VSL sodba I Cp 417/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da ji toženke solidarno plačajo odškodnino v višini 30.091,88 EUR s pripadki. Posledično ji je naložilo, da v roku 15 dni prvi in tretji toženki povrne pravdne stroške, vsaki v višini 1.674,45 EUR, drugi toženki pa v višini 2.150,29 EUR, vse s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tretja toženka, zavarovalna zastopnica druge toženke, pri sklepanju pogodbe o premoženjskem zavarovanju tožnice s prvo toženko v avgustu 2012 (polica premoženjskega zavarovanja št. 264073, izdana 23. 8. 2012, ki vključuje zavarovanje nepremičnine – stanovanjske hiše po pogojih za zavarovanje stanovanjskih hiš SPH07 in stanovanjsko zavarovanje po splošnih pogojih za stanovanjsko zavarovanje STAN07), ni ravnala neskrbno (ni opustila potrebne skrbnosti dobrega strokovnjaka, zavarovalnega zastopnika). Tretja toženka je sklenila premoženjsko zavarovanje na novo vrednost tudi v primeru poplave, kar je bila izrecna zahteva tožnice, pri čemer pa si je tožnica sama navedeno določilo očitno tolmačila drugače, in sicer tako, da v primeru poplave dobi povrnjeno celotno novo vrednost uničenih stvari, a pri sklepanju zavarovalne pogodbe tožnica ni ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi se seznanila s konkretnimi zavarovalnimi pogoji in klavzulami (za katere je bila opozorjena, da so sestavni del zavarovalne pogodbe in jih je tožnica tudi prejela), iz katerih jasno izhaja, da je kritje za škodo, nastalo zaradi poplav, omejeno na 2.000,00 EUR tako za stanovanjsko opremo kot za stanovanjski objekt. S strani tožnice zatrjevana in vtoževana škoda(1) torej ni nastala zaradi neskrbnega ravnanja tretje toženke, zato ni podana njena krivdna odgovornost in posledično ne odgovornost drugih dveh toženk.

2Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer uveljavlja tudi pritožbene stroške. Trdi, da je napačen zaključek sodišča glede izročitve splošnih pogojev tožnici, materialnopravno zgrešena pa je tudi presoja sodišča o tem, da je prejetje splošnih pogojev s strani tožnice bistveno za obravnavano zadevo. Trdi, da splošnih pogojev ob sporni ponudbi ni prejela. Pa tudi če bi jih, to za predmetno zadevo ni relevantno, niti ni bistveno. Gre za napačno materialnopravno interpretacijo predmetne zadeve s strani sodišča. Tožnica je namreč vtoževano odškodnino uveljavljala zaradi neresničnih izrecnih jamstev glede vsebine zavarovanja. Bistveno je, kako je tretja toženka kritičnega dne ravnala ter kaj je povedala tožnici kot šibkejši stranki spornega zavarovalnega razmerja. Interpretacija zadeve na način, da je bistvo v izročitvi splošnih pogojev, pa je zgrešena in v nasprotju s sodno prakso, od katere je sodišče v tej zadevi neutemeljeno odstopilo. Tretja toženka je tožnici podala izrecno jamstvo, da sklenjeno zavarovanje obsega kritje vse škode na opremi in nepremičninah v višini dogovorjene zavarovalne vsote za primer poplav, posledično pa je podana odgovornost toženk za celotno vtoževano škodo ne glede na omejitve iz splošnih pogojev. Opozarja na sodbo tega sodišča II Cp 826/2014 z dne 23. 7. 2014, iz katere izhaja, da škodni dogodek ter nedopustnost ravnanja predstavlja že samo dejstvo, da toženka ni s tožnico sklenila zavarovanja, ki ga je ta hotela skleniti, saj zavarovanje ni vsebovalo kritje škode za poplave na opremi in objektu do nove vrednosti. Toženka je bila namreč zavezana, da tako zavarovanje sklene, če je zahtevano; za presojo skrbnosti tožnice pa zadostuje ugotovitev, da je posredovala zavarovalnemu zastopniku vse potrebne podatke in zahteve, kaj želi, kar je tožnica v tej zadevi potrdila, opredelitve sodišča do tega pa v sodbi ni zaslediti. Če zavarovalni zastopnik glede sklenitve zavarovanja tožnici ni pravilno svetoval oziroma ni sklenil zavarovanja, kot sta se dogovorila, je temelj odškodninske odgovornosti popolnoma jasen. Skrbnost zavarovalniškega delavca je namreč postavljena tako strogo, da se ne more razbremeniti izrecno podanih jamstev o vsebini zgolj s tem, da pavšalno očita nasprotni stranki, da bi lahko prebrala obsežne splošne pogojev, kot sodi v tej zadevi sodišče. Odločilni (v pritožbi očitno pomotoma odlični) razlogi sodbe so tako zgrešeni, kar onemogoča njen preizkus in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil ZPP po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena. Meni tudi, da je podana kršitev 8. člena ZPP, saj se sodišče v okviru sodbe ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Sploh zgrešeno pa je še stališče, da naj bi bila tožnica podjetnica ter naj bi zato bila njena dolžnost biti skrbna pri presoji splošnih pogojev. A se tožnica ni ukvarjala z zavarovalništvom, zato od nje ni mogoče pričakovati posebne skrbnosti na tem področju, še posebej ne v primeru, ko ima izrecno podana jamstva, kakšna je vsebina zavarovanja. Drugačno stališče sodišča je napačno. Predvsem pa je tretja toženka tožnici izrecno jamčila, da bo sklenjena polica taka, kot je tožnica zahtevala. Graja tudi zaključek, da naj bi tožnica prejela splošne pogoje že ob ponudbi zavarovanja s strani tretje toženke, pri čemer je to tudi v nasprotju s celotnim opravljenim dokaznim postopkom. Tožnica je namreč prepričljivo pojasnila, da splošnih pogojev ob ponudbi ni prejela, saj ji pred podpisom police in dostavo le-te niso bili posredovani. Neskrbnost ravnanja tretje toženke pa izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Graja tudi zaključek, da naj bi bila tretja toženka ustrezno strokovno usposobljena, kar po oceni sodišča krepi zaključek, da je bilo sporno zavarovanje ustrezno predstavljeno. Sodba pri tem temelji na oceni izpovedb prič toženk, a so te izpovedale le na splošno. Izpostavlja, da je v tej zadevi ključno to, da je tretja toženka jamčila, da sporno zavarovanje obsega za primer poplav poplačilo škode do zneska 184.200,00 EUR za objekt in 85.500,00 EUR za opremo, kot pišeta zneska na polici. V kolikor je tretja toženka poznala splošne pogoje in bila ustrezno izobražena, je škodo tožnici lahko povzročila zgolj naklepno, ker je v želji po pridobitvi nove stranke jamčila neresnično vsebino. Ali je bila tretje toženka izobražena ali ne, pa ni odločilno, saj je njena odgovornost za vtoževano škodo vsekakor podana.

3Na pritožbo sta odgovorili prva in druga toženka. V odgovorih prerekata pritožbene trditve, soglašata z ugotovitvami sodišča prve stopnje ter predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, tožnici pa naj pritožbeno sodišče naloži povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih uveljavljata.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP,(2) in so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z jasnimi, razumnimi in popolnimi razlogi, da zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje, pri čemer izpostavlja kot odločilno nedokazanost tožbenih trditev s potrebno stopnjo zanesljivosti (prepričljivosti) glede zahtevane sklenitve zavarovalne pogodbe s prvo toženko (s tretjo toženko kot zavarovalno zastopnico s posredovanjem druge toženke), in sicer zavarovalne pogodbe glede premoženjskega zavarovanja tožničinega stanovanjskega objekta in opreme za (izrecno) primer poplav (nesporno) za zavarovalno vsoto 184.000,00 EUR za izliv vode in 82.500,00 EUR za opremo (prav tako nesporno) brez omejitve jamstva zavarovalnice (zgolj to vprašanje je sporno).

6Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi najprej ugotavlja, da škodnega dogodka, izhajajoč iz tožbenih trditev, neposredno ne predstavlja dejstvo, da je 5. 11. 2011 hišo tožnice poplavilo, zaradi česar je utrpela veliko premoženjsko škodo, temveč je škodni dogodek zatrjevana nesklenitev take zavarovalne pogodbe, kot jo je (naj bi jo) tožnica hotela skleniti, to je zavarovalne pogodbe za premoženjsko zavarovanje stanovanjskega objekta in opreme do navedenih zavarovalnih vsot brez omejitve (limita) zavarovalnega jamstva. Ker tožnica niti zatrjuje ne, da je takšno zavarovalno pogodbo mogoče skleniti, niti s kom (s katero zavarovalnico) jo je mogoče oziroma bi jo konkretno sklenila in (nenazadnje) koliko bi znašala zavarovalna premija, upoštevajoč da gre za poplavno ogroženo območje (nesporno), pravno priznane škode niti zatrjuje ne. Tožničino škodo bi namreč lahko predstavljala le škoda, ki jo je v poplavi 5. 11. 2012 utrpela, zmanjšana za prijeto odškodnino (po sklenjeni zavarovalni pogodbi 4.000,00 EUR) ter še posebej zmanjšana za zavarovalno premijo, ki bi jo morala plačati, če bi sklenila tako zavarovalno pogodbo (če je to možno) kot jo zatrjuje (z neomejenim jamstvom do višine zavarovalne vsote).

7Neutemeljeni so pritožbeni očitki, s katerimi graja presojo sodišča prve stopnje, da je bistvo zadeve v tem, da je tožnica prejela splošne pogoje zavarovanja stanovanjskih hiš SPH07 in splošne pogoje za zavarovanje STAN07 ter klavzule (pri čemer sodišče verjame, da je ob ponudbi prvič prejela splošne pogoje in hkrati ob prijemu policije prejela tako splošne pogoje kot tudi klavzule, poleg tega pa tudi seznam zavarovalnih vsot – priloga B22 – ob sestavi ponudbe), pri čemer sodišče prve stopnje tega ne ugotavlja le, kot navaja tožnica v pritožbi, na podlagi izpovedb prič, temveč na podlagi podpisane ponudbe št. 72170110 (priloga B21) o premoženjskem zavarovanju, s čemer je tožnica s svojim podpisom potrdila prav prejem kopije ponudbe in zavarovalnih pogojev. Res je tožnica ob izpovedbi zanikala, da bi zavarovalne pogoje prejela s strani tretje toženke ob sklepanju zavarovanja oziroma ob prejemu ponudbe, a je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje potrdila, da jih je zelo verjetno prejela spete skupaj z zavarovalno polico, ki ji jo je poslala prva toženka (temu tožnica ne osporava). In če se pri tem upošteva, da je tožnici prva toženka z dopisom z dne 23. 8. 2012 (priloga B26) v prilogi poslala zavarovalno polico in tožnico opozorila, da so sestavni del zavarovalne pogodbe poleg ponudbe, splošnih in posebnih zavarovalnih pogojev tudi zavarovalni polici priložene klavzule, ima zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica prejela splošne pogoje zavarovanja ter klavzule vso potrebno dokazno oporo še posebej, ker je bila tožnica sama z navedenim dopisom izrecno opozorjena, da splošne in posebne zavarovalne pogoje ter priložene klavzule natančno prebere ter morebitne napake sporoči.

8Drži sicer, kar zatrjuje pritožnica v pritožbi, da bi toženke tožnici odškodninsko odgovarjale za škodo (ne sicer za vtoževano ampak za (kot že obrazloženo) škodo zaradi nesklenitve pogodbe), če bi tretja toženka izrecno jamčila tožnici, da sklenjeno zavarovanje obsega kritje vse škode na opremi in tožničini nepremičnini do dogovorjene zavarovalne vsote za primer poplav, a tega tožnica, kot utemeljeno opozarjata toženki v odgovorih na pritožbi, ni z ničemer izkazala. Pri tem seveda ne gre niti za vprašanje zavarovalne vsote niti za vprašanje zavarovanja na novo vrednost stvari, temveč za vprašanje (ne)omejenega jamstva zavarovalnice do višine vrednosti zavarovalne vsote, pri čemer tretja toženka pri tožnici ni povzročila zatrjevane zmote s tem, ko ji je pred podpisom pogodbe večkrat zagotovila, da sta za primer poplav na podlagi sklenjene police objekt in stanovanjska oprema zavarovana na novo vrednost za zavarovalno vsoto 184.200,00 EUR za hišo in 82.500,00 EUR za stanovanjsko opremo, na podlagi česar tožnica vtožuje odškodnino. Glede sklicevanja tožnice na sodbo tega sodišča II Cp 826/2014 z dne 23. 7. 2014 pa v obravnavani zadevi ne gre za identično dejansko stanje. V navedeni pravdni zadevi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženka ni sklenila s tožnikom zavarovanja, ki ga je ta hotel skleniti (zavarovanje vozila za primer škodnega dogodka kraje), v obravnavani zadevi pa sodba temelji na zaključku, da tožnica ni izkazala, da bi s prvo toženko hotela skleniti pogodbo premoženjskega zavarovanja z neomejenim jamstvom do višine zavarovalne vsote glede stanovanjske hiše in glede opreme v njej. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9Na podlagi prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče glede pritožbenih stroškov odločilo, da jih stranke krijejo vsaka svoje. Tožnica namreč s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve stroškov ni upravičena, odgovora prve in druge toženke na pritožbo pa nista bila potrebna, saj nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------

Op. št. (1): Le-ta naj bi tožnici nastala 5. 11. 2012, ko je hišo tožnice poplavilo, zaradi česar je (naj bi) utrpela veliko premoženjsko škodo;

Op. št. (2): Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP;