VSL sklep I Kp 23980/2011

Pritožba obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega v zvezi z drugim in prvim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlog obsojene A. A. za nadomestitev kazni enega leta zapora izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki I Kr 23980/2011 z dne 21. 10. 2014, ki je postala pravnomočna 19. 11. 2014, z delom v splošno korist, z dne 26. 2. 2016, kot prepozen zavrglo.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožila obsojenka zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Kazenski zakonik pod določenimi pogoji omogoča t. i. alternativne načine prestajanja kazni zapora in sicer prestajanje kazni zapora tako, da obsojenec med prestajanjem kazni v določenih dnevih prebiva doma (zapor ob koncu tedna), da se kazen zapora nadomesti s hišnim zaporom ali z delom v splošno korist. Predlog za vse v 86. členu KZ-1B opredeljene načine alternativnega prestajanja kazni zapora lahko obsojenec poda pred nastopom kazni, v tem primeru mora predlog vložiti v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe.

5Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1F) pod pogoji iz kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek omogoča obsojencu izvršitev kazni zapora s t. i. zaporom ob koncu tedna (12. člen); izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom (12.a člen) in izvršitev kazni zapora ali denarne kazni z nadomestitvijo z delom v splošno korist (13. členu). ZIKS-1F le glede alternativnega načina izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna v tretjem odstavku 12. člena izrecno določa, da lahko obsojenec vloži po pravnomočnosti sodbe predlog za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi v primeru, ko že prestaja kazen zapora. Take izrecne določbe 12.a člen (izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom) in 13. člen (izvršitev kazni zapora ali denarne kazni z delom v splošno korist) nimata, niti v določbah 129.a člena ZKP ali 86. člena KZ-1 ni mogoče zaslediti pravnih podlag, ki bi omogočale razlago prekluzivnosti 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, na način, kot ga predlaga obsojenka. Torej, da bi obsojenka lahko pravočasno vložila predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist tudi še v času, ko bi bila obsojenka že na prestajanju kazni zapora. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom po presoji pritožbenega sodišča ni kršilo določb kazenskega postopka niti kazenskega zakona oziroma ZIKS-1F. Zakonodajalec je vzpostavil razlikovanja v postopkih odločanja o predlogih za alternativne oblike prestajanja kazni zapora in je tudi predpisal različne pogoje in roke za vložitev takšnega predloga.

6Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postala sodba, s katero je bila obsojenki preklicana pogojna obsodba (I K 23980/2011 z dne 13. 11. 2012) in s katero je bila obsojenki izrečena kazen enega leta zapora, pravnomočna 19. 11. 2014 in je torej 15-dnevni rok za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist iztekel s pretekom 4. 12. 2014. Sodišče prve stopnje je obsojenkin predlog, ki ga je poslala po pošti z navadno pošiljko, prejelo 26. 2. 2016, kar je prepozno in je zato utemeljeno ta predlog kot prepozen zavrglo.

7Neutemeljeno je sklicevanje obsojenke na sklep Višjega sodišča I Kp 5035/2012 (pravilno I Kp 54035/2012 z dne 13. 10. 2015). V citirani odločbi je Višje sodišče v Ljubljani sprejelo stališče, da lahko obsojenec tudi, ko je že pravnomočno odločeno o njegovem predhodnem predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, tak predlog vloži ponovno, ker take omejitve 12. člen ZIKS-1 in procesni ter materialni določbi iz 129.a člena ZKP oziroma 86. člena KZ-1 ne določajo. Višje sodišče je odločilo, da sodišče vsebinsko odloča o vsakem pravočasnem predlogu upravičenega predlagatelja za alternativno izvršitev kazni zapora, in če presodi, da se okoliščine niso bistveno spremenile po pravnomočnosti sodbe ali po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bilo že odločeno o predhodnem predlogu, lahko tak predlog tudi zavrže po tretjem odstavku 129.a člena ZKP, če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni.

8V obravnavani zadevi ne gre za enako procesno situacijo kot v zgoraj citirani drugi zadevi, saj je v obravnavanem postopku obsojenka prvič vložila predlog za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist 26. 2. 2016 in je sodišče prve stopnje o tem njenem edinem predlogu odločilo z izpodbijanim sklepom in sicer, da je bil predlog vložen prepozno in ne, da obsojenka ponovnega predloga ne bi smela vložiti.

9Res je po podatkih v spisu obsojenka nastopila kazen zapora 20. 10. 2015, vendar je potrebno upoštevati, da je 26. 2. 2016 vložila predlog za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist in ne predloga za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, ki se izjemoma lahko vloži tudi med prestajanjem kazni zapora. Sodišče pa odloča le v okviru podanega predloga upravičenega predlagatelja in za predlagani način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist obsojenko zavezuje 15-dnevni rok za vložitev predloga iz drugega odstavka 129.a člena ZKP.

10Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, obsojenkine pritožbene navedbe pa niso utemeljene, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

11Ker obsojenka s pritožbo ni uspela, je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v znesku 30,00 EUR (prvi odstavke 98. člena ZKP v zvezi s taksno tarifo 74013 ZST-1).