VSL sodba I Cp 1489/2016

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta bila pogodba z dne 12. 2. 1997 in dodatek k pogodbi z dne 27. 5. 2004, odpovedana z dnem 4. 8. 2013 in je toženka dolžna z drogov javne razsvetljave na območju Občine X odstraniti vse reklamne panoje in drogove izročiti tožnici v roku 8 dni (I. točka izreka); zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se pogodba sklenjena med pravdnima strankama dne 12. 2. 1997 in dodatek k tej pogodbi z dne 27. 5. 2004, odpovesta in je toženka dolžna z drogov javne razsvetljave na območju Občine X odstraniti vse reklamne panoje in drogove javne razsvetljave izročiti tožnici v roku 8 dni (II. točka izreka). Odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 486,21 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi „in samo odloči o stvari“, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je med pravdnima strankama sporna vsebina 3. člena pogodbe, ki se glasi: „Pogodba se sklene za dobo 5 (petih) let in sicer od 1. 3. 1997 do 28. 2. 2002. Če katera od pogodbenih strank ne odpove pogodbe v pisni obliki s priporočeno pošto v roku šestih mesecev pred potekom pogodbe, se pogodba avtomatsko podaljša za enako časovno obdobje.“ Po mišljenju sodišča prve stopnje (in toženke) navedeno pomeni, da se pogodba vsakič po poteku petih let, podaljša za pet let, in ne gre le za enkratno podaljšanje za pet let (po poteku prvih petih let), kar daje pogodbi naravo pogodbe za določen čas, zato odpoved pogodbe z dne 24. 7. 2013 ne more imeti pravnega učinka. Izpostavlja, da je sodišče pri svojem zaključku povsem zanemarilo navedbe tožnice, da je bila pogodba sestavljena in tožnici predlagana s strani toženke, zato bi moralo sodišče uporabiti določbo 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Stranki se o vsebini 3. člena pogodbe nista pogajali ali usklajevali, temveč sta pogodbo sklenili s tako vsebino kot jo je pripravila in predlagala toženka. Sodišče bi torej moralo upoštevati navedeno določbo o razlagi nejasnih pogodbenih določil v korist tožnice kot šibkejše stranke. Pogodba se je po poteku prvih petih let (28. 2. 2002) avtomatsko podaljšala za enako časovno obdobje, do dne 28. 2. 2007. Po preteku tega obdobja pa se je pogodba, ker je nobena od pravdnih strank ni odpovedala, z uporabo v zakup dane stvari pa je toženka nadaljevala, čemur tožnica ni nasprotovala, upoštevaje določbo 615. člena OZ transformirala v pogodbo za nedoločen čas. Sodišče je napačno uporabilo določbo 82. člena OZ, ki kot osnovno pravilo pri ugotavljanju vsebine pogodb, predpisuje jezikovno razlago. Sodišče je napačno razlagalo pomen zapisanega glagola „podaljša“ in pridevnika „avtomatsko“. Šlo je le za enkratno možnost podaljšanja in ne za vsakokratno podaljševanje. V pogodbi je jasno zapisano, da se pogodba avtomatsko podaljša in ne da se pogodba (vsakokratno) avtomatsko podaljšuje. Sodba nima konkretnih razlogov, na podlagi katerih je sodišče prišlo do zaključka, da se je pogodba vsakič po preteku petletnega obdobja avtomatično podaljšala za enako časovno obdobje. Sodišče bi moralo sporno določbo brati tako kot se glasi, z obrazložitvijo pa je neupravičeno in neutemeljeno razširilo čas trajanja pogodbe in vsebino 3. člena razlagala mimo zapisanega. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti glede odločitve o pravdnih stroških. Sodišče je v sodbi le navedlo katere stroške je tožnici priznalo, ni pa navedlo višine posameznega priznanega zneska.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta dne 12. 2. 1997 sklenili zakupno pogodbo, imenovano Pogodba (v nadaljevanju pogodba), tožnica kot zakupodajalec, toženka pa kot zakupojemalec, pri čemer je bil predmet pogodbe trženje in upravljanje z reklamnimi panoji na drogovih javne razsvetljave na področju Občine Radovljica. S pogodbo je toženka pridobila tudi ekskluzivno pravico trženja in upravljanja z reklamnimi panoji, pri čemer pa sta pravdni stranki dne 27. 5. 2004 k pogodbi sklenili dodatek, s katerim so bile ekskluzivne pravice za toženko ukinjene, ostale pravice pogodbe pa so ostale nespremenjene. V 3. členu pogodbe sta pravdni stranki določili čas trajanja zakupa z vsebino: „Pogodba se sklene za dobo 5 (petih) let in sicer od 1. 3. 1997 do 28. 2. 2002. Če katera od pogodbenih strank ne odpove pogodbe v pisni obliki s priporočeno pošto v roku šestih mesecev pred potekom pogodbe, se pogodba avtomatsko podaljša za enako časovno obdobje.“ Navedeno določilo tožnica tolmači tako, da je bilo med strankama dogovorjeno le enkratno podaljšanje pogodbe (do 28. 2. 2007), ker pa je toženka še naprej uporabljala v zakup dano stvar, tožnica pa temu ni nasprotovala, je bila v skladu z določbo 615. člena OZ sklenjena nova zakupna pogodba za nedoločen čas (z enakimi pogoji kot prejšnja). Takšna pogodba preneha z odpovedjo (616. člen OZ). Tožnica je tako toženki dne 4. 8. 2013 pogodbo pravilno odpovedala (tudi s primernim odpovednim rokom). Toženka je zato v zakup dano stvar dolžna vrniti. Po mnenju toženke pa navedena določba določa vsakokratno avtomatično podaljšanje pogodbe za obdobje petih let in je pogodba sedaj veljavno sklenjena do 28. 2. 2017.

6Določila pogodbe se uporabljajo tako kot se glasijo: pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (82. člen OZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sporna določba dejansko dva možna besedna pomena, v smislu tolmačenja pravdnih strank. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno jezikovno razlago besedila dopolnilo z iskanjem skupnega namena pogodbenih strank. Pogodbene stranke sklepajo pogodbo zaradi uresničitve določenih interesov. Pravilno je sodišče sklepalo, da iz določbe, da mora vsaka stranka o svoji volji po prekinitvi pogodbe pravočasno in v določeni obliki obvestiti nasprotno stranko, izhaja njun namen, da mora biti vsaka stranka pravočasno in zagotovo obveščena o nameri druge stranke v zvezi s prekinitvijo pogodbe, saj je lahko le na tak način poskrbljeno za ustrezno varstvo njunih interesov.(1) Z določitvijo časa trajanja zakupa sta pogodbeni stranki nedvomno imeli namen utrditi medsebojno razmerje, saj med njima ni bilo več negotovo trajanje najema. Vsaka od njiju je tako natančno vedela, koliko časa bo razmerje ob normalnem teku dogodkov trajalo in kdaj lahko računa na prenehanje. Pri sklenitvi pogodbe za nedoločen čas, ki (kadarkoli) preneha z odpovedjo, pa je čas trajanja zakupa negotov, saj ga lahko vsaka pogodbena stranka prekine z enostransko odpovedno izjavo (616. člen OZ), kar pa v konkretnem primeru nedvomno ni bilo v interesu nobene od pogodbenih strank.

7Sodišče prve stopnje je tako z ugotovitvijo navedenih pravno pomembnih dejstev ugotovilo pravo vsebino spornega pogodbenega določila in je ugotovljeno vsebino te določbe tudi pravilno uporabilo pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravilno je tako ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

8Sporno določilo je sodišče prve stopnje torej pomensko opredelilo v skladu z določbo drugega odstavka 82. člena OZ, zato ne gre za nejasno določilo v smislu določbe 83. člena OZ. Poleg tega je pogodbo res pripravila toženka, vendar je imela tožnica možnost pogajanja in spreminjanja njene vsebine. Če pripomb ni imela in stranki pogodbe nista v ničemer spremenili, tudi ne v zapisu 3. člena, to še ne pomeni, da je zanj mogoče uporabiti normo iz 83. člena OZ. Toženka tožnici svoje volje ni vsilila tako, da bi izključila možnost spreminjanja vnaprej pripravljene pogodbe, niti je v tem razmerju ni mogoče šteti za močnejšo stranko.

9Utemeljeno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je zakupna pogodba še vedno v veljavi in to do 28. 2. 2017. Pravilno in zakonito je zato tožbeni zahtevek na ugotovitev njene odpovedi z dnem 4. 8. 2013 oziroma podrejeno na njeno odpoved, in na vrnitev v zakup dane stvari, zavrnilo.

10Sodba ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, tudi v izreku o stroških, v povezavi s stroškovnikom, ki ga tudi tožnica lahko vsak čas vpogleda. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za tožnico temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženko pa na določbi prvega odstavka 155. člena OZ.

-------------

Op. št. (1): Da pravočasno uredita vse potrebno za nadaljevanje pravnih razmerij, s katerimi bi lahko dosegli enake pravne učinke kot po pogodbi in s tem vsaka na svojem področju preprečili nepotreben izpad dohodkov.