VSC sodba PRp 83/2016

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo v hitrem postopku o prekršku zahtevi za sodno varstvo (ZSV) storilca ugodilo tako, da je plačilni nalog uvodoma imenovanega prekrškovnega organa tako spremenilo, da je postopek o prekršku zoper imenovanega storilca zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP ustavilo zaradi nedokazanosti (peta točka prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških - ZP-1), posledično pa je s stroški tako ustavljenega obremenilo proračun.

2S tako odločitvijo se ne strinja prekrškovni organ in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek z navodilom, da le-to pri odločitvi upošteva vse predložene dokaze v postopku.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja relevantno procesna dejstva:

- prekrškovni organ v tem postopku o prekršku je dne 8. 7. 2015 storilcu A. A. izdal PN št. Pn22404-1984/2015 zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP, tak PN pa je bil izdan na podlagi določb 8. člena ZPrCP

- zoper tako izdani PN je storilec 14. 7. 2015 vložil redno pravno sredstvo - ZSV, v katerem prekrškovnemu organu očita, da se je do odločilnega dejstva, da je bil voznik motornega kolesa neznanih registrskih tablic, neznane znamke, neznanega tipa storilec, prekrškovni organ opredelil na nelogičen in izkustveno nesprejemljiv način v okviru objektivnih spoznavnih možnosti, saj ni pred izdajo PN ugotavljal vse elemente prekrška (identiteto, dokumente)

- hitrost motornemu vozilu na fotografiji (brez registrskih številk), ki jo je priložil prekrškovni organ pa je bila izvedena s stacionarnim merilnikom hitrosti Multaradar C, SI 06-07-003, glede katerega postopek izvajanja meritev predpisuje podzakonski akt (Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu), iz določbe člena 15 tega pravilnika pa izrecno izhaja, da je namen fotografije - prekrška pripisovanje rezultata kontroliranemu (fotografiranemu) vozilu.

5Prvostopno sodišče je ugotovilo, da prekrškovni organ v obravnavanem primeru identitete voznika ni ugotavljal na enega izmed predpisanih (dovoljenih) načinov, ki so izrecno uzakonjeni za prekrškovne organe - občinska redarstva v določbi člena 12 Zakona o občinskem redarstvu (ZORed), zato se je poslužil za ugotavljanje, kdo je storilec, poizvedb pri policiji, pri čemer pa je policist PP na podlagi fotografije prekrška opravil osebno prepoznavo storilca in posredoval prekrškovnemu organu podatek v obliki uradnega zaznamka, nato pa je prekrškovni organ izdal prej navedeni PN storilcu. Takšen način prepoznave storilca kot voznika je sodišče ocenilo kot nedovoljen način ugotavljanja identitete storilca in posledično kot nedovoljen dokaz, zato je, brez da bi dopolnjevalo dokazni postopek pritrdilo ZSV storilca in po uradni dolžnosti (določba prvega odstavka člena 62a ZP-1) postopek o prekršku zoper storilca ustavilo zaradi nedokazanosti. Takšna odločitev sodišča je pravilna.

6Prekrškovni organ v svojih pritožbenih navedbah najprej izpostavlja, da so prekrškovni organi tudi ob upoštevanju določbe člena 51 ZP-1 po uradni dolžnosti dolžni zbrani dodatna obvestila in dokaze o prekršku in na tej podlagi bodisi postopek o prekršku zaključiti z izdajo odločbe (hitri postopek) ali pa pri pristojnem sodišču vložiti obdolžilni predlog. Po oceni pritožbe je prekrškovni organ ravnal pravilno, ko je svoje aktivnosti v ugotavljanje storilca oprl na določbe tretjega odstavka člena 45 ZP-1, ki določajo, da morajo vsi državni organi in nosilci javnih pooblastil sodišču in prekrškovnim organom nuditi vso pomoč. Zato je zaprosil PP za pomoč pri ugotavljanju storilca in o tem prejel napadeni UZ, na katerega je oprl svojo odločitev. Sodišče pa je napačno uporabilo določbe ZORed in Zakona o policiji, ko je odkrivanje storilca prekrška označilo kot pooblastilo oziroma prekoračitev pooblastil, kljub temu, da to ni pooblastilo, ampak naloga. Smiselno enako po oceni pritožbe izhaja tudi iz določb Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Poudarja, da se navedeni zakon za redarje uporablja le v delu, ki se nanaša na opozorila, varnostni pregled, zaseg in uporabo prisilnih sredstev, vendar pa isti zakon tudi določa, da se naloge redarstvu določijo z Občinskim programom varnosti, kar je sprejeto na območju Mestne občine … (občinski program varnosti), ki določa izmenjavo podatkov med prekrškovnimi organi tako, kot je bil izveden v konkretnem primeru. Po navedenem so zaključki prvega sodišča o delovanju prekrškovnega organa izven pooblastil nepravilni. Takim pritožbenim navedbam ni pritrditi.

7ZP-1 v členu 45 jasno opredeljuje kateri so organi za odločanje o prekrških in kot prekrškovne organe (določba drugega odstavka člena 45 ZP-1) navaja upravne in druge državne organa in nosilce javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organe samoupravnih lokalnih skupnosti, ki pa so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških. Drži sicer, da iz določbe četrtega odstavka tega zakonitega določila izhaja, da so vsi državni organi in nosilci javnih pooblastil dolžni sodišču in prekrškovnim organom dajati potrebno pomoč in podatke brezplačno, kot tudi brezplačno posredovati osebne podatke, ki so potrebni za ugotovitev dejstev v zvezi s postopkom in za izvršitev sankcij, vendar pa se v nasprotju s pritožbenimi navedbami ta določba nanaša izrecno na posredovanje podatkov iz zbirk in uradnih evidenc, s katerimi upravljajo državni organi in nosilci javnih pooblastil, nikakor pa se ne nanaša na način odkrivanja storilcev prekrškov (celo z osebno prepoznavo!), kot si to zmotno razlaga pritožba. Po povedanem je torej povsem jasno, kar je vzorno obrazložilo že prvo sodišče, da so pooblastila organov samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so prav tako prekrškovni organi, omejena in drugačna in so le tista, ki so jim poverjena s posebnimi predpisi. Slednje izhaja že iz določb 1. in 2. člena ZORed, ki izrecno določata pogoje za opravljanje nalog pooblaščenih uradnih oseb občinskega redarstva, pooblastila, uniformo, označbo in opremo občinskih redarjev ter vsebino in način vodenja evidenc, v skladu z določbo drugega odstavka člena 3 istega zakona pa takšni prekrškovni organi z občinskim programom varnosti (tega izpostavlja tudi pritožba) imajo pooblastila, ki so v tej določbi taksativno našteta in kar je povzeto tudi v izpodbijano sodbo (točka 8), medtem ko člen 10 ZORed izrecno določa tudi pooblastila občinskih redarjev, kar je prav tako povzeto v izpodbijano sodbo, v posledici česar drži ugotovitev v izpodbijani sodbo o tem, da ZORed uporabo pooblastil občinskih redarjev dovoljuje le v omejenem obsegu napram ostalim prekrškovnim organom (policiji) in sicer le v zvezi z opravljanjem nalog občinskega redarstva, krog njihovih pooblastil pa je taksativno izrecno določen in torej njihov krog omejen, ni pa sporno, kar pritožba tudi izpostavlja, da pa so določena pooblastila v posamičnih primerih lahko izvajajo na enak način, kot policijska pooblastila. Zagotovo pa, kot si napak razlaga pritožba, pa v nabor pooblastil občinskih redarjev ne sodi odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, saj je to izrecno prepuščeno policiji, kot največjemu prekrškovnemu organu z izrecnimi pooblastili po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije, kar je konsistentno tudi z izrecno prepovedjo (drugi odstavek člena 15 ZPrCP), ki pa občinskemu redarstvu (v nasprotju s policijo) v zvezi z izvajanjem meritev ne dovoljuje pravice ustavljati voznika.

8Spisovno gradivo pa izkazuje nenavaden in neobičajen način poslovanja pritožnika kot prekrškovnega organa s policistom PP, ko je s strani prekrškovnega organa (list. št. 2) po e-pošti bila na policijo poslana prošnja za identifikacijo voznika na fotografiji, s strani policije pa je takoj naslednjega dne prekrškovni organ prejel hiter odgovor, da naj bi bil ta voznik storilec A. A., (temu meilu je priložen še izpis iz uradnih evidenc policije), nato pa je prekrškovni organ že 8. 7. 2015 izdal navedeni PN storilcu A. A. in sicer na podlagi določb člena 8 ZPrCP, ki pa izrecno uzakonja odgovornost lastnika vozila v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti kdo je storilec in se v takem primeru kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Navedeno ponuja zaključek, da prekrškovni organ, ki je na tej pravni podlagi gradil svojo odločitev in izdajo PN, sploh ni ugotavljal lastništva tega vozila, kar je v tem primeru ključno, temveč se je poslužil tako, kot je zaključilo prvostopno sodišče na neobičajen način ugotavljati identiteto voznika. Pritožba izpostavlja, da imajo prekrškovni organi identična pooblastila za ugotavljanje identitete kot policija, vendar pa je takšno razlogovanje pritožbe nepravilno, kajti način ugotavljanja istovetnosti storilcev prekrškov s strani občinskih radarstev je podrobneje opredeljen v določbi člena 12 ZORed, ki vse v posameznih odstavkih naštete načine ugotavljanja identitete dopušča le za tiste primere, ko občinski redar osebo, ki s svojim obnašanjem in ravnanjem na določenem kraju ali pa ob določenem času vzbuja sum, da bo ogrozila varnost drugih ljudi ali pa premoženje ali pa že izvršuje prekršek ali pa kaznivo dejanje, za kaj takega pa v obravnavanem primeru, ko je prekrškovni organ kot pritožnik imel pravico nadzorovati spoštovanje omejitev hitrosti v naselju, ne gre, zato je pritožba v tem delu, ki sodišču očita napačno uporabo materialnih predpisov ZORed in Zakona o policiji ter ZP-1, neutemeljena.

9Posledično so torej zaključki prvega sodišča o tem, da je v konkretnem primeru šlo za preseg dovoljenih pooblastil s strani prekrškovnega organa, ki je na opisan način pridobil podatke o identiteti storilca, za kar ni imel pooblastil v ZORed pravilni, kljub temu, da iz določbe člena 9 ZORed res izhaja, da prekrškovni organi - občinska redarstva v določenih primerih lahko sodelujejo s policijo, vendar pa to velja le v krogu omejenih pooblastil in sprejetih programov (člen 3 ZORed), nikakor pa teh določb ni mogoče razlagati na ta način, da so policisti kot največji prekrškovni organ kadarkoli in na kakršenkoli način dolžni v okviru zakonskih pooblastil dajati kakršnekoli podatke občinskim redarstvom. Po povedanem se torej pritožba izkaže za neutemeljeno, zaključki prvostopnega sodišča o tem, da je prekrškovni organ ugotavljal identiteto storilca na nedovoljen način in da je takšen dokaz o identiteti pridobljen s kršitvijo pooblastil, na katerega se odločba ne sme opreti, pa so prepričljivi in jim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Ugotavljati identiteto storilca bi pritožnik moral prepustiti za to pristojnemu prekrškovnemu organu. Da je temu tako, pa dokazuje tudi predlog za uvedbo postopka zoper storilca A. A., ki je bil 13. 7. 2015, torej po izdaji PN s strani pritožnika poslan na PP V., kar izkazuje spisovno gradivo.

10Zaradi navedenega je bilo potrebno tako pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje potrditi.