VSL sodba in sklep I Cpg 1452/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v točki II.1. izreka spremeni tako, da se ugotovi, da je pogodba z dne 1. 2. 2012 sklenjena med prvo toženo in drugo toženo stranko nična,

- v točkah II.2., II.4 in III. izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu (točka II.3. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (II. in III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil:

„1. Ugotovi se, da je pogodba z dne 1. 2. 2012 sklenjena med prvo toženo in drugo toženo stranko nična.

2Drugo tožena stranka je dolžna v stečajno maso prvo tožene stranke vrniti vsa osnovna sredstva, ki so predmet Kupoprodajne pogodbe za rabljena osnovna sredstva z dne 1. 2. 2012 in sicer po seznamu osnovnih sredstev z dne 1. 2. 2012, ki je priloga Kupoprodajni pogodbi.

3Prvo tožena stranka A. d. o. o. mora iz vrednosti premoženja tožeče stranke in sicer iz naslednjih premičnin: električna naprava za pregled analize dermatološke krvne preiskave, naprava je sestavljena iz 4 aparatov: vetlyte standard a, idexx laser cyte, mikroskov. Nicon eclopse E 200 in yet test 8008, anestezijska mašina, sutjeska tiberuis 19, aparat za rentgen philips x ray, operacijska miza, maquet 1014.00, naprava za ultrazvok, digi prince DP 8800, sterilizator sturdy SA 260 FA, prednostno plačati terjatev tožene stranke, ki je bila priznana v stečajnem postopku v višini 14.321,71 EUR z obrestmi od zapadlosti do 7. 10. 2013 pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja.

4Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki stroške tega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.“ (II. točka izreka).

2Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna prvo toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 1.143,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Drugo tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

5Pritožba je delno utemeljena.

K zavrnitvi pritožbe (II. točka izreka)

6Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju ločitvene pravice tožeče stranke pravilna (II.3. točka izreka). Ne glede na odločitev o ničnosti prodajne pogodbe, tožeča stranka v konkretnem primeru ločitvene pravice nima, ker sklep o rubežu ni bil vpisan v register neposestnih zastavnih pravic (prvi odstavek 87. člena v zvezi s tretjim odstavkom 81. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Tožeča stranka (upnik) torej v izvršilnem postopku ni pridobila zastavne pravice, pri čemer tožeča stranka navedenega s pritožbo konkretno niti ni izpodbijala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo v II.3. točki izreka sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

K spremembi II.1. točke izreka izpodbijane sodbe (prva alineja I. točke izreka)

7Tožeča stranka je ničnost prodajne pogodbe utemeljevala s trditvami, da je bila sklenjena v nasprotju z moralnimi načeli (z namenom oškodovanja upnikov prvo tožene stranke) in z nedopustnim nagibom. Na nedopusten nagib naj bi kazalo dejstvo, da sta zakoniti zastopnici obeh toženih strank v razmerju mati in hči, drugo tožena stranka pa opravlja dejavnost v prostorih in s sredstvi prvo tožene stranke. Nadalje je navajala, da je bila prodajna pogodba tudi fiktivna (dejansko naj bi bila sklenjena neodplačna pogodba), saj kupnina na način, kot je bil v njej dogovorjen (v 48 enakih obrokih), ni bila nikoli plačana. Zoper prvo toženo stranko je bilo leta 2011 vloženih 16 izvršilnih predlogov za 31.532,61 EUR, v letu 2012 pa 11 za 5.273,71 EUR. Drugo tožena stranka je del kupnine za prodana osnovna sredstva plačala na podlagi Pogodbe o prenosu posojila in poplačila obveznosti, pri čemer je tožeča stranka tudi za slednjo navajala, da je bila sklenjena z namenom izigrati upnike ter je posledično nična.

8Sodišče prve stopnje je zaključek, da sporna prodajna pogodba ni nična, utemeljilo z navedbami, da dejstvo, da je bilo v letu 2011 in 2012 zoper prvo toženo stranko vloženih več izvršilnih predlogov ne dokazuje, da je bil namen pogodbenih strank izigrati upnike, še zlasti ne zato, ker je tožena stranka dokazala, da je bila kupnina plačana, in da so se iz kupnine na podlagi asignacij poplačevali tudi upniki prvotoženke. Prav tako je zaključilo, da pogodba ni nična zgolj zato, ker je bila kupnina plačana na drugačen način od pogodbeno dogovorjenega (48 enakih obrokov). Glede na to oziroma zlasti glede na ugotovitev o plačilu kupnine, zgolj dejstvo sorodstvenega razmerja zakonitih zastopnic toženih strank in opravljanje dejavnosti drugo tožene stranke na sedežu prvo tožene stranke, sodišču ni omogočalo zaključka o ničnosti prodajne pogodbe. Tožeča stranka je s pritožbo uspela izpodbiti zaključek sodišča prve stopnje o plačilu kupnine, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9Poslovna podlaga je razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo, in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe. Poslovna podlaga opredeljuje cilj (namen), ki ga želita stranki doseči (uresničiti) s sklenitvijo pogodbe (in izpolnitvijo obveznosti, ki so vsebina te pogodbe). Vsi konkretni in posamični nagibi ne tvorijo poslovne podlage (kavze) pogodbe. Poslovno podlago tvorijo samo tisti nagibi, ki jih pogodbena stranka razkrije drugi pogodbeni stranki v postopku sklepanja pogodbe in so predmet usklajevanja med pogodbenima strankama. Skleniti je torej mogoče, da se splošno pravilo določeno v prvem odstavku 40. člena OZ, v skladu s katerim nagibi, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na veljavnost pogodbe, nanaša samo na tiste nagibe, ki niso sestavni del poslovne podlage pogodbe. Gre torej za konkretne in posamične interese, zaradi katerih je posamezna pogodbena stranka izjavila voljo za sklenitev pogodbe. Po določbi četrtega odstavka 39. člena OZ je pogodba nična, če ni podlage, ali če je ta nedopustna. Nedopustna je podlaga takrat, ko je v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Predvsem velja, da nedopustnega nagiba ni mogoče enačiti (oz. omejevati) s protipravnostjo, zato trditve toženih strank, da je bila pogodba sklenjena v skladu z določbami OZ, ne pomenijo, da pogodba ni nična. Nedopustni so namreč tudi tisti nagibi, ki sicer niso v nasprotju s (z zapisanimi) pravnimi določbami, se pa upirajo moralnim načelom. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje, v nasprotju z moralnimi načeli.(1) Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna.

10Drugo toženo stranko je 26. 1. 2012 ustanovila zakonita zastopnica prvo tožene stranke B. B. in bila do 10. 12. 2012 njena izključna lastnica, saj je imela v njej do tega dne 100 % poslovni delež. Istega dne, ko je bila sklenjena sporna prodajna pogodba (1. 2. 2012), je postala zakonita zastopnica drugo tožene stranke C. C., ki je mati B. B., ustanoviteljice in takratne lastnice drugo tožene stranke. Kasneje (10. 12. 2012) je zakonita zastopnica prvo tožene stranke svoj poslovni delež v drugo toženi stranki prenesla na svojo mati.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila kupnina za sporna osnovna sredstva v znesku 204.070,15 EUR plačana delno s plačili iz osebnega transakcijske računa, delno z asignacijami, v pretežnem delu in sicer v višini 102.400,14 EUR, pa naj bi bila terjatev kupnine zaprta na podlagi odškodninskega zahtevka drugo tožene stranke zoper prvo toženo stranko zaradi previsoko ocenjene vrednosti osnovnih sredstev. Trditev toženih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila terjatev kupnine v znesku 102.400,14 EUR zaprta na podlagi odškodninskega zahtevka drugo tožene stranke še ne pomeni, da je bila kupnina v tem znesku dejansko plačana. Toženi stranki namreč glede navedenega zneska nista trdili, da je drugo tožena stranka prvo toženi stranki odpustila dolg, ali da sta sklenili dogovor o poravnavi dolga ali morda sporazum o pobotu... Zgolj knjiženje obveznosti oziroma knjigovodsko zaprtje terjatve ni pravno dejanje, na podlagi katerega bi bil mogoč zaključek o plačilu kupnine. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila kupnina za prodana osnovna sredstva v celoti plačana, zmotna. Zato je pritožbeno sodišče pri presoji vprašanja ničnosti prodajne pogodbe kot ključno upoštevalo, da kupnina za prodana osnovna sredstva nedvomno (v celoti) ni bila plačana. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožeča stranka poleg zgoraj navedenega odškodninskega zahtevka, tudi v zvezi z asignacijami, na podlagi katerih naj bi bila delno plačana kupnina za sporna osnovna sredstva, utemeljeno opozarja, da iz računov, ki sta jih priložili toženi stranki ne izhaja oziroma ni razvidno, da gre pri vseh za plačila obveznosti prvo tožene stranke (B18 - B49). Prvo tožena stranka je imela namreč vse do oktobra 2012 poslovni naslov na enakem naslovu kot drugo tožena stranka, po lastni trditvi pa od februarja 2012 ni več opravljala dejavnosti, zato tudi stroškov povezanih z opravljanjem dejavnosti od februarja 2012 dalje ni mogla imeti.

12Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je že pred sklenitvijo sporne prodajne pogodbe, zakonita zastopnica drugo tožene stranke (mati) na podlagi treh posojilnih pogodb prvo toženi stranki (katere lastnica in zakonita zastopnica je bila njena hči) posodila denar. Iz posojilnih pogodb izhaja, da je bil njihov namen poplačilo obveznosti prvo tožene stranke. Rok zapadlosti danih posojil je bil leta 2011, 2015 in 2016. S Pogodbo o prenosu posojila in poplačilu obveznosti, ki je bila sklenjena istega dne kot sporna prodajna pogodba (1. 2. 2012), so se zakonita zastopnica drugo tožene stranke in toženi stranki dogovorile, da se prej dana posojila namenijo poplačilu kupnine za prodana sporna osnovna sredstva, drugo tožena stranka pa se zaveže do konca leta 2017 poplačati dana posojila svoji zakoniti zastopnici. Iz navedenega sledi, da so bila posojila, katerih prvotni namen naj bi bil poplačilo upnikov prvo tožene stranke, kar je bilo oziroma bi moglo biti znano obema toženima strankama, kasneje porabljena za delno plačilo kupnine po sporni prodajni pogodbi, pri čemer obveznost vračila dveh (od treh) posojil še ni zapadla. Ob tem je poleg sorodstvenega razmerja pomembno, da je imela v času sklenitve navedene pogodbe (1. 2. 2012), zakonita zastopnica prvo tožene stranke in ustanoviteljica drugo tožene stranke, 100 % poslovni delež v drugo toženi stranki, posojilodajalka pa je bila zakonita zastopnica drugo tožene stranke. Slednja se je na podlagi Pogodbe o prenosu posojila in poplačilu obveznosti namesto plačila kupnine zavezala poplačati dano posojilo svoji zakoniti zastopnici. Po oceni pritožbenega sodišča iz navedenega izhaja, da resnični namen Pogodbe o prenosu posojila in poplačilu obveznosti ni bil zagotovitev denarnih sredstev za poplačilo upnikov prvo tožene stranke. Ne glede na navedeno, pa je že zaradi ugotovitve ničnosti sporne sporne prodajne pogodbe (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), nična tudi istega dne sklenjena Pogodba o prenosu posojila in poplačilu obveznosti, saj je bila sklenjena zaradi delnega plačila kupnine za osnovna sredstva do katerih prodaje zaradi ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe ni prišlo.

13Pri presoji, ali je bil namen sporne prodajne pogodbe nedopusten, to je oškodovanje upnikov in v ta namen prenos poslovanja na drugo toženo stranko, je pritožbeno sodišče kot ključno upoštevalo, da je drugo toženo stranko ustanovila zakonita zastopnica prvo tožene stranke, ki je bila vse do decembra 2012 tudi njena izključna lastnica, da je nato svoj poslovni delež prenesla na svojo mati in zakonito zastopnico drugo tožene stranke ter zlasti kot odločilno, da kupnina za prodana sporna osnovna sredstva (v celoti) nedvomno ni bila plačana. Nadalje je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela prvo tožena stranka ob sklenitvi sporne prodajne pogodbe v teku več izvršilnih postopkov in nesporno trditev toženih strank, da je prvo tožena stranka s 1. 2. 2012 prenehala z opravljanjem dejavnosti. Vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča omogoča zaključek o nedopustnem nagibu, zaradi katerega je prvo tožena stranka sklenila sporno prodajno pogodbo, s katero je osnovna sredstva izročila drugo toženi stranki. Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da je druga pogodbenica, kot mati ob sklenitvi pogodbe za nedopusten nagib vedela oziroma bi vsaj morala vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ).

14Način sklepanja sporne pogodbe in dejstvo kako naj bi bila kupnina plačana oziroma, da le-ta nedvomno (v celoti) ni bila plačana, utemeljuje zaključek, da sporna prodajna pogodba ob sklenitvi ni imela dopustne podlage (prvi in drugi odstavek 39. člena OZ). Iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da namen sporne prodajne pogodbe ni bil prenos lastninske pravice proti plačilu kupnine, temveč skrivanje oziroma prenos premoženja na drugo toženo stranko. Drugo toženo stranko je namreč ustanovila zakonita zastopnica prvo tožene stranke in bila ob sklenitvi sporne pogodbe tudi njena lastnica. Drugo tožena stranka opravlja enako dejavnost kot pred tem prvo tožena stranka, v istih poslovnih prostorih, z istimi sredstvi in istimi (tremi) zaposlenimi. S sklenitvijo sporne prodajne pogodbe tako prvo tožena stranka ni imela resničnega namena zgolj prodati osnovna sredstva, temveč je bil namen toženih strank prenesti opravljanje dejavnosti oziroma poslovanje prvo tožene stranke na drugo toženo stranko zato, da bi se preprečilo poplačilo upnikov prvo tožene stranke iz premoženja družbe upoštevaje, da je bilo ob sklenitvi sporne prodajne pogodbe zoper prvo toženo stranko začetih več izvršilnih postopkov, leta 2013 pa se je nad njo začel stečajni postopek. S sporno prodajno pogodbo sta tako toženi stranki iz premoženja prvo tožene stranke izvzeli zdrava jedra in jih z namenom odškodovanja upnikov prenesli na drugo toženo stranko, brez namena plačila celotne kupnine. Pogodba katere namen je izigrati upnike, pa je v nasprotju z moralnimi načeli in kot taka nična (prvi odstavek 86. člena OZ).

15Zato ne glede na to, da sta toženi stranki morebiti na podlagi asignacij poplačali določene upnike prvo tožene stranke, okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče utemeljujejo v prepričanju, da je sporna prodajna pogodba zaradi namena izigrati upnike prvo tožene stranke nična. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II.1. izreka spremenilo tako, da se ugotovi, da je pogodba z dne 1. 2. 2012 sklenjena med prvo toženo in drugo toženo stranko nična (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

K razveljavitvi II.2., II. 4 in III. točki izreka izpodbijane sodbe (druga alineja I. točke izreka)

16Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da sporna prodajna pogodba ni nična, ni presojalo utemeljenosti vrnitvenega zahtevka kot posledice ničnosti sporne prodajne pogodbe (87. člen OZ). Pritožbeno sodišče navedene kršitve ne more samo odpraviti, zato je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo v II.2. točki izreka razveljaviti. V posledici delne razveljavitve sodbe je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (3. točka 365. člena ZPP) in v razveljavljenem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

17S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K odločitvi o pritožbenih stroških (III. točka izreka)

18V posledici delne razveljavitve izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1):Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 568/2009, II Ips 297/2010, II Ips 299/2007, II Ips 654/2001, II Ips 381/99 in II Ips 259/2013.