VSRS Sklep II DoR 57/2016

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1) Ali je glede na konkretne okoliščine primera mogoča zavrnitev zahtevka po negatorni tožbi, brez poprejšnje nedvoumne ugotovitve, da ima toženec ustrezno stvarno pravico; in

2) Ali sta nižji sodišči na podlagi drugega odstavka 25. člena ZTLR materialnopravno pravilno presodili, da rušenje objekta ne bi bilo družbeno opravičljivo.

1Tožnik zahteva varstvo svoje lastninske pravice na nepremičninah s parc. št. 6132/5 in 6132/3, obe k. o. P. (99. člen Stvarnopravnega zakonika). Zatrjeval je, da je lastnik navedenih parcel, toženec pa naj bi z gradnjo nelegalnega objekta (prizidka), parkiranjem vozil, postavljanjem in skladiščenjem gradbenega materiala posegel v njegovo lastninsko pravico na parceli št. 6132/5, na parceli št. 6123/3 pa naj bi toženec kosil travo, dne 6. 6. 2006 pa naj bi tudi napadel tožnikovo ženo. Toženec je ugovarjal, da je lastnik spornih nepremičnin, saj jih je kupil od Občine Piran oziroma je lastninsko pravico pridobil na podlagi določb o gradnji na tujem (24.-26. člen Zakona o lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR) .

2Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za parcelo 6132/3 k. o. P., zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za parcelo 6132/5 k. o. P. Obrazložilo je, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin, ki jih uporablja oziroma jih ima v posesti toženec. O (ne)obstoju toženčeve lastninske pravice je bilo že dvakrat pravnomočno razsojeno, zato je sodišče v tej pravdi na to odločitev vezano. Nadalje je sodišče ugotovilo, da toženec spornih nepremičnin ni kupil od občine, da za gradnjo ni imel ustreznih dovoljenj, da so se tožnik in njegovi pravni predniki gradnji aktivno upirali in da je torej toženec vedel, da gradi na tujem, zato ni bil dobroverni graditelj. Vendar pa je sodišče presodilo, da rušenje objekta ne bi bilo družbeno opravičljivo (drugi odstavek 25. člena ZTRL), saj je vrednost prizidka (40.050,00 EUR) bistveno višja od vrednosti samega zemljišča (14.800,00 EUR), na katerem stoji, ter da bi z rušenjem prizidka tožencu nastala škoda, ki bi bila bistveno višja, kot bi bil sam strošek rušenja ali strošek legalizacije. Glede parcele 6132/3 pa je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je toženec ne potrebuje za redno rabo stanovanjske hiše oziroma prizidka.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da so zmotni razlogi sodišča prve stopnje, da je bilo o predhodnem vprašanju toženčeve lastninske pravice na parceli 6132/5 že pravnomočno razsojeno. Prvič je Okrajno sodišče v Piranu s sodbo P 94/2001 zavrnilo zahtevek toženca, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. Druga pravda pa se je vodila pri Okrožnem sodišču v Kopru. Sodbi prve in druge stopnje sta bili razveljavljeni s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 540/2009. V ponovnem sojenju pa je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik stanovanjskega objekta Seča 102, ki stoji na parcelah 6130/2 in 6132/5, ter pripadajočega funkcionalnega zemljišča na parcelah 6130/2 in 6132/5 ter v širini enega metra na parceli 6130/1 (sodba Okrožnega sodišča v Kopru P 191/2011, v zvezi s sodbo višjega sodišča Cp 854/2012 z dne 8.1.2013). Sodišči sta tožbeni zahtevek zavrnili zaradi neustrezne oblikovanosti zahtevka, saj je predmet lastninske pravice lahko zgolj nepremičnina, to je prostorsko odmerjen del zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da o vprašanju toženčeve lastninske pravice še ni bilo pravnomočno razsojeno, kljub temu pa izpodbijane odločitve ni spremenilo, saj je pritrdilo razlogom nižjega sodišča, da rušenje prizidka ne bi bilo družbeno opravičljivo.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije. Nasprotuje razlogom sodišča druge stopnje, da o lastninski pravici toženca na parceli 6132/5 še ni bilo pravnomočno odločeno, saj je bil že s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu P 94/2001 z dne 5. 2. 2003 pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek toženca (v tisti pravdi tožnika), in sicer na vseh pravnih podlagah. Prav tako so bili na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Piranu P 237/2004 z dne 9. 4. 2008 zavrnjeni zahtevki toženca (v tisti pravdi tožnika). Kasneje je bil v zadevi Okrajnega sodišča v Piranu P 191/2011 prav tako zavrnjen zahtevek toženca za pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem. Zato je izpodbijana odločitev v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 229/2012. Glede na ugotovitve nižjih sodišč, da je toženec nedobroveren in nepošteni graditelj, ne more pridobiti lastninske pravice na podlagi 24. člena ZTLR, kot je že povedalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 401/2005. Poleg navedenega z gradnjo na tujem ni mogoče pridobiti lastninske pravice na kmetijskem zemljišču (opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 201/2001). Nadalje izpostavlja, da sodba sodišča prve stopnje pravno in logično ne utemelji zavrnitve tožnikovega prepovednega zahtevka zaradi vznemirjanja. Nižji sodišči tudi nista odgovorili na tožnikove navedbe, da je primerna odškodnina za odvzeto zemljišče pravni standard, katerega vsebino v vsakem posameznem primeru opredeli sodišče, pri tem pa je tržna vrednost zgolj eden od elementov za določitev odškodnine za odvzeto zemljišče (sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 112/2014). Po navedenih kriterijih bi bila primerna odškodnina za tožnikovo zemljišče 84.000,00 EUR. To pa presega ugotovljeno vrednost prizidka. Navedene argumente sodišče druge stopnje arbitrarno zavrne, da gre za neprimerljive zadeve. Nižji sodišči se prav tako ne opredelita do tožnikovih očitkov, da je Vrhovno sodišče (v zadevah X Ips 192/2008, I Up 30/2008 in X Ips 494/2008) že večkrat povedalo, da je gradbeni objekt brez gradbenega dovoljenja nelegalen objekt, ki nasprotuje javni koristi in da v tem primeru gradbeni inšpektor naloži rušenje objekta. Tožnik zato meni, da je stališče nižjih sodišč, da rušenje prizidka ne bi bilo družbeno opravičljivo, absurdno in v nasprotju z zavzetimi stališči. Nadalje navaja, da ni materialnopravne osnove za nelogično oceno sodišča, da bi tožencu z rušenjem objekta nastala škoda v višini, kot bi bil sam strošek rušenja ali strošek legalizacije. Ta arbitrarni zaključek sodišča predpostavlja, da tožencu nelegalne gradnje na tujem zemljišču sploh ni treba legalizirati. Prav tako je upravno sodišče v zadevi I Up 242/2010 že povedalo, da izvršitev sodne odločbe za rušenje nelegalno zgrajenega objekta sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode in ni pravno priznana škoda. Nadalje navaja, da zgolj razlika v vrednosti zemljišča in nelegalne gradnje ni dovolj za oceno nesorazmernosti. Nižji sodišči sta zanemarili vsa druga relevantna dejstva, ki jih sicer ugotovita, prav tako pa spregledata toženčevo nasilje nad članom tožnikove družine in neprerekano tožnikovo trditev, da je imel toženec možnost, da bi pozidal lastno zemljišče. Zmotni so tudi razlogi nižjih sodišč, da je kot pravno podlago mogoče uporabiti ZTLR, saj ob vložitvi tožbe ni bil več v veljavi. Pravno nerelevantni so razlogi pritožbenega sodišča, da bi toženec še vedno lahko vložil tožbo za ugotovitev svoje lastninske pravice. Zaključuje, da toženec svoje lastninske pravice ni dokazal, zato bi tožnikova lastninska pravica morala živeti z vsemi upravičenji. Drugačna odločitev nižjih sodišč posega v tožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine, saj je njegova lastninska pravica izvotljena, nedobroverni toženec pa je za svoje samovoljno in nasilno obnašanje nagrajen.

5Predlog je delno utemeljen.

6Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru podani glede pravnih vprašanj, oblikovanih v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).