UPRS sodba I U 342/2016

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnice (in ostalim članom njene družine) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in ji priznala status subsidiarne oblike zaščite. Odločila je, da z dnem vročitve te odločbe le ta velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2Tožena stranka v odločbi povzema, kaj je navedeno v policijski depeši, kaj je tožnica navedla v lastnoročni izjavi in kaj je tožnica povedala v prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje povzema, kaj je tožnica povedala v osebnem razgovoru. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Tožnica je v zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, navajala tudi ogroženost zaradi tega, ker je sunitka. S tem v zvezi je navedla, da je bila ves čas zaprta v stanovanju in da jo je bilo ves čas strah in tudi na balkon ni šla, ker so ponoči hodili pijani in oboroženi šiiti. Glede uveljavljenja preganjanja zaradi sunitske narodnosti tožena stranka meni, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Navedeno pomeni, da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit. Tožnica je izrecno navedla, da se ji do danes osebno ni nič zgodilo, navedla ni nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki naj bi jih dejansko imela. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s konkretnimi težavami in ne da na splošno navaja težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Tožnica utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Pač pa je tožena stranka tožnici priznala subsidiarno obliko zaščite, na kar v nadaljevanju to svojo odločitev tudi pojasnjuje.

3Tožnica v tožbi navaja, da odločbo izpodbija le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Uveljavlja kršitev drugega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je tožena stranka odločila samo o priznanju subsidiarne zaščite, ni pa v izreku odločbe odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca. Čeprav je tožnici stališče vrhovnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem znano, vseeno vztraja, da ji je z izrekom onemogočeno učinkovito sodno varstvo pravice do mednarodne zaščite. V nadaljevanju svoje stališče podrobneje pojasnjuje. Nadalje navaja, da je tožena stranka oprla svojo odločitev zgolj na presojo, ali je bila tožnica izpostavljena dejanjem preganjanja v preteklosti, ni pa se ugotavljalo, ali tožnici takšno preganjanje grozi v bodoče. Sklicuje se na poročilo UNHCR iz oktobra 2014, iz katerega izhaja, da pri presoji, ali posameznik izpolnjuje kriterije, ki se zahtevajo za status begunca, ni potrebno, da bi bil posameznik individualno izločen kot tarča preganjanja bodisi v preteklosti bodisi da ta nevarnost obstoji za prihodnost. Sklicuje se tudi na poročilo UNHCR iz 22. 10. 2013, iz katerega izhaja, da posebej rizično skupino predstavljajo tudi tisti, za katere se šteje, da so nasprotniki sirske vlade, da pripadajo opozicijski vojaški skupini oziroma upornikom, medicinsko osebje ter pripadniki verskih skupin, med katerimi so posebej našteti tudi suniti. Tožena stranka ni preverjala, ali tožnici v primeru vrnitve v Siriji grozi preganjanje zaradi sunitske veroizpovedi oziroma zaradi dejstva, da jo uporniki smatrajo kot zaveznico sirske oblasti. Iz poročil o izvorni državi je razvidno, da Asadov režim pripada Alawitom, ki so sekta šiitov, te pa sunite smatrajo kot svoje nasprotnike. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ji prizna status begunca, oziroma jo odpravi v delu, v katerem ji ni bil priznan status begunca in jo v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje z napotkom, da mora v izreku odločiti o priznanju statusa begunca.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala v enotnem postopku, pri čemer se najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Pri tem se sklicuje na stališče tako upravnega kot vrhovnega sodišča, da ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah in torej ne gre za dve pravici. Tožnica utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Če dejanje, ki se ji je zgodilo oziroma s katerim se ji grozi, ni preganjanje v smislu ZMZ, ni dejanske podlage za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožnica ni navedla nobenih osebnih okoliščin, ki bi morebiti lahko bile povezane s sunitsko pripadnostjo, ampak le splošne razmere. Tožnica je posplošeno navajala, kakšen je položaj sunitov in se ni konkretno opredelila, zakaj konkretno naj bi bila preganjana zaradi sunitske pripadnosti. Iz poročila UNHCR, na katerega se sklicuje tožeča stranka, izhaja, da naj bi bili v Siriji preganjani pripadniki vseh verskih skupnosti, kar je preveč posplošeno, da bi se lahko štelo za relevantno. Če bi se to upoštevalo, bi se prav vsakemu prebivalcu Sirije moralo priznati status begunca, saj naj bi bile ogrožene vse verske skupine. Uveljavljanje preganjanja zaradi sunitske pripadnosti mora biti individualno in konkretno izkazano. Prosilec za mednarodno zaščito mora sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek. Razen tega je bilo k tožbi predloženih tudi več informacij o izvorni državi, ki skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predstavljajo tožbeno novoto. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Prvostopenjsko sodišče je po opravljeni glavni obravnavi s sodbo opr. št. I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter tako tožnici kot ostalim članom njene družine ugodilo prošnji za priznanje mednarodne zaščite tako, da jim je priznalo status begunca. Odločilo je, da sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodba se sicer nanaša tako na tožnico kot na vse ostale člane njene družine, saj je sodišče sprva odločalo v enotnem postopku. Sodišče je prišlo do zaključka, da bi bila tožnica ob morebitni vrnitvi v Sirijo, kolikor bi jo legitimirali, ter ob upoštevanju dejstva, da gre za sunite, označena kot politični nasprotnik režima. V zvezi z versko pripadnostjo tožnica (in ostali sotožniki) ves čas postopka zatrjuje, da je preganjanja s strani šiitov ter da gre v Siriji za versko nestrpnost – vojno med šiiti in suniti, kar prav tako potrjujejo informacije o izvorni državi.

6Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka. Vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo ter s sodbo št. I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 sodbo upravnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek pred drugim senatom. Pri tem je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo obravnavati tožb vseh tožnikov združeno oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo, saj uveljavljajo in utemeljujejo svoje prošnje za mednarodno zaščito na različnih dejanskih in pravnih podlagah. Pri skupni obravnavi in s tem stalni navzočnosti vseh tožnikov pri dajanju izjave posameznega tožnika, le tej močno zmanjšajo dokazno vrednost. Vrhovno sodišče je dalo prvostopenjskemu sodišču navodilo, da je potrebno tožbe obravnavati ločeno. Nadalje je vrhovno sodišče še opozorilo na to, da pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih navot (52. člen ZUS-1) ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, ki niso bila niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi, oziroma po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je tožnik v upravnem sporu prekludiran, ker niso bila del trditvene podlage v postopku izdaje upravnega akta. Izvedba glavne obravnave ne izključuje pravil o nedovoljenih tožbenih novotah. Dejansko stanje se ob ustrezni izvedbi dokazov ugotovi ob izdaji odločbe, ko se na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi materialno pravo.

7Po prejemu in vročitvi sodbe vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče s sklepom opr. št. I U 166/2016-30 z dne 22. 2. 2016 v skladu z navodili sodbe vrhovnega sodišča spis v navedeni zadevi razdružilo tako, da je od izdaje navedenega sklepa naprej doslej skupno tožbo vseh tožnikov zoper odločbo obravnavalo tako, da je tožbo vsakega tožnika zoper izpodbijano odločbo obravnavalo posebej, v ločenem postopku. O tožbi tožnice S.K. je odločilo na seji dne 8. 4. 2016 pred spremenjenim senatom.

8Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožba ni utemeljena.

9ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, kot so navedeni v odločbi. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da za uveljavljenje preganjanja zaradi sunitske vere ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, in da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit, tožnica pa je navedla, da se ji osebno ni nič zgodilo, navedla ni nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki naj bi jih dejansko imela.

10Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami o kršitvah 207. člena ZUP. S tem v zvezi je že v prvotni sodbi opr. št. I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 zavzelo stališče, in v tej sodbi se temu stališču pridružuje, da tožena stranka ni kršila pravil postopka iz 207. člena ZUP, po katerem se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke. V zvezi s tem je sodišče že prejšnji sodbi opozorilo na določbo 34. člena ZMZ, ki nosi naslov Enotni postopek mednarodne zaščite in določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Zaradi tega je tožena stranka pravilno vodila enoten postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji ni bilo potrebno posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca, saj tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov za priznanje statusa begunca in priznanje subsidiarna zaščite. Zaradi takega izreka ni onemogočena tožba le zoper tisti del odločbe, s katerim se tožnica ne strinja. Že v navedeni sodbi je upravno sodišče opozorilo tudi na enako stališče vrhovnega sodišča (sodba opr. št. I Up 402/2012 z dne 13. 12. 2012).

11Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnica zaradi sunitske vere ni bila izpostavljena preganjanju. V zvezi s tovrstnim preganjanjem je v osebnem razgovoru povedala, da jo je strah zaradi verske nestrpnosti med Alaveeni in suniti. Tožena stranka je preverjala, ali je bila tožnica preganjana zaradi sunitske vere, saj ji je bilo v zvezi s tem postavljeno vprašanje, ali je doživela kaj neprijetnega, ker je sunitka, in je nanj odgovorila, da je bila ves čas zaprta v stanovanju, na balkon ni šla, ker so ponoči šiiti hodili pijani in oboroženi. Torej ni navedla, da bi se njej kaj konkretnega zgodilo, zgolj hipotetična možnost, kaj bi se jih lahko zgodilo, pa po mnenju sodišča ne zadostuje, saj mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, če ni, potem ni razloga za strah tožnice, da bi ji grozilo preganjanje v bodoče. Po 26. členu ZMZ morajo biti namreč dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic.

12Sodišče se ne strinja s stališčem, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo potrebno prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjani s strani šiitov, priznati status begunca. V poročilu UNHCR iz 22. 10. 2013, ki je bilo predloženo v upravnem postopku, res izhaja, da je treba posebno pozornost nameniti vsakemu preteklemu preganjanju, ki so mu prosilci za azil lahko bili podvrženi, pri čemer so posebej našteti člani skoraj vseh verskih skupin (suniti, Alawiti, šiiti, kristjani, izmailci, Druzi). Vendar pa sodišče meni, da mora biti preganjanje zaradi pripadnosti sunitski veri individualno in konkretno izkazano in da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je zgodil prav zaradi tega, ker je sunit, na kar tožena stranka pravilno opozarja v odgovoru na tožbo. Torej je za priznanje statusa begunca ključnega pomena individualna ogroženost. Tožnica pa razen strahu, kaj bi se ji utegnilo zgoditi, ni navajala nobenih dogodkov v zvezi s sunitsko vero, zato ne gre za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. V tožbi je zgolj splošno navedeno, da Asadov režim sunite smatra kot svoje nasprotnike, to pa še ne zadostuje, da bi se lahko nekomu zgolj zato, ker je sunit, priznal status begunca. Glede na to, da tožnica v preteklosti ni bila preganjana, ker je sunitske vere, pa je mogoče logično sklepati, da tudi v primeru vrnitve iz tega razloga ne bo preganjana. Ker pa je v Siriji vojna, ji je pa zaradi tega bila priznana subsidiarna oblika zaščite.

13Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.