VSK sodba Cpg 97/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 690,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 36281/2014 z dne 10.3.2014 v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi 1.479,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke v skladu z določbo 319. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi zmotno razlogovalo, da terjatev toženca ni likvidna. Določba 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč pojma likvidnosti ne pozna. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da bi moral toženec postaviti oblikovalni zahtevek na znižanje kupnine. Toženčev pobotni ugovor je po svoji naravi odškodninski zahtevek. Poleg tega pa pravdni stranki neposredno nista sklenili nobene pogodbe o nakupu vozila. Lastnik vozila je postala družba H.L. d.o.o.. Zahtevka na znižanje kupnine ni mogoče naprtiti zoper tretjo osebo, temveč zgolj zoper pogodbeno stranko.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženčeva terjatev izhaja iz naslova jamčevanja zaradi stvarne napake stvari (sedlasti vlačilec znamke Mercedes Benz, ki je bil dejansko proizveden leta 2001, kupljen pa je bil – glede na registrske podatke – kot tovorno vozilo, proizvedeno leta 2004) iz kupoprodajne pogodbe (dogovor o prenosu logistike z dne 24.10.2011). Za stvarno napako gre namreč takrat, kadar predmet razpolagalnega posla, ki ga prodajalec opravi v korist kupca, nima določenih dejanskih lastnosti (459. člen OZ). Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta odškodninske odgovornosti, pri čemer posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Jamčevalni zahtevek je namreč pravica kupca, da od prodajalca, ki odgovarja za stvarno napako, zahteva povrnitev škode, ki se kaže v manjši vrednosti stvari zaradi napake. V tej zvezi je zato toženec zahteval znižanje kupnine (2. točka prvega odstavka 468. člena OZ) na takšen način, da je navajal, da je tožnikova terjatev ugasnila, ker se je pobotala z omenjeno terjatvijo toženca iz naslova jamčevanja (prenehanje terjatve po tožbi zaradi predpravdnega pobotanja).

Vendar pa imajo jamčevalni zahtevki značilnosti oblikovalne pravice, kar pomeni, da se lahko uresničijo samo sodno – z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, česar pa toženec v obravnavani zadevi ni storil. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno in zakonito odločitev. Poleg tega toženec v konkretnem primeru omenjene napake ni grajal v šestih mesecih, od kar mu je bila stvar izročena, spričo česar tožnik za napako ne odgovarja (drugi odstavek 462. člena OZ). V tej zvezi toženec tudi ni podal nobenega dokaza, da je bila tožeči stranki omenjena napaka znana ali ji ni mogla ostati neznana (465. člen OZ), upoštevaje ob tem, da je tožeča stranka odločno trdila, da za napako (glede na dokumentirane podatke o izdelavi vozila) ni vedela oziroma ni mogla vedeti.

V obravnavani zadevi tožena stranka ni uveljavljala procesnega pobota, zato sodišče prve stopnje ni prekršilo določbe iz tretjega odstavka 319. člena ZPP, kot to zmotno zatrjuje obravnavana pritožba. Prav tako ne zdrži pritožbeni argument, da toženec ni mogel postaviti oblikovalnega zahtevka, ker je sporno vozilo od tožnika kupil H.L. d.o.o. in pravdni stranki nista sklenili nobene neposredne pogodbe o nakupu vozila (1).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 690,03 EUR (nagrada za postopek 545,60 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške, 22% DDV).

------

op. št. (1): Toženec kot lizingojemalec je namreč upravičen neposredno uveljavljati vse zahtevke iz naslova stvarnih napak. Če temu ne bi bilo tako, pa bi toženec v razmerju do tožnika itak ne imel nobenih upravičenj.