UPRS sklep I U 177/2016

I. Tožba se zavrže.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom opr. št. I P 509/2004 z dne 6. 1. 2016 za izvedenski organ v pravdni zadevi tožnice zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo RS, zaradi plačila odškodnine, na predlog tožene stranke postavila kot izvedenski organ Kliniko za psihiatrijske bolesti L. v Republiki Srbiji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je v tej pravdni zadevi za ugotovitev pravno pomembnih dejstev glede višine odškodnine v zvezi s prisilnim pridržanjem tožnice v Psihiatrični kliniki v Ljubljani potrebno strokovno znanje izvedenskega organa medicinske stroke s področja psihiatrije, ker sodišče s takšnim znanjem ne razpolaga.

2Z izpodbijanim sklepom opr. št. I P 509/2004 z dne 14. 1. 2016 pa je tožena stranka v navedeni pravdni zadevi za tolmača za srbski jezik določila mag. A.F. V obrazložitvi tega sklepa navaja, da v tej pravdni zadevi ni bilo mogoče izvesti dokaza s sodnimi izvedenci psihiatrične stroke v Republiki Sloveniji in je zato sodišče kot izvedenski organ določilo Kliniko za psihiatrijske bolesti L. iz Beograda, ki pri svojem delu uporablja srbski jezik, zaradi česar je potrebno ključne listine spisa in njegovih prilog prevesti v srbski jezik.

3Tožnica v tožbi navaja, da vlaga tožbo na podlagi 157. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Z navedenima sklepoma je bilo poseženo v njene temeljne človekove pravice. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 255. členu izključuje samostojno pritožbo zoper navedena sklepa, zato ju bo lahko izpodbijala šele s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, ki pa v konkretnem primeru ne predstavlja učinkovitega pravnega sredstva, ker ji bo z izvršitvijo navedenih sklepov nastala nepopravljiva škoda, ki je v postopku s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ne bo več mogoče sanirati. Uresničevanje pravice do sodnega varstva zoper posamična dejanja in akte, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, se v primerih, v katerih ni zagotovljenega drugega sodnega varstva, zagotavlja v upravnem sporu. V konkretnem primeru so podani pogoji za odločanje v upravnem sporu, ker primarno sodno varstvo v okviru rednega pravdnega postopka ni učinkovito.

4V nadaljevanju tožbe tožnica podrobno pojasnjuje, zakaj je šlo z izpodbijanima sklepoma po njenem mnenju za kršitev 35. in 37. člena URS. Sklep o postavitvi izvedenca je tožena stranka v konkretni zadevi izdala brez njenega soglasja. Šlo je za nezakonit poseg v njeno pravico do zasebnosti iz 35. in 37. člena URS. Nadalje se sklicuje tudi na poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen URS). S tem v zvezi podrobneje pojasnjuje, da se bodo njeni osebni podatki obdelovali po posredovanju v tretjo državo, to pa je dopustno pod pogojem, ko državni nadzorni organ izda odločbo, da država, v katero se iznašajo, zagotavlja ustrezno raven varstva osebnih podatkov. Nadalje podrobneje pojasnjuje, zakaj gre po njenem mnenju za poseg v pravico iz 22. in 23. člena URS. S tem v zvezi navaja, da je zaradi ugotovitve pravno relevantnih dejstev v zvezi z višino škode predlagala izvedence nekaterih drugih strok, tožena stranka pa je izvedenca psihiatra predlagala zaradi ugotovitve temelja tožbenega zahtevka, ne pa zaradi ugotovitve višine škode. Nadalje podrobno pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju okrožna sodnica A.A. v postopku ne zagotavlja videza nepristranosti in s tem v zvezi pojasnjuje, da je predlagala njeno izločitev, vendar je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani njen predlog zavrnil. Podrobno opisuje, kaj je napisala v predlogu za izločitev. Predsednik višjega sodišča pa je navedel, da o zatrjevanih kršitvah, ki se nanašajo na vodenje postopka, ni pristojen odločati. Nadalje navaja, da je postavitev tujega izvedenca nesorazmerno visok in nepotreben strošek. Ta strošek je povezan tudi s tolmačenjem dokumentacije sodnega spisa v srbski jezik. Podaja svoj izračun predvidenih stroškov. Preprečeno ji je bilo, da se učinkovito izjavi do višine stroškov izdelave tujega izvedenskega mnenja in do morebitnih stroškov prevoda. Izpodbijana sklepa ji onemogočata dostop do sodišča do te mere, da jo odvračata od uveljavljanja pravnega sredstva v zvezi s pravico do odškodnine, saj bo sodišče z izvršitvijo teh sklepov povzročilo nesorazmerno visoke stroške postopka. Če bodo ti stroški prevaljeni nanjo, bo izničena njena pravica do sodnega varstva. Ker je njen uspeh v pravdi po višini popolnoma nepredvidljiv in ni seznanjena s stroški tujega izvedenskega mnenja in s stroški tolmača, je z izpodbijanima sklepoma nezakonito poseženo v njeno pravico do sodnega varstva v zvezi s pravico do dostopa do sodišča. Nadalje tožnica podrobno pojasnjuje, zakaj gre po njenem mnenju tudi za kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti. Navaja, da Klinika za psihiatrijske bolesti L. ne izpolnjuje uveljavljenih minimalnih standardov v zvezi s preprečevanjem mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja v zvezi z izvrševanjem ukrepa prisilnega pridržanja in prisilnega zdravljenja oziroma na področju duševnega zdravja.

5Tožnica predlaga, naj sodišče ugotovi, da je bilo z izpodbijanima sklepoma poseženo v njene ustavne pravice iz 21., 22., 23., 35., drugega odstavka 37. in 38. člena URS ter 6., in 8., člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) kot tudi 13. člena v zvezi s petim odstavkom 5. člena EKČP. Predlaga, naj se izpodbijana sklepa odpravita, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne sodne odločitve odloži izvršitev izpodbijanih sklepov in tudi v zvezi s tem predlaga povrnitev stroškov postopka. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bodo z izvršitvijo sklepov nastali nesorazmerno visoki stroški postopka, ki bodo v primeru, če bodo delno prevaljeni nanjo, imeli za posledico popolno izničenje njenega sodnega varstva in bo to celo ogrozilo njeno socialno varnost in socialno varnost njenih mladoletnih otrok. Prav tako ji bo nastala nepopravljiva škoda z iznosom njenih osebnih občutljivih podatkov v Republiko Srbijo.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da gre pri izpodbijanih sklepih za sklepa procesnega vodstva, zoper katere sicer ni posebne pritožbe, kar pa pomeni le to, da jih je skladno z drugim odstavkom 363. člena ZPP mogoče izpodbijati s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari. Ker ima tožnica zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v okviru pritožbenega postopka, je potrebno tožničino tožbo zavreči, ker pravni interes za tožbo ni podan. Če bi upravno sodišče ugodilo tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe, bi s tem poseglo v pristojnost procesnega vodstva tožene stranke, kar je nedopustno. Sodnega varstva v skladu z določili ZPP in morebitnega nestrinjanja z odločitvami tožene stranke tožnica ne more uveljavljati v okviru drugega sodnega postopka. Tožnica je predlagala tudi izločitev izvedenskega organa in sodnega tolmača, o čemer pa še ni bilo odločeno. Zaradi tega je tožba tudi preuranjena. Glede odločbe ustavnega sodišča, na katero se tožnica sklicuje, pa tožena stranka pojasnjuje, da so pritožniki v tisti zadevi zatrjevali poseg v njihove ustavne pravice, ki naj bi bil storjen s posamičnim dejanjem. Tedaj je bila odločitev vrhovnega in upravnega sodišča razveljavljena, ker po mnenju ustavnega sodišča upravno sodišče ne bi smelo tožbe zavreči, ampak jo odstopiti pristojnemu sodišču. Dejansko stanje je bilo povsem drugačno kot v obravnavani zadevi, ko pravdni postopek še ni zaključen in ima tožnica možnost svoje nestrinjanje zoper izpodbijana sklepa uveljavljati v pritožbenem postopku. Ker je potrebno tožbo zavreči, tudi ni pogojev za izdajo začasne odredbe. Sicer pa se tožnica pozivu izvedenskega organa ni dolžna odzvati. V takšnem primeru bo izvedenski organ izdelal mnenje le na podlagi pisne dokumentacije. Glede očitkov v zvezi z obdelovanjem občutljivih osebnih podatkov, pa tožena stranka pojasnjuje, da je s tem, ko je tožnica vložila tožbo, pristala na okoliščino, da bodo lahko njeni osebni podatki predmet razprave v sodnem postopku. Sicer pa je javnost glavne obravnave izključena. Glede iznosa osebnih podatkov v Republiko Srbijo pa tožena stranka opozarja na ratificirano pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, ki dovoljuje posredovanje in obdelavo občutljivih osebnih podatkov. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrže, podrejeno pa, naj ju zavrne.

K točki I izreka:

7Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V skladu s 3. členom ZUS-1 pa upravni akti med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Odločbe sodišča torej niso akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj gre za odločitve organa sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njegovih ustavnih pristojnosti. Vendar pa tožnica izrecno navaja, da vlaga tožbo po 4. členu ZUS-1, zato je sodišče preverilo, ali obstajajo procesne predpostavke za obravnavanje tožbe po 4. členu ZUS-1. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico. Pri tem pa je eden od pogojev, da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zagotovljeno, tudi ta, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

9V konkretnem primeru iz tožbe izhaja, da se tožnica ne strinja z odločitvijo razpravljajoče sodnice, ker je v pravdnem postopku, kjer tožnica tega upravnega spora tudi nastopa kot tožeča stranka zoper toženo stranko Republiko Slovenijo zaradi plačila odškodnine, postavila izvedenca psihiatrične stroke, ter ker je v tem postopku postavila tolmača za srbski jezik. Gre torej za dva sklepa izdana v pravdnem postopku, za vodenje katerega je pristojno redno sodišče, v konkretnem primeru Okrožno sodišče v Kranju, ki rešuje to zadevo. Tožnica zato odločitev, ki jih je sprejelo okrožno sodišče v pravdnem postopku, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zaradi navedenega ne more uspešno uveljavljati kršitve ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijana akta namreč že z ozirom na njegovo naravo kot akta sodišča ni mogoče šteti za posamičen akt iz citirane zakonske določbe. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne take kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru pravdnega postopka, po izčrpanju teh pravnih sredstev pa ima stranka v primeru, če meni, da gre za kršitve ustavnih pravic, ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Ker je torej zoper obe odločitvi sodišča v pravdnem postopku zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso podani pogoji za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic. Stališče, da zoper odločitve rednih sodišč ni mogoče uveljavljati sodnega varstva niti v rednem upravnem sporu niti v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, je upravno sodišče že zavzelo v svojih odločitvah (npr. sodne odločitve št. II U 272/2012, II U 164/2011, I U 1485/2010, III U 217/2015).

10V zvezi z navedenim sodišče še pojasnjuje, da zoper oba izpodbijana sklepa sicer res ni možna samostojna pritožba, ker to izključuje 255. člen ZPP, kar tožnica tudi sama navaja v tožbi, vendar pa je možno morebitne nepravilnosti pri izdaji sklepa o postavitvi izvedenca in sklepa o postavitvi tolmača uveljavljati s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, torej s pritožbo zoper sodbo, kar tudi tožnica ve, saj je to celo sama navedla v pritožbi, ko je zapisala, da ju bo lahko izpodbijala šele s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari. Vendar pa s tem v zvezi tožnica navaja, da taka pritožba ne bi predstavljala učinkovitega pravnega sredstva, ker bi ji z izvršitvijo navedenih sklepov nastala nepopravljiva škoda, ki je v postopku s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ne bo mogla sanirati. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da se ne strinja s tožbeno trditvijo, da taka pritožba ne predstavlja učinkovitega pravnega sredstva. Če bi se namreč izkazalo, da je bila storjena kakršnakoli nepravilnost v zvezi z izdanima sklepoma, ki bi vplivala na končno odločitev, bo lahko pristojno višje sodišče, v primeru vložitve pritožbe, tako napako s svojo odločitvijo saniralo. Če pa bo le to ugotovilo, da z izpodbijanima sklepoma ni bila storjena nobena nepravilnost, potem pa ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja tožene stranke in tudi ne o škodi, ki naj bi nastala s protipravnim ravnanjem.

11Ker se tožnica v tožbi v zvezi s svojo trditvijo, da sodno varstvo v obliki rednega pravdnega postopka ne bi bilo učinkovito, sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-547/04, sodišče še pojasnjuje, da pri obravnavani zadevi, o kateri je odločalo ustavno sodišče, ni šlo za primerljivo situacijo. V tej zadevi je namreč ustavno sodišče razveljavilo sklepa vrhovnega sodišča in upravnega sodišča in zadevo vrnilo v ponovno odločanje upravnemu sodišču. Šlo je za odločanje o tožbi, kjer so tožniki izpodbijali posamično dejanje sodišča v kazenskem postopku in torej ni šlo za tožbo, kjer bi šlo za izpodbijanje sodne odločitve, torej sodbe ali sklepa sodišča in je že v tem bistvena razlika med obema zadevama. V tej odločbi je ustavno sodišče navedlo, da je upravno sodišče ugotovilo, da imajo tožniki na razpolago drugo sodno varstvo, vendar pa, če je upravno sodišče štelo, da ni pristojno za obravnavo tožbe, ker imajo tožniki zagotovljeno sodno varstvo pred kazenskim oziroma pravdnim sodiščem, bi moralo v primeru subsidiarnosti sodnega varstva v primeru, če ne gre za zadevo, za katero ni sodne pristojnosti, ampak za zadevo, za katero je pristojno drugo sodišče, izreči se za nepristojno ter zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču. Vendar pa tudi glede na navedeno obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo, o kateri je odločalo ustavno sodišče. V zadevi, o kateri je odločalo ustavno sodišče, so tožniki, kot je bilo že navedeno, izpodbijali posamično dejanje sodnika. V tožbi so predlagali objavo sodbe in ugotovitev kršitve ustavnih pravic zaradi dejanja, torej se zahtevek ni glasil na razveljavitev sodne odločitve, tožba pa je bila vložena po ustni obrazložitvi sodbe zaradi navedb predsednika senata na tej obrazložitvi, medtem, ko v obravnavani zadevi pravdni postopek ni zaključen in bo tožnica nestrinjanje zaradi sklepov imela možnost uveljavljati v pritožbenem postopku, trenutek vložitve te pritožbe pa še ni nastopil. Torej gre za povsem drugačno in neprimerljivo situacijo s tisto, na katero se nanaša odločba ustavnega sodišča. V obravnavani zadevi torej ne gre za enak primer. Tožnica ne izpodbija dejanja, ampak se njen tožbeni zahtevek glasi na odpravo dveh sodnih odločitev, dveh procesnih sklepov. Tožničine tožbe sodišče ne more odstopiti pravdnemu sodišču v pristojno odločanje, saj je iz nje nedvoumno razvidno, da te tožbe ni mogoče smiselno obravnavati kot pritožbe zoper izpodbijana sklepa, saj taka pritožba ni mogoča, možna je šele zoper odločitev o glavni stvari. Zaradi tega tudi redno sodišče ni pristojno za odločanje o taki tožbi in je zato sodišče ne more odstopiti v pristojno reševanje rednemu sodišču. Tožnica je izrecno navedla, da želi, da se jo obravnava kot tožbo zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1. Torej ne gre za pritožbo zoper navedena sklepa. Tožnica tudi ve, da ju je možno izpodbijati zoper odločitev o glavni stvari. Iz navedenih razlogov sodišče tožbe ni odstopilo v pristojno reševanje Okrožnemu sodišču v Kranju, ampak jo je zavrglo. Zavrglo jo je iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijana akta nista akta, ki bi ju bilo možno izpodbijati s tožbo, niti v rednem upravnem sporu niti v sporu zaradi varstva ustavnih pravic. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

12Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se veže na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K točki III izreka:

13Ker je sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 tudi ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.