VSC sklep I Ip 219/2016

Pritožbam se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni v izpodbijanih točkah izreka :
- v II. točki tako, da se znesek nadaljnjih izvršilnih stroškov 387,95 EUR poviša na 405,04 EUR,
- v IV. točki tako, da se znesek nadaljnjih izvršilnih stroškov 416,50 EUR poviša na 433,59 EUR,
- v V. točki tako, da se znesek nadaljnjih izvršilnih stroškov 387,95 EUR poviša na 405,04 EUR,
- v točki VII a) tako, da se znesek stroškov izvršilnega postopka V. H. iz zneska 565,71 EUR poviša na 582,80 EUR, znesek stroškov izvršilnega postopka J. G. iz 629,14 EUR na 646,23 EUR in znesek stroškov izvršilnega postopka S. R. iz zneska 565,27 EUR na 582,36 EUR
- ter posledično v točki VII d) tako, da se znesek 340.128,91 EUR zniža na znesek 340.077,64 EUR.
V ostalem se pritožbe zavrnejo in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnice same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je v izvršilni zadevi In 49/2011 ter k njej pristopljenih v uvodu sklepa navedenih izvršilnih zadevah v točkah I do VI izreka izpodbijanega sklepa odločilo o nadaljnjih izvršilnih stroških upnikov: v točki I je odločilo nadaljnjih izvršilnih stroških upnika P., v točki II izreka je upnici V. H. priznalo nadaljnje izvršilne stroški v višini 387,95 EUR in odločilo, da so predmet poplačila tega sklepa, v točki III je odločilo o nadaljnjih izvršilnih stroških upnice K. F., v točki IV izreka je upnici J. G. priznalo nadaljnje izvršilne stroške v višini 416,50 EUR in prav tako odločilo, da so predmet poplačila tega sklepa, v točki V je upnici S. R. priznalo nadaljnje izvršilne stroške v višini 387,95 EUR in prav tako sklenilo, da so predmet poplačila tega sklepa, v točki VI pa je odločilo še o nadaljnjih izvršilnih stroških upnika T. - v stečaju. Nadalje je v točki VII izreka izdalo sklep o poplačilu po 208. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in sklenilo, da se iz kupnine v višini 351.041,30 EUR, dobljene s prodajo nepremičnine parc. št. 642/2 k.o. X, v lasti dolžnika B. do celote, po vrstnem redu poplačajo: pod točko a) stroški izvršilnega postopka upnikov N. v višini 656,61 EUR, P. v višini 849,01 EUR, N. d.d. v višini 78,89 EUR, V. H. v višini 565,71 EUR, K. F. v višini 40,27 EUR, J. G. v višini 629,14 EUR, S. R. v višini 565,27 EUR, A. d.d. v višini 118,99 EUR in upnika T. - v stečaju v višini 151,90 EUR, pod točko b) je sklenilo, da se iz kupnine poplača davek na promet nepremičnin v višini 6.882,63 EUR, pod točko c) da se poplača prednostna terjatev Republike Slovenije v višini 373,97 EUR ter pod točko d) pa, da se za glavno terjatev poplača upnik N. d.d. delno v višini 340.128,91 EUR, delno pa ostane nepoplačana terjatev upnika N. d.d. ter (terjatve) ostalih upnikov. V točki VIII izreka je sklenilo še, da so obračuni zakonskih zamudnih obresti sestavni del sklepa.

2Proti sklepu se vsaka s svojo pritožbo pritožujejo tri upnice, J. G., V. H. ter S. R., vse zastopane po istem pooblaščencu.

3Upnica J. G. v pritožbi izpodbija sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem ji sodišče ni priznalo prednostnega poplačila priglašenih terjatev iz delovnega razmerja ter v delu, v katerem sodišče upnici od sicer priznanih stroškov za narok 23. 2. 2015 v znesku 233,08 EUR ni priznalo še zneska 22 % DDV. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je določba 197. člena ZIZ jasna in točno določa vrstni red poplačila terjatev. Prednost pred vsakim poplačilom terjatve iz naslova zneska, dobljenega s prodajo, imajo najprej stroški izvršilnega postopka, takoj za tem še davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnine, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, in v zadnjem letu zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino. V tem delu je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Nadaljnjo prednost pa imajo po isti določbi med drugim tudi terjatve delavcev iz delovnega razmerja. V 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ nikjer ne določa, da imajo prednost pri poplačilu zgolj terjatve delavcev, ki so zapadle v zadnjem letu pred dnem, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, kot je to sklenilo sodišče prve stopnje. Odločitev in razlaga sodišča je v nasprotju z zakonom. Določba 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ je jasna in ni potrebe, da bi se v njeni razlagi iskal drugačen namen od zapisanega. Iz njene sistematičnosti in njene gramatikalne razlage jasno izhaja, da velja omejitev v smislu prednostnega poplačila terjatev, ki so zapadle v zadnjem letu pred dnem, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, le za terjatve iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje. Sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I- 47/15 ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS v delu, ki se nanaša na poplačilo terjatev iz delovnega razmerja delavcev dolžnika, namreč s to odločbo in tudi ne s kakšno drugo odločbo ni posegalo v določilo 197. člena ZIZ in zato velja v celoti tako, kot se glasi. Podobno stališče je zavzelo na primer tudi Višje sodišče v Mariboru v sklepu I Ip 326/2015, v katerem je navedlo, da je iz zakonskega besedila jasno razvidno, da se dikcija “zapadlih za zadnje leto” nanaša le na prispevke za socialno zavarovanje in ne na vse terjatve iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje po mnenju upnice posega v njeno pričakovano upravičenje oziroma pričakovano pravico. Sodišče prve stopnje bi torej upnici kot prednostno terjatev moralo priznati terjatve iz naslova delovnega razmerja pri dolžniku, in sicer plači za meseca september 2010 in november 2010, nadomestilo za prevoz na delo za mesece julij 2010 do december 2010, odpravnino ter regres za letni dopust za leta 2006, 2009 in 2010, vse v skupnem znesku 4.813,51 EUR ter ji navedeni znesek poplačati iz zneska, dobljenega s prodajo dolžnikove nepremičnine. Sodišče prve stopnje upnici tudi očitno pomotoma ni obračunalo od priznanih stroškov oziroma nagrade zagovornika (op. prav pooblaščenca) za narok dne 23. 2. 2015 (str. 6, točka 4 izpodbijanega sklepa) zneska DDV, čeprav je pooblaščenec upnice zavezanec za DDV, kar jasno izhaja iz podatkov spisa. V tem delu je sodišče zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Upnici je zato potrebno priznati še 22 % DDV od zneska 77,69 EUR (1/3 od 233,08 EUR), kar znaša 17,09 EUR. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje premeni tako, da ji prizna pravico do prednostnega poplačila njene terjatve iz delovnega razmerja v znesku 4.813,51 EUR in ji iz naslova stroškov izvršilnega postopka prizna še nadaljnji znesek 17,09 EUR ter da ji skupni znesek poplača iz zneska dobljenega s prodajo dolžnikove nepremičnine, upnici pa prizna tudi priglašene stroške pritožbe, ki naj se izplačajo v roku 8 dni od izdaje sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Upnica R. S. z vsebinsko enako pritožbo kot prej navedena upnica sklep sodišča prve stopnje prav tako izpodbija v delu, v katerem ji sodišče ni priznalo prednostnega poplačila priglašenih terjatev iz delovnega razmerja, ter v delu, v katerem sodišče upnici od sicer priznanih stroškov za narok dne 23. 2. 2015 v znesku 233,08 EUR ni priznalo še zneska 22 % DDV. Upnica sklep prav tako izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je določba 197. člena ZIZ jasna in točno določa vrstni red poplačila terjatev, nato navaja, da je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na poplačilo prednostnih terjatev in sicer stroškov izvršilnega postopka, davka na dodano vrednost oziroma na promet nepremičnine ter v zadnjem letu zapadlih davščin, ki obremenjujejo prodano nepremičnino, pravilno uporabilo materialno pravo. Ni pa pravilno uporabilo določbe 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ. Ta določba po navedbi pritožnice nikjer ne določa, da imajo prednost pri poplačilu zgolj terjatve delavcev, ki so zapadle v zadnjem letu pred dnem, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, kot je to sklenilo sodišče. Odločitev sodišča je v nasprotju z zakonom. Določba 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ je po navedbi pritožbe povsem jasna in ni nobene potrebe, da bi se v njeni razlagi iskal drugačen namen od zapisanega. Iz njene gramatikalne razlage jasno izhaja, da velja omejitev v smislu prednostnega poplačila terjatev, ki so zapadle v zadnjem letu pred dnem, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, le za terjatve iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje. Sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I- 47/15, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS v delu, ki se nanaša na poplačilo terjatev iz delovnega razmerja delavcev dolžnika, namreč s to odločbo in tudi ne s kakšno drugo ni posegalo v določilo 197. člena ZIZ in odločba v tem delu velja v celoti tako, kot glasi. Sklicuje se na podobno stališče Višjega sodišča v Mariboru v sklepu I Ip 326/2015. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje po navedbi pritožnice posega v njeno pričakovano upravičenje oziroma pričakovano pravico, da bo na podlagi citirane zakonske določbe prednostno poplačana iz zneska, dobljenega s prodaja. Sodišče prve stopnje bi upnici moralo priznati kot prednostno terjatev tudi terjatve iz delovnega razmerja in sicer plače za mesece julij 2010 do november 2010 in regres za letni dopust za leto 2010, vse skupaj 5.943,79 EUR ter ji navedeni znesek poplačati iz zneska, dobljenega s prodajo dolžnikove nepremičnine. Sodišče prve stopnje pritožnici tudi očitno pomotoma ni obračunalo od priznanih stroškov oziroma nagrade zagovornika (op. prav pooblaščenca) za narok dne 23. 2. 2015 (stran 7, točka 6 izpodbijanega sklepa), zneska DDV, čeprav je pooblaščenec upnice zavezanec za DDV, kar jasno izhaja tudi iz podatkov sodnega spisa. V tem delu je sodišče zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Upnici je zato potrebno priznati še 22 % DDV od zneska 77,69 EUR (1/3 od 233,08 EUR), kar znaša 17,09 EUR. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ji prizna pravico do prednostnega poplačila njene terjatve iz delovnega razmerja z dolžnikom v znesku 5.943,79 EUR, ji iz naslova stroškov izvršilnega postopka prizna še nadaljnji znesek 17,09 EUR ter da se ji skupni znesek poplača iz zneska, dobljenega s prodajo dolžnikove nepremičnine, upnici pa prizna tudi priglašene stroške te pritožbe, ki naj se ji izplačajo v roku 8 dni od izdaje sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude tudi s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tudi upnica V. H. se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožuje iz vsebinsko enakih razlogov kot prvi dve upnici in sklep izpodbija v delu, v katerem ji sodišče ni priznalo prednostnega poplačila priglašenih terjatev iz delovnega razmerja, ter v delu, v katerem sodišče upnici od sicer priznanih stroškov za narok dne 23.02.2015 v znesku 233,08 EUR ni priznalo še zneska 22 % DDV. Upnica sklep izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako kot že prvi dve upnici navaja, da je določba 197. člena ZIZ jasna in točno določa vrstni red poplačila terjatev, da jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je kot prednostne iz naslova kupnine poplačalo terjatve in sicer stroške izvršilnega postopka, davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnine in v zadnjem letu zapadel davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino. Ni pa pravilno uporabilo 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, ki po navedbah upnice nikjer ne določa, da imajo prednost pri poplačilu zgolj terjatve delavcev, ki so zapadle v zadnjem letu pred dnem, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, kot je sklenilo sodišče prve stopnje. Odločitev in razlaga sodišča je v nasprotju z zakonom. Določba 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ je povsem jasna in ni potrebe, da bi se v njeni razlagi iskal drugačen namen od zapisanega. Iz njene sistematičnosti in njene gramatikalne razlage jasno izhaja, da velja omejitev v smislu prednostnega poplačila terjatev, ki so zapadle v zadnjem letu pred dnem, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, le za terjatve iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje. Sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I- 47/15 ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS v delu, ki se nanaša na poplačilo terjatev iz delovnega razmerja delavcev dolžnika, namreč s to odločbo in tudi ne s kakšno drugo, ni posegalo v določilo 197. člena ZIZ in odločba v tem delu velja v celoti tako, kot se glasi. Podobno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Mariboru v sklepu I Ip 326/2015. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje po mnenju pritožnice posega v njeno pričakovano pravico, da bo na podlagi citirane zakonske določbe prednostno poplačana iz zneska, dobljenega s prodaja. Sodišče prve stopnje bi upnici moralo kot prednostno terjatev priznati terjatve iz naslova delovnega razmerja pri dolžniku, in sicer plače za mesece avgust 2010 do januar 2011, odpravnino in regres za letni dopust za leto 2010, vse v skupnem znesku 5.286,43 EUR ter ji navedeni znesek poplačati iz zneska, dobljenega s prodajo dolžnikove nepremičnine. Sodišče prve stopnje upnici tudi očitno pomotoma ni obračunalo od priznanih stroškov oziroma nagrade zagovornika (op. prav pooblaščenca) za narok dne 23. 2. 2015 (stran 6, točka 5 izpodbijanega sklepa), zneska DDV, čeprav je pooblaščenec upnice zavezanec za DDV, kar jasno izhaja iz podatkov sodnega spisa. V tem delu je sodišče prve stopnje zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Upnici je zato potrebno priznati še 22 % DDV od zneska 77,69 EUR (1/3 od 233,08 EUR), kar znaša 17,09 EUR. Upnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ji prizna pravico do prednostnega poplačila njene terjatve iz naslova delovnega razmerja z dolžnikom v znesku 5.286,43 EUR, ji iz naslova stroškov izvršilnega postopka prizna še nadaljnji znesek 17,09 EUR ter da se ji skupni znesek poplača iz zneska, dobljenega s prodajo dolžnikove nepremičnine, upnici pa se prizna tudi priglašene stroške te pritožbe, ki naj se ji izplačajo v roku 8 dni od izdaje sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Pritožbe vseh treh upnic so delno utemeljene.

7Pritožbeno sodišče po prvem in drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ki ju je uporabiti v izvršilnem postopku na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), preizkusi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8Pritožnice bistvenih kršitev določb postopka v pritožbah ne uveljavljajo, pritožbeno sodišče pa postopkovnih kršitev, na katere pazi uradoma, pri pritožbenem preizkusu pritožbeno izpodbijanih delov sklepa ni zasledilo.

9Pritožnice v pritožbah utemeljeno uveljavljajo, da jim sodišče prve stopnje v okviru priznanih nadaljnjih potrebnih izvršilnih stroškov (in posledično v okviru izvršilnih stroškov, ki se prednostno poplačajo), od priglašenih odvetniških stroškov zastopanja na prodajnem naroku 23. 2. 2015 ni priznalo tudi priglašenega stroška za 22 % DDV od odvetniških stroškov. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil ob stroških zastopanja na naroku 23. 2. 2015 po pooblaščencu oziroma substitutu pooblaščenca upnic priglašen tudi strošek 22 % DDV.(1) Iz podatkov spisa, na kar utemeljeno napotujejo pritožnice(2) pa izhaja tudi, da je pooblaščenec upnic zavezanec za plačilo DDV. Upnicam je tako v okviru potrebnih izvršilnih stroškov po petem odstavku 38. člena ZIZ in na podlagi tar. št. 6007 odvetniške tarife (OT) kot sestavnega dela Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznati tudi priglašeni strošek za 22 % DDV od stroškov zastopanja na naroku 23. 2. 2015, kar predstavlja, kot pravilno ugotavljajo pritožnice v pritožbah, znesek 17,09 EUR za vsako od upnic.

10Zato je bilo treba pritožbam vseh treh upnic v tem delu ugoditi in ob pravilni uporabi materialnega prava sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah: za upnico V. H. v točki II izreka in posledično v četrti alineji točke VII a) izreka spremeniti tako, da se zneska stroškov povišata za 17.09 EUR, to je tako, da znesek nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 387,95 EUR znaša 405,04 EUR, znesek 565,71 EUR pa se poviša na 582,80 EUR, nadalje za upnico J. G. v točki IV izreka in posledično v šesti alineji točke VII a) izreka tako, da se znesek nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 416,50 EUR poviša na 433,59 EUR, znesek izvršilnih stroškov 629,14 EUR pa na 646,23 EUR, za upnico S. R. pa v točki V izreka tako, da se znesek nadaljnjih izvršilnih stroškov iz 387,95 EUR poviša na 405,04 EUR, v sedmi alineji VII a) točke izreka sklepa se znesek stroškov 565,27 EUR tako poviša na 582,36 EUR. Posledično pa se nato znesek v točki VII d) izreka v višini 340.128,91 EUR zniža za skupno 51,27 EUR (3 x 17,09 EUR), torej na 340.077,64 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

11V nadaljnjem pa so pritožbe pritožnic, ko se le-te zavzemajo za prednostno poplačilo njihovih priglašenih terjatev iz delovnega razmerja, neutemeljene.

12Pritožbeno niso sporne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz 26. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa in sicer, da se priglašene terjatve upnic iz delovnega razmerja z dolžnikom nanašajo na plače, regres in prevoz na delo ter prehrano, ki so v primeru upnice J. G. zapadle že v letu 2010, upnice S. R. v letu 2010, terjatve iz delovnega razmerja upnice V. H. pa v letih 2010 in 2011. Pritožbeno neizpodbijan je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil sklep o izročitvi nepremičnine izdan dne 1. 4. 2015, kot prednostno uveljavljane terjatve iz delovnega razmerja vseh treh upnic pa so zapadle pred 1. 4. 2014.

13Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ, ko pritožnicam - upnicam kot prednostnih ni priznalo priglašenih terjatev iz delovnega razmerja in je pravilno obrazložilo, da se po določbi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ upoštevajo kot prednostne le tiste terjatve, ki so zapadle zadnje leto pred dnem, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, kar velja tudi za terjatve iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru je bil sklep o izročitvi nepremičnine izdan 1. 4. 2015, terjatve upnic iz delovnega razmerja pa so zapadle že pred 1. 4. 2014.

14Prvi odstavek 197. člena ZIZ določa, da se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplačajo najprej, in sicer po vrstnem redu: 1. stroški izvršilnega postopka, 2. davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnine, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, in za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino; 3. terjatve iz naslova zakonite preživnine, terjatve iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti in terjatve iz naslova odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, terjatve delavcev iz delovnega razmerja z dolžnikom, ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, zapadlih za zadnje leto, in sicer ne glede na to, ali so te terjatve zavarovane z ustavno pravico na prodani nepremičnini ali ne. V drugem odstavku 197. člen ZIZ določa, da se terjatve iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena, razen davka na dodano vrednost oziroma davka na promet nepremičnine, poplačajo, če so bile priglašene najkasneje na razdelitvenem naroku in če so dokazane z izvršilnim naslovom. V tretjem odstavku 197. člena pa je določeno, da se čas, določen v 2. in 3. točki prvega odstavka tega člena, šteje do dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu.

15Ni pritrditi pritožbam, ko navajajo, da zakon v navedeni določbi omejitvenega roka za prednostne terjatve iz naslova terjatev iz delovnega razmerja ne določa. Določbo 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ je treba interpretirati ob uporabi in upoštevanju tretjega odstavka 197. člena ZIZ, ki enotno, to je za vse terjatve iz 2. in 3. točke prvega odstavka (in torej ne le za terjatve iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje), določa, da se čas, določen v 2. in 3. točki prvega odstavka tega člena, šteje do dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. K takšni interpretaciji napotuje tudi določba petega odstavka 198. člena ZIZ, ki določa, da se po poplačilu terjatev iz prvega odstavka 198. člena poplačajo terjatve iz 2. in 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ za čas, za katerega se ne poplačajo po omenjenih določbah. Ob navedenem tudi zakonska dikcija citirane določbe 3. točke prvega odstavka 197. člena narekuje sklep, da se vse taksativno navedene terjatve iz te točke prednostno poplačajo le za zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine, terjatve, zapadle več kot leto nazaj, pa torej po času pridobitve zastavnih pravic. Takšno razlago podpira tudi pravna teorija.(3) Končno pa takšno interpretacijo narekuje tudi položaj hipotekarnih upnikov, zlasti tistih, ki so hipoteko pridobili na pravno poslovni, torej pogodbeni podlagi(4), saj je upravičenje do prednostnega poplačila iz nepremičnine bistveni opredelilni element in namen hipoteke oziroma zastavne pravice(5), pri čemer se hipotekarni upniki ob ustanovitvi hipoteke na bremen prosti nepremičnini lahko zanesejo le na podatke zemljiške knjige, podatki o obstoju morebitnih priviligiranih terjatev ali postopkov, ki teko v zvezi z njimi, pa niso znani niti enako javno dostopni, kot velja za zemljiškoknjižno stanje. Pravilnost in ustreznost takšne razlage ob tem tako podpira tudi vsebina obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-47/15 z dne 24. 9. 2015, na katero se je zato utemeljeno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, čeprav se ta neposredno nanaša le na pravico prednostnega poplačila za terjatve iz naslova zakonitih preživnin, ki pa so prav tako kot terjatve delavcev iz naslova delovnega razmerja z dolžnikom (taksativno) naštete v 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ. Da pa vendarle ne gre za povsem jasno zapisano zakonsko določbo, ki da ne potrebuje nobene namenske razlage, kot trdijo pritožnice, pa nenazadnje izhaja iz sodne prakse, ki to zakonsko določbo različno razlaga. V sodni praksi je zaslediti tako sodne odločbe, ki zastopajo stališče, da se omejitveni rok “zapadlih za zadnje leto” v 3. točki prvega odstavka 197. člena nanaša le na terjatve iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje(6), kot tudi sodne odločbe, ki zastopajo drugačno, torej enako stališče, ki ga je v izpodbijani odločbi zavzelo že sodišče prve stopnje in mu z že navedenimi razlogi pritrjuje tudi pritožbeno sodišče v tej odločbi.(7) Da sodna praksa o tem ni ustaljena in enotna, pa je zaznalo tudi Ustavno sodišče v že omenjeni odločbi U-1-47/2015.(8) Ob navedenem pritožnice tako tudi s sklicevanjem na zavzeto stališče VSM v odločbi I Ip 326/2015, ki se nanaša na prednostno poplačilo le preživninskih terjatev, ki je tudi sicer drugačno od zavzetega v že omenjeni odločbi Ustavnega sodišča glede prednostnega poplačila terjatev iz naslova zakonitih preživnin, ne morejo izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v obravnavanem delu.

16Ob obrazloženem je tako sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, ko pritožnicam kot prednostnih terjatev ni priznalo priglašenih terjatev iz delovnega razmerja, ker so te zapadle več kot leto dni nazaj od izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.

17Pritožbe pritožnic je tako zaradi neutemeljenosti v ostalem zavrniti in v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

18Ker so pritožnice uspele s pritožbami glede na pritožbeno izpodbijane zneske terjatev v izredno majhnih delih, to je približno le v 0,3 %, bodo morale svoje pritožbene stroške kriti same (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP, vse v zvezi s členom 15 ZIZ), saj jih upoštevaje tudi določbo petega odstavka 38. člena ZIZ ni naložiti v povrnitveno breme dolžniku.

-----

Op. št. (1): Primerjaj zapisnik o naroku 23. 2. 2015, list. št. 137 in 138 spisa.

Op. št. (2): Primerjaj na primer stroškovnik pooblaščenca upnic na list. št. 307 spisa.

Op. št. (3): Primerjaj: dr. Borivoj Starović, Komentar Zakona o izvršnem postupku, “Pravo d.o.o.”, Novi Sad, 1991, stran 452 in 453, tudi Nedeljko Srečković in Dragutin Lukić, Priručnik sudskog izvršnog postupka, Pravno ekonomski centar, Beograd 1981, stran 263 in 264.

Op. št. (4): Primerjaj 25. točko obrazložitve tudi izpodbijanega sklepa.

Op. št. (5): Primerjaj določbe 128., 138. in 141. člena SPZ.

Op. št. (6): Primerjaj npr. odločbe VSM II Cp 2604/2005, I Cp 222/2014, I Cp 920/2014, VSC II Ip 240/2015, tudi odločbo VSM I Ip 326/2015, na katero se izrecno izrecno sklicuje pritožba.

Op. št. (7): Primerjaj npr. odločbe VSL I Ip 1405/2010, II Ip 4549/2013, II Ip 4346/2013, I Ip 5523/2013, VSM I Ip 1178/2009.

Op. št. (8):Primerjaj odločbo US RS U-I-47/15, opombo št. 12.