VDSS sklep Psp 11/2000

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožbene stroške nosi tožnik sam.

Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se predlog za obnovo postopka, končanega s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Ps .../94, z dne 22.5.1995, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp .../95, z dne 13.6.1996 in da se v obnovi postopka razveljavi pravnomočna sodba v celoti, zavrže. Izreklo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, enako ne tistih, na katere opozarja pritožba. Sklep je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Tožnik poudarja, da je od začetka postopka opozarjal, da je bil prikrajšan za obravnavanje pred sodiščem - očitno ima pri tem v mislih postopek, končan s sodbo pritožbenega sodišča, št. Psp 157/95, z dne 13.6.1996 - in da je s tem podana bistvena kršitev postopka. Po določbi 2. točke 1. odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) je podan obnovitveni razlog, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da se je tožnik udeležil vseh obravnav, toženec pa se je udeležil le obravnave dne 27.8.1992, ostalih - dne 11.6.1993, dne 15.11.1994, dne 13.4.1995 in dne 22.5.1995 - pa se ob izkazanih vabilih ni udeležil. Prav opisano pasivnost toženca v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, ima očitno v mislih pritožba glede na navedbo, da je tožnik nanjo opozarjal od začetka postopka in s tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je smiselno na to opozoril v predlogu za obnovo postopka v obrazložitvi na list. št. 69. Pritožbeno sodišče poudarja, da je udeležiti se glavne obravnave pravica stranke, ne pa njena dolžnost. Zato s tem, ko se toženec kljub pravilnemu vabljenju že navedenih obravnav ni udeležil, ni podan že navedeni obnovitveni razlog. Prvostopenjsko sodišče pa je v postopku, katerega obnovo želi tožnik doseči, imelo za odločitev dovolj podlage v vseh izvedenih dokazih. V predlogu za obnovo postopka tožnik navaja tudi, da se udeleženci postopka - očitno ima pri tem v mislih toženca - niso seznanili z njegovo zadnjo pripravljalno vlogo oz. stališčem, saj je bila zadnja obravnava opravljena v odsotnosti toženca. S tem v zvezi pa je pritožbeno sodišče v že navedeni sodbi, št. Psp 157/95, z dne 13.6.1996, obrazložilo, da iz spisa prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da le-to ne bi seznanilo toženca s tožnikovim odgovorom na toženčev pripravljalni spis. Poudarilo je tudi, da iz pritožbe sicer ni jasno, kateri odgovor ima tožnik v mislih, saj sta v spisu sodišča prve stopnje dva njegova odgovora in sicer z dne 22.11.1994 ter z dne 25.1.1995 (list. št. 31 ter 36), da pa je prvostopenjsko sodišče oba z dopisoma, z dne 29.11.1994 in z dne 6.2.1995 (list. št. 33 in 37) dostavilo tožencu ter ga pozvalo k odgovoru. Le-ta je odgovoril s pripravljalnim spisom z 20.12.1994 ter s 1.3.1995 (list. št. 34 in 38). Pripravljalni spis toženca je sodišče tožniku dostavilo z dopisom z 10.1.1995 (list. št. 35). Naslednja obravnava je bila opravljena 13.4.1995 in je tožnik vabilo prejel 5.4.1995 (vročilnica) ter imel torej dovolj časa na razpolago, da bi vpogledal spis pri sodišču. Iz obravnavnega zapisnika je razvidno tudi, da je tožnik na navedeni obravnavi navajal kot v tožbi (prej predlogu za sodno varstvo) ter v kasnejših dopolnitvah. Očitno se je torej senat seznanil z vsebino tožnikovih odgovorov. Obravnavni zapisnik je tožnik podpisal in ni razvidno, da bi imel nanj pripombe. Pritožbeno sodišče sedaj poudarja, da glede na vse navedeno ni podlage za pritožbeno stališče, da naj bi tudi pritožbeno sodišče spregledalo dejstvo, da naj bi bil, kot zatrjuje pritožba, tožnik prikrajšan za obravnavanje in da naj bi bila s tem podana bistvena kršitev postopka, ki predstavlja obnovitveni razlog. Prav tako ni podlage za pritožbeno stališče, da naj bi bil podan obnovitveni razlog zato, ker je tožnik v postopku, ki ga želi obnoviti, nastopal brez pooblaščenca ter da naj bi ga bilo prvostopenjsko sodišče dolžno opozoriti, da gre za zadevo, za katero potrebuje pooblaščenca. Ne Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94), ne že navedeni ZPP, ne pred tem veljavni ZPP, ne vsebujejo določb, iz katerih bi bilo moč zaključiti, da mora imeti stranka v socialnem sporu pooblaščenca. Nasprotno, tako sedaj veljavni (1. odstavek 86. člena) zakon, kot pred tem veljavni ZPP (1. odstavek 89. člena) določata, da lahko stranka opravlja pravdna dejanja osebno, ali po pooblaščencu. To pomeni, da je volji stranke prepuščeno, ali bo opravljala ta dejanja osebno, ali pa bo zanje pooblastila pooblaščenca. Zato v tem pogledu ne gre za kršitev postopkovnih določb v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, kot to meni pritožba. Iz spisa prvostopenjskega sodišča pa ne izhaja in tega tudi pritožba ne zatrjuje, da bi v postopku, ki ga tožnik želi obnoviti, prišlo do stanja, ko bi moralo sodišče tožnika opozoriti po določbah 11. člena prej veljavnega ZPP, sedaj veljavni ZPP pa ima tej ustrezno določbo v 12. členu.

Ni tudi podlage za pritožbeno stališče, da naj bi bil obnovitveni razlog podan v tem, ker naj bi tožniku ne bilo omogočeno preverjanje revizorjevega izračuna. Zapisnik o pregledu podatkov revizorja toženca z dne 30.3.1995, prispel na prvostopenjsko sodišče dne 31.3.1995, je na list. št. 40 s prilogo B/1. Iz obravnavnega zapisnika z dne 13.4.1995 izhaja, da je bil ta zapisnik prebran na obravnavi in so tudi zapisane v obravnavnem zapisniku nanj tožnikove pripombe. Prav tako je bil na isti obravnavi zaslišan revizor J. S., ki je revizijski zapisnik sestavil, tožnik pa očitno tudi na tem delu obravnave prisoten. Zato ter glede na dejstvo, da je bila zadnja glavna obravnava v postopku, ki ga tožnik želi obnoviti, pred prvostopenjskim sodiščem dne 22.5.1995 ter sodba Ps 499/94 tožniku vročena 30.5.1995, ni podlage za pritožbeno trditev, da tožniku ni bilo omogočeno naknadno preverjanje revizorjevega poročila in torej tudi s tega vidika ne gre za obnovitveni razlog. Tožnik je imel za pregled revizorjevega poročila torej čas vse od 13.4.1995 pa do 22.5.1995.

V obravnavnem zapisniku z dne 13.4.1995 je tudi izrecno protokolirano, da je pristopil tudi povabljeni revizor ZPIZ J. S. in je bil tožnik na navedeni obravnavi, kot že navedeno, prisoten, da pa gre za revizorja ZPIZ-a jasno izhaja tudi iz dopisa prvostopenjskega sodišča z dne 3.3.1995, ki je v spisu prvostopenjskega sodišča na list. št. 39. Zato ne more biti upoštevna pritožbena navedba, da je toženec (pri tem je očitno mišljen tožnik) naknadno izvedel, da je revizijo naredil toženčev revizor, saj je bilo glede na vse že navedeno tožniku vsaj že od obravnave dne 13.4.1995 dalje omogočeno vedeti, da gre za toženčevega revizorja J. S. in torej tudi v tem pogledu ne gre za katerega od obnovitvenih razlogov iz 394. člena zakona.

V sedanjem postopku prvostopenjsko sodišče res ni sledilo predlogu tožnika iz predloga za obnovo postopka za zaslišanje A.A. - ta je kot strokovni delavec toženca podal sodišču pisno pojasnilo dne 10.11.1994 (list. št. 29 in 30) - s čimer naj bi bila dokazana v pritožbi zatrjevana napaka pri uskladitvi pokojnine s 1.7.1990, s 5,2 %, namesto s 25,2 %, A.A. pa naj bi tožniku ta podatek zabeležil na odločbo o pokojnini. S tem v zvezi pa prvostopenjsko sodišče ni kršilo postopkovnih določb, saj po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP, ne po kateri drugi točki iste zakonske določbe. Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo (sklep) toženca z dne 6.2.1991, s katerim je le-ta zavrnil njegovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep z dne 6.11.1990 o odmeri invalidske pokojnine v znesku 702.075,00 takratnih din na mesec od 8.11.1990 dalje. Iz temu sklepu priloženega računalniškega izračuna, kar vse je v spisu toženca, št. 719.983, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, je jasno razvidno (str. 3 računalniškega izračuna), da je bila tožnikova pokojnina s 1.7.1990 usklajena s 5,20 % (na din 7.002,75). Strokovni delavec toženca A.A. je na zaprosilo sodišča pojasnjeval navedeni izračun v že navedenem dopisu z dne 10.11.1994 (list. št. 29-30) ter v 2. odstavku na strani 2 navedel tudi odstotke uskladitev po sklepu predsedstva skupščine takratne SPIZ o medletni uskladitvi pokojnin, uveljavljenih v letih 1990 ter kot zadnjo od uskladitev navedel odstotek 5,2. Ta odstotek, torej 5,2, je pravilen, - objavljen je tudi v Uradnem listu RS, št. 37/90 v Sklepu o uskladitvi pokojnin med letom, v 1. odstavku točke I sklepa -, ne pa 25,2 %, kot to zmotno meni tožnik v že navedenem predlogu za obnovo in se s tem v zvezi v pritožbi napačno sklicuje, da naj bi ga A.A. lastnoročno napisal na pokojninsko odločbo. V spisu toženca je tudi fotokopija že navedenega prvostopenjskega sklepa z dne 6.11.1990, ki jo je tožnik priložil vlogi, vloženi pri tožencu 11.12.1996 in na katero je pripet listič, na katerem je strojepisno napisano "podatke in vse ostale črte je delal in pisal A.A.", na sklepu pa napisano v rokopisu "s 5,2 % 1.7.1990", ne pa 25,2 %, kot je to očitno napačno prečital tožnik. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da tudi če bi prvostopenjsko sodišče zaslišalo A.A., za tožnika ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba ter da torej ne gre za obnovitveni razlog iz 10. točke že navedene določbe ZPP in da prvostopenjsko sodišče s tem, ko predlaganega dokaza ni izvedlo, ni kršilo postopkovnih določb ter da je imelo brez izvedbe tega dokaza v izvedenem dokaznem postopku dovolj podlage za pravilno odločitev o predlogu za obnovo postopka.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Ker je tožnik priglasil stroške za pritožbo, je glede na določbo 1. odstavka 36. člena in ker ni izkazano stanje po določbi 3. odstavka istega člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih izreklo, da jih nosi tožnik sam.