VSL sklep Cst 412/2016

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začetek stečajnega postopka in upniku naložilo v plačilo dolžnikove stroške v višini 1.456,51 EUR.

2Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče dokazovanje dolžnikovih navedb prevalilo na upnika. Domneve insolventnosti so sicer izpodbojne, vendar pa dolžnik ni predložil ustreznih dokazov. Bilance stanja za obdobje od 2010 so 2014 niso dokaz za trditev, da je imel T. d.o.o. terjatve do dolžnika, ki jih je le-ta izkazoval v višini 448.822,00 EUR kot kratkoročne poslovne obveznosti in v višini 127.949,00 EUR kot kratkoročne finančne obveznosti; bilanca stanja namreč prikazuje le sumarni prikaz finančnih podatkov, ne pa analitičnega, zato bi dolžnik v dokaz moral predložiti analitični izpis bilance stanja za konto kratkoročnih poslovnih obveznosti in kratkoročnih finančnih obveznosti, da bi dokazal resničnost svojih navedb. Vseeno je sodišče njegovim trditvam verjelo. Upnik je tem trditvam tudi nasprotoval, ko je navedel, da te dolžnikove obveznosti zaradi poravnave niso prenehale, za kar je upnik predložil tudi sodbo P 1686/2008, do katere sodišče ni zavzelo dokazne ocene. Na navedbe, ki jih dolžnik ni dokazoval z ustreznimi dokazi, pa niti ni mogoče odgovoriti. Te navedbe so tudi lažne, kar izhaja že iz dokazov v spisu. Iz sodne poravnave v zadevi XII Pg 4027/2009 namreč izhaja, da naj bi imel dolžnik do T. d.o.o. obveznosti v višini 204.003,27 EUR, medtem ko dolžnik v tej zadevi navaja obveznosti do T. d.o.o. v višini 448.822 in 127.949 EUR, skupaj torej 576.771 EUR. Tako od skupnega zneska ostaja še obveznost v višini 372.768 EUR, dolžnik pa bi imel sredstva v višini cca 180.000 EUR, kar nikakor ne zadošča za pokritje vseh njegovih obveznosti. Ocene sodišča se zato niti ne da preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje podalo le splošne trditve. Trditve dolžnika so tudi nasprotujoče – trdi, da ni bil v poslovnem razmerju in da je terjatev zastarana, po drugi strani pa trdi, da so sredstva enaka terjatvi upnika. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo dejstva, da ima dolžnik obveznost še do drugega upnika, kar izhaja iz listin v spisu, tako da premoženje dolžnika nikakor ne dosega višine obveznosti. Prav tako sodišče prve stopnje ni presojalo dolžnikovih navedb z vidika sodbe P 1686/2008, iz katere izhaja nedvoumnost obstoja terjatve B. G. do dolžnika tako po temelju kot po višini v letu 2010 (zapadlost pa nastopi po tem, ko dolžnik prejme plačilo od T. d.o.o.), dolžnik pa ni predložil dokaza, da bi to terjatev poravnal. Primerjava podatkov iz te sodbe in stanja v bilanci (kratkoročne poslovne obveznosti) pa potrjuje navedbe upnika in ne dolžnika. Upnik je tudi s predložitvijo listin odgovoril na dolžnikove navedbe.

3Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik izkazal obstoj terjatve do dolžnika in dejstvo, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca. Upnikova terjatev je izkazana s pravnomočnim sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Iz njega izhaja, da ima upnik terjatev do dolžnika v višini 179.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2015 ter terjatev za izvršilne stroške. Pri tem je upnik tudi navedel, da je bila terjatev delno plačana v višini izvršilnih stroškov in delno obresti. Ta sklep o izvršbi je izvršilni naslov (4. odstavek 62. člena ZIZ), tako da upnikova terjatev ni le verjetno izkazana, temveč je izkazana celo z gotovostjo. Ker gre za pravnomočno sodno odločbo, iz katere izhaja obstoj upnikove terjatve, glede na posledice pravnomočnosti ni dovoljeno razpravljati o pravilnosti izdanega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine; kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo oziroma v konkretnem primeru s pravnomočnim sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, se sprejema kot pravilno in resnično ter veže tako sodišče kot stranki postopka (319. člen ZPP; res iudicata pro veritate accipitur). Zato so vse dolžnikove navedbe o obstoju terjatve pravno nepomembne in jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Le z dokazom o izpolnitvi terjatve bi dolžnik lahko izpodbil upnikovo aktivno legitimacijo, saj bi s tem prenehal biti dolžnikov upnik. Z zatrjevanjem, da je sodna odločba, s katero je dolžniku naloženo plačilo denarne obveznosti, zlorabljena za začetek stečajnega postopka, dolžnik tako ne more uspeti. Če zakon od upnika zahteva, da izkaže obstoj terjatve, upnik pa to dokaže s pravnomočno sodno odločbo, tako ravnanje vsekakor ne more predstavljati zlorabe.

6Po oceni višjega sodišča pa ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj upnik ne bi dokazal dolžnikove insolventnosti.

7Položaj insolventnosti je podan, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali če dolžnik postane dolgoročno plačilno nesposoben (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP). Iz navedenega je razvidno, da za obstoj insolventnosti zadostuje že eden od položajev iz 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP. Upnik je zatrjeval najprej trajnejšo nelikvidnost, pri čemer si je pomagal z domnevo iz prve alineje prve točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP – če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik, ki je pravna oseba, trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Upnik je zatrjeval tudi, da je dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben, saj nima dovolj premoženja, da bi plačal vse svoje terjatve.

8Trditev upnika, da iz sodne poravnave v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani XII Pg 4027/2009 naj ne bi izhajalo, da so z njeno sklenitvijo prenehale tudi obveznosti dolžnika do T. d.o.o., ni pravilna, saj iz nje izhaja točno to – da imata pravdni stranki več medsebojnih zahtevkov oziroma terjatev, s to sodno poravnavo pa so urejena vsa njuna medsebojna razmerja. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz razmerja s T. d.o.o. dolžnik sedaj lahko izkazuje le terjatev v višini 180.399,08 EUR. Vendar pa ima pritožba prav, ko navaja, da iz predloženih dokazov ni razvidno, da bi res glede vseh obveznosti, ki jih je dolžnik navajal v bilancah stanja, šlo za obveznosti do T. d.o.o. Prav tako je iz sodbe P 1686/2008 z dne 29.3.2010 razvidno, da ima dolžnik vsaj še enega upnika – iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da terjatev B. G. do dolžnika obstaja, le zapadla še ni. Upnik pa je dokazal, da je B. G. to terjatev odstopil R. T. (10.1.2013), ta pa je nato del te terjatve (179.000,00 EUR) odstopil upniku. Do teh navedb se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, vzbujajo pa upravičen dvom v pravilnost trditve, da je imel dolžnik obveznosti le do T. d.o.o., ki naj bi zaradi sklenjene sodne poravnave prenehale. Pri tem je pravilna pritožbena navedba, da dolžnik niti ni predložil nikakršnih dokazov o svojih obveznostih, bilance pa vira obveznosti sploh ne morejo dokazovati. Upnik je nedokazanost trditev dolžnika tudi pravočasno zatrjeval.

9Ob tem pa, tudi če bi držalo, da ima dolžnik za 180.399,08 EUR sredstev (v terjatvi do T. d.o.o.), obveznost pa le do predlagatelja v višini 179.000,00 EUR, bi bilo s tem lahko dokazano le, da ima dolžnik dovolj premoženja za poplačilo vseh terjatev. Vendar pa tak dokaz sicer kaže na dolgoročno plačilno sposobnost (1. točka 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP), nikakor pa ne kaže na trajnejšo likvidnost oziroma kratkoročno plačilno sposobnost. To predstavlja sposobnost pravne osebe v določenem časovnem obdobju poravnati vse obveznosti, ki so zapadle v tem časovnem obdobju (1. odstavek 11. člena ZFPPIPP), kar pomeni, da mora imeti dolžnik v času zapadlosti terjatve premoženje v taki obliki, da lahko terjatev izpolni. Ostaja tudi dejstvo, da je upnikova terjatev zapadla, dolžnik pa je ni poravnal niti je očitno ni zmožen poravnati. Glede na to pa je tako ali tako težko tudi trditi, da bi bil dolžnik dolgoročno plačilno sposoben. Dolgoročna plačilna sposobnost je namreč trajna sposobnost pravne osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti (2. odstavek 14. člena ZFPPIPP). To hkrati pomeni, da mora imeti pravna oseba ob zapadlosti obveznosti na voljo tudi dovolj denarnih sredstev, da izpolni svoje obveznosti ob zapadlosti. Upnik je poskušal z izvršbo na denarna sredstva, vendar pa ni bil uspešen, saj je dobil le manjše poplačilo svoje terjatve. V vsem tem času od zapadlosti terjatve je dolžnik še vedno ni poplačal in niti ne zatrjuje, da je to sposoben storiti. Prav tako dolžnik ni v ničemer pojasnil, kaj je z njegovo terjatvijo do T. d.o.o. – ali je bila ta terjatev poplačana, kaj je z realizacijo zavarovanja in če morda teh sredstev že tako ali tako ni porabil.

10Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Že iz razloga, ker se sodišče prve stopnje z zatrjevano trajnejšo nelikvidnostjo ni ukvarjalo, bi višje sodišče, v kolikor bi samo prvič odločalo o tem, strankam lahko odvzelo pravico do pritožbe, zato višje sodišče o zadevi ni samo odločalo. Iz zgoraj navedenega tudi izhaja, da se bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ukvarjati tudi z dolžnikovo dolgoročno plačilno nesposobnostjo, saj mora vrednost premoženja, ki zadostuje za poplačilo vseh obveznosti do upnikov, dolžnik dokazati in ne le zatrjevati, upnik pa je takim trditvam dolžnika obrazloženo nasprotoval.

Ta pisni

odpravek

se

ujema

z

elektronskim

izvirnikom

sklepa

.