VSL sodba in sklep IV Cp 2010/2016

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o zavrnitvi preživninskega zahtevka za mladoletne hčerke pravdnih strank za čas od dneva vložitve tožbe (12.9.2013) do dneva izdaje sodbe (7.1.2016) in v odločitvi o stroških razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o določitvi preživnine za mld. A. A. in B. B. spremeni tako, da je toženec dolžan (od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje) za preživljanje mld. A. A. plačevati mesečno preživnino v znesku 280,00 EUR, za preživljanje mld. B. B. pa v znesku 270,00 EUR.

V preostalem delu se pritožba toženca zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže zakonska zveza pravdnih strank, njune mladoletne hčerke C. C. (roj. 2002), A. A. (roj. 2004) in B. B. (roj. 2006) pa se zaupajo v varstvo in vzgojo tožnici. Razsodilo je še, da je toženec dolžan za njihovo mesečno preživljanje plačevati po 300,00 EUR za vsako od dneva izdaje sodbe dalje. Stike mladoletnih hčera s tožencem je določilo vsak drugi vikend od petka, ko jih toženec prevzame v šoli pa do ponedeljka, ko jih pripelje v šolo in vsak drugi teden od ponedeljka, ko toženec hčere prevzame v šoli pa do srede zjutraj, ko jih pripelje v šolo, in sicer v tistem tednu, ki sledi vikendu, ki ga hčerke preživijo s tožnico in izmenično v času počitnic in praznikov. Tožbeni zahtevek za plačilo preživnine od vložitve tožbe do izdaje sodbe in nasprotni tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije stroške postopka.

2Obe pravdni stranki odločitev izpodbijata s pravočasnima pritožbama.

3Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za določitev preživnine za čas od dneva vložitve tožbe do dneva izdaje sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožencu naloži plačilo denarne preživnine za omenjeno obdobje za vse tri hčerke v skupnem znesku 15.948,33 EUR. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tekom postopka oba starša za otroke poskrbela po svojih najboljših močeh. Če je toženčeva mesečna preživninska obveznost 900,00 EUR, bi moral k preživljanju mladoletnih hčera v obdobju od vložitve tožbe 12.9.2013 do dneva izdaje sodbe 7.1.2016 prispevati skupen znesek 25.200,00 EUR, česar pa ni storil, niti tega ni dokazal. Toženec je v letu 2013 prispeval zgolj 450,00 EUR, nato pa po prvi sklenjeni začasni sodni poravnavi 6.1.2014 po 450,00 EUR. V začasni sodni poravnavi z dne 27.8.2014 preživnina ni bila določena, toženec pa je samovoljno prispeval le po 50,00 EUR mesečno za vsako od hčera. V tem času je toženec mladoletnim hčerkam kupoval, kar se mu je zdelo potrebno. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec za to obdobje ni dolžan plačati ničesar. Kupljenih stvari toženec otrokom ni dopustil odnesti k tožnici, tako da je sam pripomogel k podvajanju stvari in zvišanju stroškov otrok. Pri določitvi preživnine sodišče teh stroškov toženca ni priznalo. Opozarja, da je dokazno in trditveno breme glede preživninskega prispevka na tožencu. Glede na toženčeve trditve je v navedenem obdobju za preživljanje hčera prispeval 9.251,67 EUR, glede na preživnino, ki jo je s sodbo določilo sodišče prve stopnje, pa bi moral plačati 25.200,00 EUR. Dolžan je plačati še razliko. Pritožbi prilaga dokaze, ki izkazujejo, da je toženec v navedenem obdobju za preživljanje otrok prispeval manj, kot je zmožen in dolžan. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

4Toženec izpodbija sodbo v odločitvi, da se mladoletne hčerke zaupajo tožnici, v odločitvi o določitvi preživnine in stikov ter stroškovni odločitvi. Uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku po nasprotni tožbi ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obširni pritožbi navaja, da stiki pravdnih strank z mladoletnimi otroki na način, da so ti teden dni izmenično pri vsaki od pravdnih strank, potekajo utečeno že skoraj dve leti. Na tak režim so se otroci privadili in jim ne predstavlja nobene obremenitve. Želijo, da tako ostane tudi v prihodnje. Otroci so pravdnima strankama že povedali, da se z izidom sodbe ne strinjajo in da bodo še naprej pri vsaki od pravdnih strank preživljali po teden dni. Povzetek neformalnega razgovora sodišča z otroci je napačen in nezakonit. Sodišče glede odločitve o dodelitvi in stikih ni napravilo dokazne ocene, ampak je povzelo zaključke izvedenke, ki jih je ta podala na podlagi opažanj pred letom in pol. Povzetek omenjenega razgovora med sodnico in otroci je neresničen, kar so tožencu povedali otroci. V pritožbi navaja, kaj naj bi otroci povedali na razgovoru, in meni, da je sodišče s tem, ko v sodbo ni povzelo resničnih navedb otrok, huje kršilo njihove pravice. Sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo vseh njegovih navedb glede tožničine neprimernosti za zaupanje otrok v vzgojo in varstvo. Tožničine zahteve in predlogi so temeljili na očitku toženčevega nasilja, ki pa je neutemeljen. Sodišče se do dokazov, predloženih s strani toženca, ni opredelilo, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb izvedenke klinične psihologije, ki kažejo na manjšo primernost tožnice za dodelitev otrok v vzgojo in varstvo. Sodišče bi moralo pri presoji, komu zaupati otroke v vzgojo in varstvo, presojati osebnostne lastnosti pravdnih strank. Sodišče je zanemarilo toženčeve dokazne navedbe, ki kažejo na to, da je tožnica manj primerna za zaupanje otrok v vzgojo in varstvo zaradi njenega neznanja organizacije financ. Sodišče je sledilo izhodiščem izvedenke, čeprav ta ni znala pojasniti, zakaj se ji zdi njen predlog režima stikov boljši od vpeljanega režima tedenske izmenjave. Glede preživnine je sodba brez razlogov o ključnih dokazno podprtih ugovorih toženca. Sodišče ni upoštevalo njegovih dokazov, iz katerih izhaja, da ima tožnica višji standard od njega in da sam poleg preživnine ne zmore kriti niti vseh bivanjskih stroškov, zato poleg ostalih stroškov stroške otrok krije tudi toženčeva partnerka. Tako sodišče s svojo sodbo preživninsko obvezo do otrok dejansko prelaga nanjo. Napačna je ugotovitev sodišča glede njegovih prihodkov. Drugega dohodka razen svoje plače toženec ne prejema in ga tudi nima od nikjer vzeti. Protispisna je tudi navedba sodišča, da živi luksuzno življenje. Tožnica je tista, ki živi nadstandardno življenje. Razpolaga z večjim dohodkom od prikazanega. Izkazano je tudi, da ji denar daje oče. Očitno na račun tožničine odpovedi dedovanja po njeni materi. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je oblikovan upoštevaje tožničino premoženjsko stanje. Brez podlage v dokaznem postopku so tudi navedbe sodišča, da sta pravdni stranki pred ločitvijo živeli luksuzno. Sodišče prve stopnje je previsoko ocenilo potrebe otrok. Napačen je tudi seštevek stroškov. Pretirano je sodišče ocenilo stroške oblačil in obutve. Tudi stroški interesnih dejavnosti so upoštevni glede na zmožnosti pravdnih strank. Z majem 2016 je C. C. prenehala obiskovati plesne vaje in je ta strošek odpadel. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ima toženec višje bivanjske stroške od tožnice. Glede na toženčev dohodek so razlogi sodbe in prisojena višina preživnine absurdni in temeljijo na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da njegova podjetja poslujejo uspešno. Sodišče se sklicuje na podatke iz bilance leta 2013, ki ni relevantna, saj gre za preteklo poslovanje družbe. Sodišče bi po uradni dolžnosti moralo pridobiti bilanco podjetij ob času izdaje sodbe. Tako bi ugotovilo, da je podjetje prezadolženo in mu grozi stečaj oziroma bo za njegov nadaljnji obstoj potrebna dokapitalizacija, za kar pa toženec nima denarja. Da bi si v prihodnje zagotovil vsaj minimalno eksistenco oziroma minimalni dohodek, je s posojilom partnerke v letu 2015 ustanovil novo podjetje X d.o.o. Navaja še, da sploh ni več solastnik družbe Y, d. o. o., in Z, d. o. o. Svoj delež v obeh podjetjih je odsvojil družbeniku 6.4.2016. Sodišče napačno šteje, da kdorkoli ima v lasti gospodarsko družbo, si lahko na različne načine izplačuje dohodke. Navaja, da so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj sodišče navaja, da so bile potrebe otrok pokrite sprva s preživnino 150,00 EUR na otroka in nato od začetka režimov stikov s tedenskimi izmenjavami z višino preživnine 50,00 EUR na otroka. Sodišče je porazdelilo preživninsko breme v razmerju 40 % in 60 % ne da bi ugotovilo, s koliko mesečnega prihodka toženec razpolaga. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo s tem, ko sodišče otroškega dodatka ni upoštevalo pri izračunu nepokritih stroškov otrok. Navaja še, da se mu je maja 2016 rodil otrok, ki ga je dolžan preživljati. Njegovi stroški sicer še niso znani, vendar pa gre za novo dejstvo, ki ga je treba upoštevati pri odločanju o pritožbi. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Pri tem opozarja, da je celoten predujem za oba izvedenca založil on.

5Pravdni stranki sta odgovorili na nasprotni pritožbi in predlagali njuno zavrnitev.

6Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7Po določilu prvega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)(1) se morata starša, ki ne živita več skupaj sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Če se niti ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju. Preden sodišče odloči, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo, upošteva pa tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (tretji odstavek 105. čelna ZZZDR). Po določilu prvega odstavka 106. člena ZZZDR pa ima otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa pravico do stikov z otrokom. Določeno je še, da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. Odločitev sodišča, komu naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo, je lahko le posledica sodnikove skrbne presoje vseh okoliščin družinske situacije. Edini kriterij, ki legitimira navedeno odločitev, pa je glede na zgornje zakonske določbe otrokova korist.

8Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi, da se mladoletne hčerke pravdnih strank zaupajo tožnici in pri odločitvi o določitvi stikov, pravilno upoštevalo navedeni kriterij. Presoja osebnostnih značilnosti obeh staršev, njune sposobnosti za vzgojo in varstvo otrok ter intimno in čustveno povezanost z otroci temelji na izvedenskih mnenjih klinične psihologinje, sodne izvedenke Č. Č. ter psihiatrinje, sodne izvedenke D. D. Iz njunih ugotovitev izhaja, da osebnostne lastnosti staršev izkazujejo primernost obeh za vzgojo in varstvo otrok. Oba imata ustrezne starševske kapacitete. Na oba starša so deklice pozitivno navezane, vendar pa jim je čustveno bližje mama. Kažejo večjo potrebo po njeni bližini in si želijo, da bi z njo preživele več časa.

9Toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija takšne zaključke. Pri tem sodišču očita, da je ignoriralo njegove navedbe v zvezi z neprimernimi ravnanji tožnice tekom postopka, v zvezi z njenimi osebnostnimi lastnostmi in neprimernimi vzorci obnašanja, neodgovornostjo, neprimernim zgledom ter nezadostno skrbjo za otroke. Prvostopenjsko sodišče teh očitkov ni spregledalo. V tej smeri je tudi izvajalo dokaze z obema omenjenima izvedenkama. Tako je izvedenka klinična psihologinja ugotovila, da je tožnica čustveno bolj labilna, da ima nihanja v čustvovanju, da je impulzivna, notranje negotova in z nižjo samopodobo, vendar je poudarila, da je za oceno starševskih sposobnosti pomembno marsikaj drugega, kot le fizično in mentalno zdravje. Pri tem je izpostavila predvsem kontinuiteto in kvaliteto čustvene povezave, preference otrok, njihovo izobraževanje in šolanje, stil starševske vzgoje in zmožnost zadovoljevanja vsestranskih otrokovih potreb. Te okoliščine pa so v prid matere. S pomočjo izvedenke je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženčevi očitki v zvezi z materjo niso utemeljeni, da so pretirani in da tudi deklice težko prenašajo njegovo pogosto diskvalifikacijo matere. Izvedenka je ugotovila, da mati zna in zmore zagotoviti potrebe otrok po negi, oskrbi in varnosti, intelektualni stimulaciji, učenju, sodelovanju s šolo. Ugotovila je tudi, da je deklicam mati čustveno bližje, da kažejo večjo potrebo po njeni bližini in da si želijo, da bi z njo preživele več časa. Tudi vpogled v njihovo zgodnejše razvojno obdobje izkazuje, da jim je mati vseskozi predstavljala trden in varen objekt primarne čustvene navezave. Tudi v svoji starševski vlogi je bila v preteklosti bolj aktivna. Končno so deklice izvedenki jasno izrazile svoje mnenje, da preferirajo mater. Enak zaključek izhaja tudi iz neformalnega sodničinega razgovora z vsemi tremi deklicami, ki ga je opravila mesec in pol pred izdajo sodbe. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v zapisnik v neformalnem razgovoru in ugotovilo, da ga je prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe korektno povzelo. Neutemeljeni so zato toženčevi pritožbeni očitki, da sodišče strank ni seznanilo z vsebino razgovora in tudi očitki, da sodišče v sodbo ni povzelo resničnih navedb otrok. Pri tem ni odveč poudariti stališče teorije, da posebna narava postopka, kot je obravnavani, narekuje izjemno omejitev pravic strank, da se seznanijo s pisnim gradivom in da bi bilo treba de lege ferenda določiti, da vsebina razgovora ne smela biti predstavljena niti v sodbi.(2) Enotno doktrirano stališče je, da je treba otroka zaščititi pred občutkom, da je s svojimi izjavami direktno vplival na to, komu ga bo sodišče dodelilo. Preverjanje pri mladoletnih otrocih, kakšna je bila vsebina njihovih izjav na neformalnem razgovoru na sodišču, izkazuje resnično nezmožnost uvida staršev v koristi otrok. Potrjuje ugotovitev izvedenke klinične psihologinje, da starša (v tem primeru toženec) neprimerno v njun odnos vpletata hčerke, ki so zaradi tega čustveno zelo obremenjene in že kažejo psihične posledice kroničnega stresa v družini. Najstarejša hči je že tako čustveno obremenjena, da izkazuje takšne psihološke posledice, da bi bilo zanjo potrebna psihoterapevtska obravnava. Toženčevo postopanje, ki ga izkazuje omenjeni del njegove pritožbe in njegov predlog, naj se z otroci ponovno opravi razgovor in se jih med drugim povpraša tudi po vsebini že opravljenega neformalnega razgovora, sta zato zgrešena.

10Na enaki dejanski podlagi temelji tudi odločitev sodišča prve stopnje o določitvi stikov. Večja čustvena navezanost deklic na mamo, večja potreba po njeni bližini, večja navezanost na okolje, v katerem živijo pri materi, manjša ustreznost in napornost tedenskih menjav so pogojevali navedeno odločitev o določitvi stikov, za katere je sodišče poudarilo, da so širši od tistih običajno določenih v sodni praksi. Sodišče je pravilno zaključilo, da je hčerkam pravdnih strank v korist, da med tednom več časa preživijo na domu pri materi, vikende pa izmenično pri enem in drugem staršu, z dvodnevnim stikom v tednu, ko nimajo stikov z očetom preko vikenda.

11Toženec delno utemeljeno izpodbija odločitev o določitvi preživnine za mladoletne hčerke za čas od izdaje sodbe dalje. Po določilu 129. člena ZZZDR se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi zavezanca. Višje kot so materialne in pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev, večji obseg preživninskih potreb ti uspejo zagotoviti. Glede na navedeno je napačen pritožbeni očitek, da je ocena potreb mladoletnih hčera pravdnih strank po oblačilih in obutvah pretirana. Sodišče prve stopnje je te potrebe zgolj za mld. C. C. ocenilo v znesku 100,00 EUR, za drugi dve deklici pa v znesku po 80,00 EUR. Prav tako ni pretirana ocena stroška interesnih dejavnosti. Toženec pa utemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilen seštevek ugotovljenih preživninskih stroškov mladoletnih hčera. Ta izkazuje, da predstavlja vsoto seštetih stroškov za preživljanje mld. C. C. znesek 492,00 EUR, znesek preživninskih stroškov mld. A. A. 467,00 EUR in mld. B. B. 447,00 EUR.

12Pravilna pa je ocena preživninske zmožnosti pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničina mesečna plača med 700,00 in 826,00 EUR. Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, da ji njen oče mesečno posoja za preživljanje do 1.500,00 EUR, kar pa nedvomno ni očetova zakonska dolžnost. Toženec je listinsko izkazoval, da njegova mesečna plača znaša 1.150,00 EUR neto mesečno. Zaposlen je v družbi Z, d. o. o., katere solastnik je bil še v času izdaje izpodbijane sodbe, prav tako pa je bil tudi solastnik družbe Y, d. o. o., in edini lastnik podjetja X, d. o. o.(3) V slovenski sodni praksi je običajno, da podatki iz uradnih evidenc ne izkazujejo realne dejanske preživninske zmožnosti preživninskih zavezancev. Tudi v toženčevem primeru je sodišče ugotovilo obstoj dejstev, ki indicirajo na višje prihodke, kot jih izkazuje. Če je toženčeva zatrjevana plača enaka povprečni mesečni neto plači v državi, pa to nikakor ne velja za način njegovega življenja. Toženec si namreč lahko privošči redno letno smučanje v tujini, ukvarjanje z mnogimi dragimi športnimi aktivnostmi, je solastnik mobilne hiške na otoku Pagu, lastnik motornega čolna, avtomobila znamke Porsche, uporablja službene avtomobile in je, kot zatrjuje, tudi skupni lastnik hiše (v velikosti preko 300 m2), v kateri prebiva tožnica. Čeprav torej sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti eksaktnih podatkov o tožnikovih mesečnih prejemkih, pa navedene okoliščine in toženčev način življenja izkazujejo, da te presegajo zatrjevani mesečni dohodek 1.150,00 EUR in da so njegove preživninske zmožnosti višje od zatrjevanih predvsem pa višje od tožničinih.(4)

13Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da naj toženec krije 60 % vseh potreb otrok. Glede na to, da bodo hčerke vendarle več časa preživele pri materi, na njej pa bo tudi večje breme vzgoje in varstva hčera, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da znaša toženčeva preživninska obveznost za mld. C. C. 300,00 EUR, za mld. A. A. in B. B. pa glede na njune nižje preživninske potrebe 280,00 oziroma 270,00 EUR. Na podlagi določila iz pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in zneska za preživljanje mld. A. A. in B. B. ustrezno znižalo. V preostalem delu pa se pritožba toženca izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.(5)

14Toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja dejanske novote, nastale po izdaji sodbe. Že v naravi sodne odločitve je, da se ta nanaša na tisto dejansko stanje, ki je obstajalo in je bilo ugotovljeno v času izdaje sodbe. Dejstev, ki jih v času izdaje sodbe še ni bilo, sodišče tudi ni moglo upoštevati, zato ta tudi niso mogla pogojevati nepravilnosti sodbe.

15Utemeljena pa je tudi tožničina pritožba zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo preživnine za čas od dneva vložitve tožbe (13. 9. 2013) do dneva izdaje sodbe (7. 1. 2016). Po določilu 131.c člena ZZZDR se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbe ne ugotavlja, da so bile preživninske potrebe mladoletnih hčera v obdobju od vložitve tožbe dalje nižje od tistih ugotovljenih v času izdaje sodbe. To pomeni, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je toženec v navedenem obdobju kril stroške mladoletnih hčera v obsegu njegove obveznosti, ki je bila ugotovljena s sodbo. Iz trditev pravdnih strank kot nesporno izhaja (te trditve toženec povzema tudi v odgovoru na pritožbo), da je v času od oktobra 2013 do decembra 2013 za vse tri hčerke prispeval le po 300,00 EUR, v času od januarja 2014 do avgusta 2014 pa 450,00 EUR oziroma po 150,00 EUR za vsako. V času od septembra 2014 dalje so dekleta pri njem preživela vsak drugi teden, tako da je kril polovico bivanjskih stroškov, poleg tega je plačeval polovico stroškov šolskih položnic (70,00 EUR) in za vsako od hčera po 50,00 EUR. Že iz navedenih dejanskih okoliščin izhaja, da toženčev prispevek k preživljanju hčera v tem obdobju ni bil enak prispevku, ki mu je naložen s sodbo za čas po njeni izdaji. To navsezadnje izhaja tudi iz njegove pritožbe, ko sodišču prve stopnje očita neskladje izreka z obrazložitvijo oziroma nasprotje v razlogih, češ da je sodišče s tem, ko mu ni naložilo plačila razlike za premalo plačane preživnine za nazaj, dejansko priznalo, da so s toženčevim prispevkom kriti vsi stroški otrok. V obdobju od tožbe do sodbe je mogoče toženčev način kritja potreb mladoletnih otrok porazdeliti za tri različna obdobja. Stališče prvostopenjskega sodišča, da so bili v tem obdobju stroški ustrezno porazdeljeni med starša, je preveč pavšalno, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Razlog za to je v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Na podlagi 355. člena ZPP je bilo zato treba ugoditi tožničini pritožbi in razveljaviti izpodbijano sodbo v odločitvi o določitvi preživnine za ta čas, posledično pa tudi o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 69/04.

Op. št. (2): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 625.

Op. št. (3): V pritožbi toženec zatrjuje, da je po izdaji sodbe (6.4.2016) izstopil iz podjetja Z, d. o. o. in Y, d. o. o., in družbeniku odsvojil svoj delež.

Op. št. (4): Toženec je sam zatrjeval, da tožnica prejema za 1/3 nižjo mesečno plačo od njega – pripravljalna vloga z dne 21. 9. 2015.

Op. št. (5): Prvostopenjsko sodišče je na koncu tč. 42 svoje obrazložitve navedlo pravilne razloge, zakaj se pri odmeri preživnine ne upošteva otroški dodatek.