogojev, tako kot je to napačno ocenilo sodišče.

21V danem primeru tako niso podani pogoji za izplačilo odškodnine po 17. členu pogojev, in ki bi sicer izkazovali morebitno nespretnost, malomarnost ali naklep zavarovanca oziroma njegovih delavcev, saj škodni dogodek, v primeru, da govorimo o malomarnosti delavcev, ni bil komisijsko ugotovljen, prav tako ni bil naveden vzrok, povzročitelj in čas nastanka škode. Zgolj in le zgolj v primeru, da bi bili vsi ti pogoji izpolnjeni, bi bil oškodovanec, v tem primeru tožnik, upravičen do izplačila nastale škode, pa še to pod pogojem, da bi dejansko tožnik uspel dokazati, da je do škode prišlo zaradi nespretnosti in malomarnosti delavcev zavarovanca tožene stranke.

22Sodišče prve stopnje je samo je namreč zavzelo stališče, da je zavarovanec evidentno dela izvedel v nasprotju s pravili stroke, pri čemer sploh ni več mogoče govoriti o malomarnosti, ampak že o naklepu, pri čemer pa so pogoji za izplačilo odškodnine še strožji kot v primeru, da bi bila škoda povzročena zaradi nespretnosti in malomarnosti. V primeru, da škoda nastane zaradi naklepa delavcev ali drugih oseb, je ta krita zgolj in le v primeru, da jih zavarovanec prijavi pristojnemu organu za notranje zadeve (policiji), kot to določa drugi odstavek 17. člena navedenih pogojev. Dejstvo pa je, da zavarovanec tožene stranke škode in povzročitelja ni prijavil, s čimer je kršil sprejete pogoje sklenjene zavarovalne pogodbe. Zavarovanec je sklenil pogodbo s toženo stranko, vsebina katere je bila med njima dogovorjena in jo je potrebno spoštovati, v nasprotnem primeru pa je kakršnokoli zapisovanje določil pogodbe nesmiselno. Zavarovanec je sklenil gradbeno zavarovanje, pri čemer pa s tem niso krite prav vse škode, ki bi se utegnile zgoditi med izvajanjem del v okviru trajanja zavarovalne pogodbe, temveč je z zavarovalno pogodbo in splošnimi pogoji, ki so del sklenjene zavarovalne pogodbe, natančno določeno, kakšne škode krije to zavarovanje in katere škode s tem zavarovanjem niso krite.

23Kot pove pritožba, če je škoda povzročena s strani profesionalca na področju gradbeništva, in je ta ravnal zavestno proti veljavnim predpisom in gradbenim uzancam, pri čemer pa svojega ravnanja ni opustil oziroma popravil, čeprav je kot strokovnjak na svojem področju lahko pričakoval in moral pričakovati škodljivo posledico, bi to moral prijaviti pa ni, niti ni opravil interne preiskave, le ta škoda potem ne more biti krita, saj zavarovanec ni upošteval sklenjene zavarovalne pogodbe, s vsebino katere se je strinjal, jo sprejel in pristal, da jo bo spoštoval in upošteval. Kritje v primeru zavestnega ravnanja proti veljavnim predpisom izključuje drugi odstavek 17. člena pogojev v primeru, da naklep ni bil prijavljen notranjim organom, prav tako pa ni podano kritje v primer, da je škoda povzročena iz malomarnosti ali nespretnosti delavcev, če ni škodni dogodek komisijsko ugotovljen s strani zavarovanca tožene stranke, kjer morajo biti natančno navedeni vzrok, povzročitelj in čas nastanka škode. Tožnik ni izkazal ne ustrezne prijave notranjemu organu, ne ustrezne komisijske pisne ugotovitve nastanka škode, zatorej kritje nedvomno po 17. členu pogojev ni podano, pri čemer pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

24Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

25Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

26Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Skupno k obema pritožbama

27Tožeča stranka je navajala: (-) da je 15. 11. 2004 sklenila gradbeno pogodbo, s katero se je družba V. d.d. zavezala izvesti gradbena in obrtniška dela ter strojne instalacije in ostala dela po predračunu za tožečo stranko ter se zavezala predložiti zavarovalno polico za gradbeno zavarovanje odgovornosti izvajalca del na obstoječem objektu in polico za zavarovanje odgovornosti izvajalca del za povzročeno škodo tretjim osebam; (-) da je tožeči stranki nastala škoda na drugih dobrinah kot posledica napak in pomanjkljivosti, ki so se pojavile pri opravljanju del, saj je v času izvajanja del januarja, februarja in marca 2005 zaradi malomarnosti pri izvajanju del prišlo do napak, ki so povzročile škodo na drugih dobrinah tožeče stranke in je ta škoda nastala kot posledica vdora meteorne vode ob sanaciji in izvedbe strehe na objektih ter kot posledica slabo izvedenih in nedokončanih gradbenih del in instalacijskih del; (-) da je voda vdrla v prostore objekta, škoda, ki je nastala pa je znašala 403.939,22 EUR, tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 20. 5. 2005 dalje, ko je tožena stranka zavrnila njen zahtevek; (-) nastopil je zavarovalni primer, zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino, saj je bilo veljavno sklenjeno zavarovanje za obdobje od 9. 12. 2004 do 30. 4. 2005, obveznost tožene stranke pa ni prenehala zaradi neplačane premije; (-) tožena stranka odgovarja iz naslova odgovornosti izvajalca del in ko je V. plačal premijo je zavarovalna pogodba bila še vedno sklenjena, pri tem pa je bil predmet zavarovanja objekt v gradnji in obstoječi objekt; (-) da niso mogoči proti oškodovancu nobeni ugovori iz pogodbe med zavarovalnico in zavarovalcem (zavarovancem) na podlagi obveznega zavarovanja odgovornosti in tožena stranka bi morala vsaj nesporni znesek v višini 41.792,26 EUR plačati takrat, ko je izvedela za višino škode; (-) da ta znesek izhaja iz zavarovalne police št. ..., iz katere izhaja, da je tožena stranka sklenila z zavarovalcem tako prostovoljno odgovornostno zavarovanje kot tudi zavarovanje iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti, slednje je bilo do višine zneska 41.792,26 EUR; (-) v zvezi z zatrjevanjem obstoja prostovoljnega zavarovanja odgovornosti in gradbenega zavarovanja kot ga imenuje tožena stranka, tožeča stranka prav tako šteje, da tožena stranka ne more uveljavljati proti tožeči stranki kot tretjemu, to je oškodovancu, ugovorov, ki so nastali po nastanku zavarovalnega primera; (-) da splošni pogoji tožene stranke v 25. členu kot tudi Obligacijski zakonik ( v nadaljevanju OZ) v 921. členu vsebujejo določbe, da je zavarovalni primer škodni dogodek in z nastankom škodnega dogodka nastane tudi zavarovalna zaveza; (-) da je škodni dogodek (odkritje strehe) nastal januarja 2005, dan sklenitve zavarovalne pogodbe je hkrati tudi dan začetka zavarovanja po drugem odstavku 937 člena OZ, kar ni sporno in od tedaj dalje je bilo podano tudi zavarovalno jamstvo; (-) da je škodni dogodek nastal v času zavarovalnega jamstva in zato tožena stranka ne more uveljavljati ugovora neobstoja zavarovalnega jamstva in tožena stranka ne more uspešno uveljavljati ugovorov kasnejšega prenehanja jamstva, saj ni ravnala skladno z določbo tretjega odstavka 937. člena OZ in tudi ni dokazala, da bi bilo zavarovalcu vročeno priporočeno pismo z obvestilom o zapadlosti premije.; (-) da je med postopkom V. d.d (kot drugotožena stranka, zoper katero je bila tožba zavržena) navedel, da od tožene stranke ni prejel priporočenega pisma, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi odposlala priporočeno pismo, kopija oddajne poštne knjige z dne 7. 1. 2005 ni dokaz o vročitvi, za februarsko zatrjevano pošto pa je sama tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi navedla, da o vročitvi oziroma pošiljki nima dokazil; (-) da sicer prvotožena ( sedaj še edina tožena stranka) glede na 16.člen Splošnih pogojev PG-gra/97-1 zavrača jamstvo iz naslova gradbenega zavarovanja, ki ureja zavarovanje „gradbene nezgode“ in kot gradbena nezgoda se po prvem odstavku tega člena šteje, če nastane škoda nepredvideno in neodvisno od volje izvajalca del, drugi odstavek 16.člena pa določa primere, ko zavarovalnica krije škodo zaradi gradbene nezgode in sicer „škodo zaradi gradbene nezgode se krije le, če nastane naglo in jo izvajalec del glede na tehnično znane možnosti gradbeništva ni mogel niti je ni bil dolžan predvideti“, tako da v konkretnem primeru ne gre za gradbeno nezgodo in strinjati se je, da ne gre za gradbeno nezgodo po 16.členu Splošnih pogojev; (-) tožena stranka pa je dolžna plačati tožeči stranki nastalo škodo glede na 17.člen Splošnih pogojev PG-gra/97-2, ki določa povračilo škode, ki jo zaradi nespretnosti in malomarnosti ter celo naklepa delavcev utrpi zavarovanec in tožnik je ves čas opravljanja del opravljal preglede del in si zapisoval nastalo škodo, vzroke, čas nastanka ter povzročitelja, ki je bil drugotoženec, tako da ima tožeča stranka pravico do povračila škode; (-) da je tožena stranka prekludirana, ko v svoji vlogi po prvem naroku v ponovljenem sojenju prvič in celo v nasprotju s tem, kar je navajala v odgovoru na tožbo z dne 26. 4. 2007, navaja da zavarovalna pogodba ne obstoji, da ni bila nikoli vzpostavljena in da ne obstoji niti zavarovalno razmerje, saj v odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je med pravdnima strankama nesporen obstoj zavarovalnega razmerja, in s tem pasivna legitimacija prvotožene stranke, tožena stranka je ugovarjala le neobstoj jamstva za nastalo škodo.

28Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni nasprotovala obstoju zavarovalnega razmerja in pasivni legitimaciji, je pa prerekala trditev o obstoju zavarovalnega jamstva za škodo; (-) tožena stranka je v odgovoru na tožbo povzela kot nesporno dejstvo, da je V. d.d. pri njej sklenil zavarovalno pogodbo za gradbeno zavarovanje št. Y, po kateri so bila predmet zavarovanja gradbena dela pri prenovi poslovnih prostorov I. C. d.o.o. za zavarovalno vsoto 1.018.193,00 EUR in za objekte v vrednosti del za riziko do 20.864,63 EUR, prav tako pa je bila zavarovana tudi odgovornost izvajalca del z dogovorjeno zavarovalno vsoto 41.729,26 EUR, poleg tega je bila dogovorjena odbitna franšiza 10% in ne več kot 6.676,68 EUR; (-) tožena stranka je menila, je pri odločanju potrebno upoštevati Splošne pogoje za gradbeno zavarovanje PG-gra/97-2, v katerih so natančno opredeljeni zavarovalni riziki in pogoji za zavarovalno jamstvo pri vsakem od navedenih rizikov in trdila, da škoda ni nastala zaradi nobenega od zavarovalnih rizikov, ki jih pokriva gradbeno zavarovanje, temveč zaradi slabega in nesolidnega dela V.-a, za kar pa je izključen zavarovalni riziko po 16. členu pogojev; (-) da odgovornost izvajalca del ureja 23. člen zavarovalnih pogojev, ki se sklicuje na Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti PG-odg/99-12, po katerih je v 5. točki 5. člena izključena odgovornost za škodo na objektu, na katerem se izvajajo dela; (-) da je do škode prišlo zaradi dolgotrajnega zamakanja, ki je posledica dejstva, ker V. ni zagotovil ustrezne zaščite strehe, ki jo je pred tem ob začetku izvajanja del odkril;(-) prerekala je tudi višino škode, ker naj jo tožeča stranka ne bi dovolj izkazala; (-) ugovarjala je, da je njen obseg odgovornosti v višini zavarovalne vsote 41.729,26 EUR, da pa jamstvo v času škodnega dogodka ni obstajalo zaradi neplačila zavarovalne premije s strani V. in prerekala tek zamudnih obresti, saj ni jasno, kdaj je njena zamuda nastopila, ker je škoda nastajala v daljšem obdobju; (-) da v zvezi s trditvami tožeče stranke, da tožena stranka ni dokazala vročitve priporočenega pisma, tožena stranka pojasnjuje, da ne more dokazati navedb zavarovanca, da pisma ni prejel, lahko pa dokaže, da je pismo poslala in to je tudi dokazala.

29Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v ponovljenem postopku (tretje sojenje) ostal sporen še zahtevek v višini 192.468,35 EUR s pripadki. Ugotavlja tudi, da je bilo s sodbo izdano v drugem sojenju, pravnomočno odločeno o zahtevku iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti V.-a (po Zakonu o graditvi objektov), in tako se je sodišče prve stopnje v tretjem sojenju ukvarjalo le z vprašanjem ali je tožbeni zahtevek utemeljen iz naslova prostovoljnega/pogodbenega zavarovanja odgovornosti V.-a.

30Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in prejelo naslednje materialnopravne zaključke: (-) da šteje veljavnost zavarovalne pogodbe v času škodnega dogodka za izkazano;(-) da je bila med toženo stranko in V., sklenjena zavarovalna pogodba, kot to izhaja iz zavarovalne police št. X (priloga A4) za čas zavarovanja od 9. 12. 2004 do 30. 4. 2005 in kot izhaja iz računa št. Z z dne 17. 12. 2004 (priloga B6), je tožena stranka V. izdala račun za plačilo premije, ki je zapadel v plačilo dne 3. 1. 2005; (-) da plačilo premije ni bil pogoj za nastanek pogodbenega razmerja, zato je pogodbeno razmerje nastalo s podpisom pogodbe, to je dne 10. 12. 2004; (-) da gre pri sklenjeni zavarovalni pogodbi za gradbeno zavarovanje z dodatnim zavarovanjem odgovornosti (prostovoljno zavarovanje odgovornosti), skladno s splošnimi pogoji PG-gra/97-2 (priloga B4) do 10.000.000,00 takratnih SIT, sedaj 41.729,26 EUR in odbitno franšizo 10 % (najmanj 360.000 SIT-sedaj 1.502,25 EUR in ne več kot 1,600.000 SIT - sedaj 6.676,68 EUR); (-) da je skladno z določbo 39. člena splošnih pogojev tožene stranke PG-gra/97-2, po kateri se pri zavarovanju šteje, da je nastal zavarovalni primer v trenutku, ko se zaradi ene izmed zavarovanih nevarnosti začele nastajati poškodbe na zavarovani stvari, kar je skladno z ureditvijo iz 921. člena OZ; (-) da je zavarovalni primer nastal v času izvajanja del V. d.d. na objektu tožeče stranke, to je v mesecu januarju 2005, to je v času, ko je V. d.d. po gradbeni pogodbi s tožečo stranko, začel delati na strehi tožeče stranke (streha je bila najprej razkrita, zaradi česar je prišlo do zamakanja) in da začetek gradbenih del (ki so se sicer izvajala v januarju, februarju in marcu 2005) v januarju 2005 pomeni tudi nastanek zavarovalnega primera, iz vsebine zavarovalne pogodbe izhaja, da je z njo zavarovan tako objekt v gradnji, kot tudi obstoječi objekt tožeče stranke; (-) da je zavarovalno kritje v času spornega dogodka nedvomno obstajalo, saj tožena stranka ni z ničemer dokazala, da bi, skladno z določbo 937. člena OZ in tudi z določilom splošnih pogojev (37. člen) dokazala vročitev priporočene pošte - opomina za plačilo premije po sklenjeni zavarovalni pogodbi, po vročitvi katerega bi začel teči 30 dnevni rok, kot ga določa zakon; (-) da je tožena stranka sicer predložila fotokopijo poštne knjige, ki pa ne zadosti zakonski zahtevi dokaza priporočene pošiljke; (-) da je neutemeljeno navajanje tožene stranke, da prejema opomina ne more dokazati, saj je določba zakona jasna in 30 dnevni rok začne teči od takrat, ko je vročeno zavarovancu priporočeno pismo, kar zavarovalnica seveda lahko dokaže prav zaradi narave priporočene pošiljke; (-) da na tako ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče šteti, da je 30 dnevni rok začel teči, saj tožena stranka ni dokazala priporočene pošiljke in tako rok tudi ni mogel izteči, tožena stranka tudi ni odstopila od pogodbe, ki je bila veljavno sklenjena, premija je bila (nesporno) plačana 18. 3. 2005, kar pa ni dokazano datum, do katerega bi pretekel 30 dnevni rok, po katerem bi nastopile v zakonu in splošnih pogojih navedene sankcije in je ugovor tožene stranke o neobstoju zavarovalnega jamstva ni utemeljen; (-) da ni mogoče slediti navedbi tožene stranke, da škoda ni nastala zaradi zavarovalnega rizika, ki ga pokriva gradbeno zavarovanje, saj da slabo in nesolidno delo ni zavarovalni riziko in da je takšna škoda, glede na določilo 16. člena PG-gra/97-2, izključena; (-) da iz 1. člena PG-gra/97-2 jasno izhaja, da je z zavarovanjem krita tako gradbena nezgoda (2. točka prvega odstavka 1. člena PG-gra/97-2), kot tudi nespretnost, malomarnost ter naklep (3. točka prvega odstavka 1. člena PG-gra/97-2); (-) da pogoje za zavarovalno jamstvo zaradi gradbene nezgode torej določa 16. člen PG-gra/97-2, pogoje za kritje škode ki je posledica nespretnosti, malomarnosti in naklepa delavcev pa 17. člen PG-gra/97-2; (-) da sta v konkretnem primeru tako pravdni stranki, kot tudi V. škodni dogodek pisno ugotovili, ugotovili vzroke glede tega, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno saj tožena stranka nikoli ni prerekala, da ni dolžna plačati odškodnine po 17. člen PG-gra/97-2; (-) da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je prišlo do odkritja strehe (zavarovalni primer) in da je na zavarovalnem objektu I. nastala škoda kot posledica nastanka zavarovalnega primera in med strankama ni bilo sporno, da je vzrok za odkritje strehe iskati v malomarnosti delavcev V., saj je tožena stranka zgolj ugovarjala, da je pri gradbeni nezgodi malomarnost izključena in da je glede na določilo 16. člena PG-gra/97-2 tovrstna škoda izključena iz jamstva; (-) da tožena stranka tako ni prerekala dejstva, da je prav malomarno delo delavcev V. d.d. v konkretnem primeru tisto škodljivo dejstvo, oziroma tista zavarovalna nevarnost, ki je krita po 17. členu PG-gra/97-2; (-) da v konkretnem primeru ne gre za gradbeno nezgodo, kot to želi prikazati tožena stranka, pokaže že sama razlaga pojma “nezgoda”, ki je nenaden, od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje od zunaj in naglo na zavarovani predmet, medtem ko je škodni dogodek, ki je predmet obravnavanja v tem sporu, ko je V. dela evidentno izvedel v nasprotju s pravili stroke in s številnimi napakami, nikakor ni mogoče opredeliti, kot gradbeno nezgodo.

31Sodišče prve stopnje je sporno razmerje presodilo tako na podlagi zavarovalne pogodbe kot na podlagi določbe 965. člena OZ, po katerem pri zavarovanju odgovornosti, lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek). Oškodovanec ima od takrat, ko nastane zavarovalni primer, lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja in nobena poznejša sprememba v pravicah zavarovanca nasproti zavarovalnici ne vpliva na njegovo pravico do odškodnine (drugi odstavek).

32Prav tako je upoštevalo, da ima pravico do direktne tožbe pri zavarovanju odgovornosti oškodovanec tako v primeru, če gre za prostovoljno zavarovanje odgovornosti, kot v primeru, če gre za obvezno zavarovanje odgovornosti, toda med obema pogodbama obstaja bistvena razlika glede ugovorov, ki jih ima zavarovalnica do tretjega, oškodovanca. Določba 945. člena OZ velja za primer prostovoljnega zavarovanja pred odgovornostjo oziroma prostovoljnega pogodbenega zavarovanja odgovornosti in gre za pogodbo v korist tretjega ter so interesi zavarovalnice tedaj zavarovani na način, da ni dolžna plačati tretjemu, če izpolnitve ne bi bila dolžna svojemu sopogodbeniku in da ima enake ugovore proti tretjemu kot proti sopogodbeniku, to pa je med drugim tudi ugovor neplačila prve premije. Vendar pa morajo ugovori nastati pred trenutkom, ko je nastal zavarovalni primer.

33Nadalje je sodišče prve stopnje upoštevalo, da po izrecnem določilu drugega odstavka 937. člena OZ, ki je kogentne narave, začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno odškodnino ali vsoto, na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja, če je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe. V tretjem odstavku istega člena pa v primeru, če sklenitelj zavarovanja ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, zavarovalna pogodba po samem zakonu preneha veljati v 30 dneh od dneva, ko je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije. Če zavarovalec plača premijo po izteku roka iz tretjega odstavka tega člena, vendar v enem letu od zapadlosti premije, je zavarovalnica dolžna, če nastane zavarovalni primer, plačati odškodnino oziroma zavarovalnino od 24. ure po plačani premiji in zamudnih obresti. V 937. člena OZ so predvidene kot sankcije za neplačilo premije. Te določbe opredeljujejo kdaj začne učinkovati obveznost zavarovalnice oziroma kdaj prenehajo njene obveznosti. V četrtem odstavku je določena pravica zavarovalnice, da odstopi od pogodbe.

34Sodišče prve stopnje je presodilo, kot je že navedeno,da tožena stranka skladno z določbo 937. člena OZ in tudi z določilom splošnih pogojev (37. člen) ni dokazala vročitev priporočene pošte - opomina za plačilo premije po sklenjeni zavarovalni pogodbi, po vročitvi katerega bi začel teči 30 dnevni rok, kot ga določa zakon in da zato zavarovalno jamstvo obstaja.

35Ob ugotovljenem obstoju zavarovalnega jamstva in veljavnosti zavarovalne police, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka, skladno z delom zavarovalne police, kjer gre za prostovoljno zavarovanje odgovornosti, dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini zavarovalne vsote v znesku 41.729,26 EUR (prvotno 10,000.000,00 SIT), za kolikor je v zavarovalni pogodbi oziroma zavarovalni polici določena/omejena zavarovalna vsota iz tega naslova. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati le toliko, kot se je zavezala po zavarovalni pogodbi, to pa je odškodnino do dogovorjene zavarovalne vsote (prvi odstavek 965. člena OZ) pa čeprav bi bila dejanska škoda tožeča stranke višja. Presežek/razliko bi lahko tožeča stranka uveljavljala le od V., ne pa tudi od tožene stranke, saj je bila njena obveznost omejena do višine zavarovalne vsote.

36Sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bilo z več izvedenskimi mnenji ugotovljeno, da celotna škoda tožeče stranke znaša najmanj 134.595,52 EUR, upoštevaje amortizacijo pa ta znaša celo še več. Seštevek zneskov zavarovalnih vsot po obeh vrstah zavarovanja odgovornosti (brez odbitne franšize) pa znaša 83.458,52 EUR, kar je manj od dejanske škode, kar pomeni, da tožeči stranki prisojena odškodnina ne presega dejanske škode (164. člen OZ). Upoštevalo je tudi, da je bila z zavarovalno pogodbo za primer nastopa zavarovalnega primera dogovorjena odbitna franšiza, na kar je tožena stranka tudi opozarjala. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati le toliko, kot se je zavezala po zavarovalni pogodbi, to pa je odškodnino do dogovorjene zavarovalne vsote, zmanjšano za pogodbeno dogovorjeno franšizo (prvi odstavek 965. člena OZ).

37Sodišče prve stopnje je presodilo da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati znesek 37.556,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2006 dalje, v presežku, to je glede plačila zneska 154.912,01 EUR s pp pa je tožbeni zahtevek zavrnilo Tožena stranka je bila v zamudi s plačilom odškodnine šele od tedaj, ko je bila znana višina nastale škode, torej od prejema izvedenskega mnenja dne 15. 12. 2006 in šele od takrat dalje je dolžna plačati zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

38Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

39Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo.

Pritožba tožene stranke

40Pritožbeno ni sporno, da je zavarovalna pogodba št. X bila sklenjena 9.12.2004 za objekt I. po splošnih pogojih PG -gra/97-2 za obdobje do 30.4.2005 in z dogovorom, da se zavarovalna premija plača 1.1. po sklenitvi pogodbe (A4

listina) in da ta pogodba velja, ter da je z njo zavarovalec in zavarovanec V. d.d. sklenil prostovoljno zavarovanje svoje odgovornosti za škodo povzročeno tretjim kot tudi obvezno zavarovanje odgovornosti po Zakonu o graditvi objektov.

41Pritožbeno ni sporno, da je prišlo do škodnega dogodka, tako da je v januarju 2005 zaradi razkrite strehe na objektu I. (objektu tožeče stranke, ki se je obnavljal in rekonstruiral) ob dežju začela v objekt zatekati mateorna voda in povzročila škodo, ki jo je tožeča stranka vtoževala v znesku 403.939,22 EUR .

42Pritožbeno pa je sporno ali obstoji zavarovalni riziko, škodni dogodek, zavarovan z navedeno zavarovalno polico in pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ko je štelo, da ni nastopil zavarovalni riziko po 16. členu Splošnih pogojev.(1)

43Pritožbena zatrjevanja in prizadevanja dokazati, da je v konkretnem primeru šlo za gradbeno nezgodo, so zmotna, saj je določba povsem jasna, ko pove, da šteje za zavarovalni riziko gradbena nezgoda, če škoda nastane nepredvideno in neodvisno od volje izvajalca del in škoda mora nastati naglo in izvajalec je niti ne more niti je ni dolžan predvideti ter je izrazito vezana na izvajanje del in tehnične gradbene projektantske razloge.

44V konkretnem primeru pa izvajalec del sploh ni izvajal dela niti ni zatrjevano, da bi do gradbene nezgode prišlo iz razlogov, ki definirajo pojem gradbene nezgode, temveč je, kar je pritožbeno nesporno, vzrok za škodo v zamakanju meteorne vode skozi odkrito streho.

45Po peti točki petega odstavka 16.člena Splošnih pogojev pa je jasno opredeljeno, da ne gre za gradbeno nezgodo, če nastane škoda zaradi vremenskih vplivov, s katerimi je bilo treba po letnem času ter krajevnih običajnih razmerah računati in pritožba sama trdi, da bi izvajalec moral računati na zunanje dejavnike zaradi katerih lahko pride do zamakanja in sicer res ne navede teh dejavnikov, toda glede na pojavnost zunanjih dejavnikov v okoliščinah konkretnega primera je to lahko samo sneg in dež glede na čas dogodka.

46Pritožba tako ne more uspešno izpodbiti presoje sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni prišlo do škode v posledici gradbene nezgode kot je opredeljena v 16.členu Splošnih pogojev in po katerem je pojem gradbene nezgode izrecno izključen, če gre za škodo zaradi vremenskih vplivov, na katere je potrebno računati.

47Pritožba pa se sklicuje na 17.člen Splošnih pogojev(2), ki bi jih moralo sodišče prve stopnje pravilno upoštevati in za pravilno uporabo materialnega prava ugotavljati komisijsko ugotovljeno škoda ali prijavo policiji, toda pritožba bi morala najprej uspešno izpodbiti zaključke sodišča prve stopnje, da tožena stranka sploh ni prerekala trditev tožeče stranke, da gre za dejansko stanje po 17.členu Splošnih pogojev in se sploh ni izjasnila glede zatrjevanega rizika po 17.členu pogojev, tega pa pritožba ne uveljavlja niti ne trdi.

48Ker pritožba ne trdi, da je prerekala izpolnitev pogojev po 17.členu Splošnih pogojev, so vse pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na ta člen sedaj pritožbena novota in jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP).

49Da se bi tožena stranka lahko sklicevala na 17.člen Splošnih pogojev kot pogodbeno pravo, bi morala najprej zatrjevati okoliščine, da pri škodnem dogodku niso bile upoštevane vse zahteve iz tega člena in šele potem bi smelo sodišče presojati dejstva na zatrjevano pogodbeno pravo, toda tožena stranka se glede 17. člena Splošnih pogojev sploh ni v ničemer izjasnila.(3)

50Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali da so si ti sami s sabo v nasprotju ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje natančno in logično obrazložilo svojo odločitev in se mu ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega

odstavka 339.člena ZPP.

51Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi zavarovalne pogodbe in določb OZ, ki urejajo upravičenja iz zavarovalnih pogodb.

52Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. točke izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), glede izpodbijane III. točke izreka sodbe (stroški postopka) pa je pritožbi ugoditi, ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končne odločitve glede teh stroškov (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP) in v tem obsegu izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje, ker o zadevi ne more odločiti, saj bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25.člen Ustave RS).

K pritožbi tožeče stranke

53.Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje (zaenkrat) zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 154.člena ZPP, ko je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, saj bi, tako kot trdi pritožba, moralo upoštevati vse okoliščine primera in nato glede na vse te okoliščine odločiti o odmeri stroškov.

54Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo in ni razjasnilo, zakaj za odmero stroškov niso bistvene vse okoliščine primera, zato je bilo pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane III. točke izreka sodbe ugoditi in v tem obsegu zadevo vrniti v novo odločanje (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

55V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pravilno ugotoviti vse okoliščine primera, potrebne za odmero stroškov postopka in nato skladno s tem odmeriti stroške postopka, pri čemer naj upošteva, da morebitni vmesni uspeh s pritožbo ne pomeni uspeha v pravdi, temveč je šele končni uspeh tisti, na podlagi katerega se odmerijo stroški postopka in naj pretehta ali je potrebno uporabiti proporcionalno merilo s pobotanjem ali merilo glede na vrednost prisojenega zneska.

O pritožbenih stroških obeh pravdnih strank

56Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): 16.člen Splošnih pogojev - Gradbena nezgoda se glasi:“I) Za gradbeno nezgodo se šteje, če nastane škoda nepredvidoma in neodvisno od volje izvajalca del zaradi:1) napake pri izvajanju del; 2) deformacije, premaknitve ali loma opreme za izvajanje del; 3) prevoza ali prenosa na območju gradbišča; 4) napake v tehnično računskih podlagah, statičnih in drugih izračunih, izdelavi načrtov ter navodil za gradnjo (kritje za napake, izvirajoče iz projekta, je moč izključiti iz zavarovanja), 5) napake v konstrukciji; 6) napake v uporabljenem gradbenem in drugem materialu (kritje za napake, izvirajoče iz materiala je moč izključiti iz zavarovanja), 7) padca in udarca. II. Škodo zaradi gradbene nezgode krije zavarovanje le, če nastane naglo in jo izvajalec del glede na tehnično znanje in možnosti gradbeništva ni mogel niti je ni bil dolžan predvideti.[...]V) Ne šteje se, da je nastala gradbena nezgoda , če nastane škoda zaradi:[...]5) vremenskih vplivov, s katerimi je bilo treba po letnem času ter krajevnih in običajnih razmerah računati;...

Op. št. (2): člen Splošnih pogojev se glasi - Nespretnost, malomarnost in naklep:1) Škode zaradi nespretnosti malomarnosti delavcev so krite z zavarovanjem le, če zavarovanec vsak škodni dogodek komisijsko pisno ugotovi, V tej ugotovitvi mora biti naveden vzrok, povzročitelj in čas nastanka škode. 2) Škode, ki nastanejo zaradi naklepa delavcev ali drugih osebe, so z zavarovanjem krite, vendar jih mora zavarovanec prijaviti pristojnemu organu za notranje zadeve.“

Op. št. (3): Primerjaj sodbi VS RS III Ips 95/2010 z dne 5.7.2011 in III Ips 7/2013 z dne 17.6.2014