VSL sodba II Cp 545/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10.11.2015 zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneskov 2.970,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2014 dalje do plačila in 265,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2015 do plačila (I. točka izreka). Hkrati je tožnici v korist toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 492,68 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Sodišču prve stopnje očita utemeljitev odločitve na zgrešeni materialnopravni podlagi, saj je bistveno za spor to, da je bila toženki vrnjena kupnina na podlagi nezakonite odločbe inšpekcijskega organa in je bila zaradi njene razveljavitve toženka neupravičeno obogatena. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da se toženka ni zavedala, na kateri podlagi je prejela vrnjeno kupnino oziroma da se je slednja s tem, da ji je bila kupnina vrnjena na podlagi odločbe inšpektorata, seznanila šele v pozivu tožnice k vračilu kupnine z dne 29.1.2014. Za to naj bi vedela že ob vračilu kupnine. Ne strinja se s tem, da bi mogla toženki pojasniti, na kateri podlagi ji vrača kupnino in zakaj zahteva vračilo sedežne garniture. To je storila na podlagi odločbe inšpektorata, ki je bila toženki znana, zaradi česar dodatno pojasnjevanje slednji ni bilo potrebno. Posledično je zmoten zaključek, da je toženka upravičeno štela, da je bilo z vračilom sedežne garniture njuno razmerje zaključeno in njen zahtevek iz naslova stvarne napake rešen. Zmoten je tudi zaključek, da je na podlagi vrnjene kupnine in prevzema sedežne garniture prišlo do razveze pogodbe, saj naj bi tožnica s konkludentnima ravnanjema posredno priznala obstoj stvarnih napak. Tak zaključek je nelogičen. Če bi sama priznavala obstoj stvarne napake, potem zoper odločbo inšpektorata ne bi vložila pritožbe. Na njeni strani volje za razvezo pogodbe ni bilo, zaradi česar je tudi navzven zaznavna ravnanja, ki bi v drugačnih okoliščinah lahko predstavljala konkludentni, zunanji izraz volje, ne morejo nadomestiti. Okoliščina, da je morebiti toženka ta ravnanja smatrala kot učinek razvezane pogodbe, dejanskega soglasja volj ne more nadomestiti. Na podlagi prvega odstavka 18. člena OZ se kot konkludentno ravnanje smatra le tisto ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Iz njenih ravnanj tekom celotnega postopka v zvezi z domnevnimi stvarnimi napakami pa izhaja ravno nasprotno, in sicer da je želela pogodbo ohraniti v veljavi. Ob upoštevanju zavedanja na strani toženke, da je do vračila kupnine prišlo na podlagi ukrepanja tržne inšpekcije, ni bilo moč verodostojno sklepati, da je tožnica z vrnitvijo kupnine in prevzemom sedežne garniture izrazila voljo k nastanku učinkov razvezane pogodbe. V vračilo kupnine je bila namreč prisiljena na podlagi izvršljive odločbe Tržnega inšpektorata RS. Izražena volja pa ne sme biti dana pod prisilo, ampak svobodno (kot to določa drugi odstavek 18. člena OZ). Zmoten je zaključek v 12. točki obrazložitve, da naj bi tožnica vrnila kupnino toženki v skladu z zahtevo slednje. Do vračila kupnine je prišlo izključno na podlagi odločbe tržnega inšpektorata, kar je sodišče v preostalih delih izpodbijane sodbe tudi ugotovilo (zato naj bi šlo za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da naj bi na lastno iniciativo zahtevala vrnitev sedežne garniture, saj od nje ni moč pričakovati, da bo, če vrne kupnino na podlagi odločbe inšpektorata, hkrati toženki pustila sedežno garnituro. Sodišču očita, da se ni opredelilo do tega, da pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ni zadržala izvršitve, zaradi česar je bila kljub njeni vložitvi primorana vrniti kupnino. Dejansko stanje naj bi bilo zato nepopolno ugotovljeno. Sodišče je s tem, ko je štelo, da toženka ni neupravičeno obogatena in da ni dolžna vrniti kupnine na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ, zmotno uporabilo materialno pravo. Do vračila kupnine je prišlo na podlagi inšpekcijske odločbe, ki pa je bila kasneje odpravljena. Zato naj bi bil njen vrnitveni zahtevek utemeljen (sklicuje se na sodbo II Ips 243/2011). Ni prišlo do učinkov razvezane pogodbe, ampak ta še vedno velja. Zato je dolžna toženka za sedežno garnituro plačati dogovorjeno kupnino (vrniti vrnjeni znesek kupnine), tožnica pa ji sedežno garnituro izročiti.

3Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (in temu pritožba ne nasprotuje), je zaradi stvarnih napak na sedežni garnituri, ki jo je kupila pri tožnici, toženka od tožnice zahtevala vračilo kupnine. Ker slednja s tem ni soglašala, je toženka vložila prijavo na tržno inšpekcijo. Neposredno zatem si je zakoniti zastopnik tožnice ogledal sedežno garnituro na toženkinem domu in ji v zameno za umik prijave ponudil popravilo na njihove stroške in odškodnino, kar je toženka odklonila. Tržni inšpektorat je izdal odločbo, s katero je tožnici naložil, da mora toženki plačano kupnino v višini 2.970,00 EUR(1) vrniti, medtem ko iz odločbe ni izhajalo, da bi morala tožnica vzeti nazaj sedežno garnituro. Tožnica je skladno z odločbo toženki nakazala (vrnila) znesek kupnine. Zoper inšpekcijsko odločbo je vložila pritožbo, ki pa izvršitve ni zadržala. Po nakazilu kupnine je od toženke zahtevala vračilo sedežne garniture, katero je dne 13.11.2013 tudi prevzela. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je tožničini pritožbi ugodilo, odpravilo odločbo tržnega inšpektorata ter ustavilo postopek.

6Tožnica je v skladu s tretjim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(2) zahtevala od toženke vrnitev oziroma plačilo kupnine, ki jo je vrnila na podlagi prej omenjene odločbe tržnega inšpektorata. Ker je bila ta kasneje odpravljena, naj bi podlaga za vrnitev odpadla. Zatrjuje obstoj prikrajšanja na svoji strani in obstoj neupravičene obogatitve na strani toženke. Zahteva tudi povrnitev stroškov hrambe sedežne garniture, vendar v pritožbi odločitve v tem delu (izrecno) ne graja.

7V pritožbi očitano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe ne obstaja, saj iz 10. in 13. točke(3) obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica kupnino toženki vrnila na podlagi inšpekcijske odločbe (prisilno) in ne na podlagi prvotne zahteve toženke za vrnitev kupnine (oziroma prostovoljno).(4) Zatrjevana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(5) zato ni podana.

8Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napravilo skrbno, celovito in prepričljivo dokazno oceno, v okviru katere se je dosledno opredelilo do vseh izvedenih dokazov in jih ustrezno ovrednotilo, v posledici pa pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki ga (med drugim) tvori tudi (pomembna) ugotovitev, da se toženka ni zavedala, na kateri podlagi je prejela vrnjeno kupnino oziroma da je upravičeno štela, da je bilo z vrnitvijo sedežne garniture njuno razmerje končano.

9Okoliščina, da je tožnica ne le vrnila toženki kupnino, ampak obenem(6) zahtevala vrnitev sedežne garniture (ki jo je tudi prevzela), je dala sodišču prve stopnje zadostno podlago za (objektivno gledano) prepričljiv zaključek, da je tožnica štela (in s konkludentnim postopanjem to tudi izrazila), da je razmerje med pravdnima (pogodbenima) strankama prenehalo. Povsem enak sklep je napravila tudi toženka, ki se je s prenehanjem pogodbe strinjala. Z ozirom na to dovolj jasno izraženo soglasje je moč stališču sodišča prve stopnje, da je s tem prišlo do učinka razvezane pogodbe po 477. členu OZ, pritrditi. Nikakor pa sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da naj bi tožnica s temi ravnanji posredno priznala obstoj stvarnih napak (kot si to napačno) razlaga pritožba. Celo izrecno je zapisalo, da se do obstoja stvarne napake in do pravočasnosti njihovega uveljavljanja ni opredeljevalo (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Predpostavka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov je namreč veljavna pogodba, ki pa je v konkretnem primeru prenehala.

10Pritožbeno sklicevanje na kasnejša tožničina ravnanja, iz katerih naj bi izhajalo, da si pogodbo želi ohraniti v veljavi, ni prepričljivo. V kolikor bi tožnica štela, da pravno razmerje s toženko (kljub medsebojnemu vračanju pogodbenih izpolnitev) še vedno obstoji, bi ji to dala najkasneje ob prevzemu sedežne garniture tudi jasno vedeti (oziroma si za primer kasnejše odprave inšpekcijske odločbe svoj zahtevek za vrnitev kupnine, ki jo je dala toženki, izrecno pridržala). Da bi to storila, tožnica ne zatrjuje. Kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, toženki ni pojasnila, na kakšni podlagi ji vrača kupnino. Še več. Tožnica je (od toženke) zahtevala izročitev in tudi prevzela sedežno garnituro ter tako (očitno) izrazila drugačno voljo (kot jo zatrjuje v pritožbi). Pritožbeno pojasnilo, da je zahteva po vrnitvi sedežne garniture logična posledica dejstva, da je morala sama vrniti kupnino, ni prepričljivo(7) in z njim ne vzbudi prav nobenega dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve.

11V konkretnem primeru pravnega razmerja med strankama ni mogoče obravnavati zgolj skozi prizmo inšpekcijske odločbe. Primarna je presoja (razvoja) njunega pogodbenega razmerja, s tem pa tudi upoštevanje odločilnega dejstva, da je bila sedežna garnitura tožnici (na njeno zahtevo) vrnjena oziroma da sta stranki izrazili voljo po njegovem prenehanju. Upoštevaje navedeno tožnica (pogodbenega) zahtevka na plačilo kupnine nima. Prav tako pa zoper toženko nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Obojestranska vrnitev (pogodbenih) izpolnitev ob dejstvu, da je pogodbeno razmerje prenehalo, (v končni fazi(8)) pomeni zgolj to, da je bilo s strani vsake od (pogodbenih) strank vrnjeno tisto, kar je vsaka od njiju na podlagi takšne pogodbe(9) prejela. Ker zato tožnica ni prikrajšana in toženka ne neupravičeno obogatena, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti pravilna.

12Ker tako pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Na podlagi 71. člena Zakona o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Navkljub temu, da je v uvodu 13. točke očitno pomotoma zapisalo, da naj bi toženka (in ne, kot bi to pravilno moralo, tožnica), čeprav je vrnila kupnino na podlagi odločbe tržnega inšpektorata, prostovoljno zahtevala vrnitev sedežne garniture.

Op. št. (4): Pri čemer pa je bila ne glede na to vrnitev skladna s tožničino zahtevo.

Op. št. (5): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (6): In to je ključno. Pri vrnitvi kupnine zaradi odločbe inšpektorata res ni mogoče govoriti o (konkludentnem) ravnanju, ki bi odražalo tožničino svobodno voljo. Drži pa to nedvomno za njeno zahtevo in sam prevzem sedežne garniture.

Op. št. (7): To bi bilo prepričljivo zgolj ob predpostavki prenehanja pogodbenega razmerja. Nadaljnji obstoj takšnega razmerja (kot to zatrjuje pritožnica) pa pomeni njegovo realizacijo (oziroma ohranitev situacije po njej), ne pa zahtevo po vračanju tudi tistega, kar je bilo izpolnjeno v skladu s pogodbenim dogovorom (vrnitev pa z inšpekcijsko odločbo ni bila naložena).

Op. št. (8): In kot temu v skladu s pravili o vračanju prejetega (glej 477. v zvezi s 111. členom OZ) tudi mora biti.

Op. št. (9): Iz tega razloga je sklicevanje na odločitev VS RS v zadevi II Ips 243/2011, v kateri je bila podlaga za plačilo izključno pravnomočna sodna odločba, ki je bila kasneje spremenjena, neprepričljivo.