UPRS sodba I U 926/2015

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije RS za okolje št. 35624-29/2014-6 z dne 20. 12. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek v zadevi ugotavljanja okoljske škode na območju trase 35 kV daljnovoda med Jesenicami in Kranjsko Goro, zaradi izvajanja nujnih vzdrževalnih del na navedenem daljnovodu v mesecu avgustu 2014.

2Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi obvestila tožnika o nastanku okoljske škode po uradni dolžnosti pričel z upravnim postopkom po 110.g členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). V nadaljevanju navaja okoljevarstveni status območja, prek katerega poteka daljnovod, in na podlagi mnenja Zavoda RS za varstvo narave, Območne enote Kranj, z dne 4. 12. 2014 ugotavlja, katere kvalifikacijske vrste in habitatni tipi na območju posega sploh niso prisotni, ter da na ugodno stanje tistih vrst oziroma habitatnih tipov, ki so prisotni, ni mogoče potrditi negativnega vpliva posega, zaradi česar zatrjevana okoljska škoda ni izkazana.

3Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Med drugim je ugotovil, da iz listin upravnega spisa izhaja, da načrtovani poseg ne bo povzročil okoljske škode in da tožnik nastanka take škode ni uspel dokazati.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ima status organizacije v javnem interesu na področju okolja in narave, tako da ima pravico sodelovati v obravnavanem upravnem postopku in kot stranski udeleženec ščititi javni interes. Zato je zahteval vključitev v postopek, vendar o tej zahtevi ni bilo odločeno ne pred izdajo izpodbijanega sklepa, ne v sklepu samem, o pritožbeni navedbi s to vsebino pa ni odločil niti drugostopenjski organ. Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o strokovnem mnenju Zavoda RS za ohranjanje narave, opravljena pa ni bila niti ustna obravnava, kar vse pomeni bistvene kršitve upravnega postopka.

5Poleg tega meni, da toženka vsebine omenjenega strokovnega mnenja sploh ne povzema, temveč zgolj pavšalno in brez podrobnejših razlogov ugotavlja, da ob razširitvi koridorja daljnovodne trase med Jesenicami in Kranjsko Goro ni prišlo do okoljske škode. Iz obrazložitve ni jasno, kaj izhaja iz strokovnega mnenja in kaj so ugotovitve upravnega organa, prvostopenjski organ pa priznava, da ne razpolaga s podatki o tem, katere zaščitene vrste habitatov so na območju sploh prisotne. Dejansko stanje torej ni ugotovljeno, ugotovitve o odsotnosti okoljske škode pa ni mogoče preizkusiti, ker sklep ne vsebuje nobenih razlogov o odločilnih dejstvih.

6V nadaljevanju tožnik navaja svoje mnenje in podatke o tem, katere zavarovane vrste so navzoče na območju navedenega posega in kakšna nevarnost jim grozi zaradi obravnavanega posega. Posebej opozarja, da toženka obstoja okoljske škode sploh ni presojala s stališča Pravilnika o podrobnejših merilih za ugotavljanje okoljske škode (v nadaljevanju Pravilnik), po katerem bi morala opraviti primerjavo ugotovljenih škodljivih posledic z referenčnim stanjem zavarovanih vrst ali habitatnih tipov. Stališče drugostopenjskega organa se nanaša izključno na načrtovani poseg, kakršen je razviden iz listin, to pa pomeni, da organ ni ravnal v skladu s prej navedenim pravilnikom, po katerem bi moral presojati posledice dejanskega posega oziroma škodnega dogodka. Napačno je tudi stališče toženke, ki skuša na tožnika prevaliti dokazno breme za ugotavljanje oziroma ugotavljanje okoljske škode.

7Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu, ki ga je izdal, v ponoven postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

8Toženka na tožbo ni odgovorila, A. d.d. pa kot investitor navedenega posega in s tem prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo natančno opisuje okoliščine v zvezi s tem posegom, meni, da ni prišlo do nobene okoljske škode in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

9Tožba je utemeljena.

10Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku iz 110.g člena ZVO-1, po katerem ima nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena tega zakona pravico, da ministrstvo obvesti o primerih okoljske škode in zahteva, da ukrepa v skladu z določbami tega zakona (prvi odstavek). Obvestilo mora vsebovati informacije in podatke, ki izkazujejo obstoj okoljske škode (drugi odstavek). Če ministrstvo na podlagi navedb in dejanskega stanja ugotovi, da je nastala okoljska škoda, izda odločbo, s katero povzročitelju na podlagi predpisa iz 9. odstavka 110.e člena ZVO-1 odredi izvedbo najustreznejših sanacijskih ukrepov (četrti odstavek 110.g v zvezi z drugim odstavkom 110.e člena).

11Glede na to zakonsko ureditev se sodišče strinja s toženko, da je obravnavani postopek tekel po uradni dolžnosti, saj zakon vlogo, na podlagi katere je bil pričet, šteje le za obvestilo (kot izhaja že iz njenega poimenovanja), kot njeno vsebino pa predpisuje zgolj informacije in podatke, ki izkazujejo obstoj okoljske škode. Oseba, ki na podlagi prvega odstavka 110.g člena zahteva ukrepanje ministrstva zaradi okoljske škode, mora torej v svoji vlogi obstoj te škode utemeljiti le na stopnji verjetnosti (izkazati), ne pa gotovosti (dokazati).

12Ker iz četrtega odstavka 110.g člena izhaja, da je podlaga za odločitev v tem postopku poleg navedb tudi dejansko stanje, gre po povedanem lahko le za dejansko stanje, ki ga po uradni dolžnosti ugotovi ministrstvo; to nenazadnje izhaja tudi iz 9. člena Pravilnika, ki pridobitev strokovnega mnenja, torej dokaza, nalaga ministrstvu in ne morda stranki. Da je tožnik nastanek okoljske škode uspel utemeljiti na ustrezni ravni (torej izkazati) med strankama niti ni sporno, saj je toženka na podlagi njegovega obvestila pričela obravnavani postopek; ima pa po povedanem tožnik prav, da za ustavitev tega postopka ne more zadoščati zgolj ugotovitev, kakršno navaja drugostopenjski organ, da tožnik okoljske škode „ni uspel dokazati“.

13Med strankama ni spora niti o tem, da je tožnik organizacija iz prvega odstavka 152. člena ZVO-1, torej nevladna organizacija, ki na področju varstva okolja v Republiki Sloveniji deluje v javnem interesu. Po prvem odstavku 155. člena ZVO-1 to pomeni, da lahko sodeluje v postopkih skladno z določbami tega zakona. V obravnavanem postopku položaj takih organizacij sicer ni urejen podrobneje, saj jim 110.g člen izrecno daje le pravico „zahtevati ukrepanje“, vendar očitno tožnikova pravica do sodelovanja v postopku med strankama ni sporna, saj ga je toženka očitno ves čas postopka štela za stranko oziroma stranskega udeleženca. Tako ga je prvostopenjski organ obveščal o svojih procesnih dejanjih in mu vročil izpodbijani sklep, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zoper ta sklep obravnaval po vsebini (prvi odstavek 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) ter v svoji odločbi nedvoumno zavzel stališče, da mu je bil status stranskega udeleženca priznan. Tožbene navedbe, da toženka o njegovi zahtevi za priznanje statusa stranke sploh ni odločila, so tako neutemeljene.

14Toženka je torej tožnika obravnavala kot stranskega udeleženca, ta pa ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače (tretji odstavek 43. člena ZUP). To pomeni, da bi mu toženka v skladu s temeljnim načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) morala dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena) oziroma svoje odločbe ne bi smela opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena). Kršitev tega načela se vedno šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

15Po 9. členu Pravilnika ministrstvo v postopku ugotavljanja okoljske škode pridobi strokovno mnenje Zavoda RS za varstvo narave o večjih škodljivih vplivih škodnega dogodka na doseganje ali ohranjanje ugodnega stanja zavarovanih vrst ali habitatnih tipov. To mnenje je torej že glede na pravno ureditev bistvenega pomena za ugotavljanje okoljske škode, enak pomen pa je imelo tudi v obravnavanem postopku, saj se prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa praktično v celoti opira na mnenje Zavoda RS za varstvo narave, Območne enote Kranj, z dne 4. 12. 2014. Podatki v tem mnenju zato brez dvoma pomenijo „dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe“.

16Ob tem ne iz odločb, ne iz upravnih spisov ne izhaja, da bi toženka tožniku omogočila, da se seznani z mnenjem oziroma z njegovo vsebino. Kot je bilo obrazloženo, je s tem zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka, kar že samo po sebi pomeni razlog, iz katerega sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo moral prvostopenjski organ zagrešeno kršitev upravnega postopka odpraviti s tem, da bo tožniku na ustrezen način omogočil, da se seznani z vsebino strokovnega mnenja in morebitnih dodatnih dokazov, ki jih bo upošteval pri ugotavljanju dejanskega stanja, ter se o njih tudi izjasni.

17Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka sodišče posebej opozarja še na podrobne kriterije, ki jih Pravilnik predpisuje za ugotavljanje okoljske škode, tako glede določitve referenčnega stanja kot za ugotavljanje večjih škodljivih vplivov škodnega dogodka. Ne da bi se spuščalo v podrobnejšo presojo upoštevanja teh kriterijev, sodišče ugotavlja, da že na prvi pogled ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne drugostopenjske odločbe ne izhajajo podatki, na katere je toženka oprla svoje ugotovitve o referenčnem stanju (četrti člen), ki je po tretjem členu Pravilnika podlaga za nadaljnje ugotavljanje okoljske škode glede vrst, za katere ugotavlja, da so prisotne na območju obravnavanega posega.

18Ker se toženka pri ocenjevanju morebitnega nastanka okoljske škode izrecno opira tudi na naravovarstvene pogoje za obravnavani poseg (npr. druga alineja prvega odstavka na peti strani izpodbijanega sklepa) sodišče posebej opozarja še, da je po navedbah tožnika v vlogi, na podlagi katere je bil začet obravnavani postopek, prišlo prav do kršitve nekaterih od teh pogojev (npr. druga točka odločbe Agencije RS za okolje št. 35620-4692/2011-6 z dne 7. 3. 2012), ki so po mnenju Zavoda RS za varstvo narave z dne 30. 1. 2012 odločilnega pomena, da poseg ne bi imel bistvenega vpliva na divjega petelina, črno žolno, gozdnega jereba in koconogega čuka. Iz tega je mogoče sklepati, da bi kršitev navedenega pogoja (kar po vsebini pomeni opustitev omilitvenih ukrepov) utegnila povzročiti bistven vpliv na navedene vrste. Kljub temu iz obrazložitve ne izhaja, ali je do kršitve naravovarstvenih pogojev res prišlo in če da, kakšen je vpliv te kršitve na referenčno stanje navedenih vrst.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

19Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

20Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena omenjenega Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ker je odvetniška družba zavezanka za plačilo DDV, je bil navedeni znesek v skladu z upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, povišan še za 22% DDV. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).