VSL sklep I Cp 1630/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je na predlog tožene stranke določilo varščino za pravdne stroške v višini 2.300,00 EUR, ki jo je tožnica dolžna plačati v roku 30. dni. Za primer, da varščina v danem roku ne bo položena, se bo tožba štela za umaknjeno.

2Pritožuje se tožnica. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa. Opozarja, da je v zadevi P 717/2014 odločeno, da tožnica varščine ni dolžna plačati. Ker je v identičnem primeru odločeno drugače kot z izpodbijanim sklepom, je kršen 22. čl. Ustave RS. Trdi, da obstajajo okoliščine, ki utemeljujejo odločitev, da tožnica kot državljanka Južnoafriške republike, kjer ima prijavljeno tudi stalno bivališče, ni dolžna plačati tožniške varščine. Tožnica ima v Sloveniji prijavljeno začasno bivališče in naslov za vročanje. Opozarja, da stalno bivališče tožnica lahko zelo enostavno spremeni, zato stalno bivališče ne bi smelo biti odločilna okoliščina pri določanju varščine. Opozarja, da je tožnica sodno takso plačala iz bančnega računa, kar kaže, da sredstva ima. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 717/2014 izhaja, da ima tožnica redne prilive na bančni račun. Tožnica ima v lasti več stanovanj in prostorov, ki jih oddaja v najem. Zavrača stališče, da bi morala tožnica lastništvo dokazovati z zemljiškoknjižnimi izpiski, saj zapuščina na dediče preide na podlagi zakona, zato ni bistveno, da pet let trajajoči zapuščinski postopek še ni zaključen. Navaja, da najemna pogodba ne preneha s potekom časa, ampak se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas, če najemnik predmet najema po izteku najemne pogodbe še vedno uporablja. Odločitev o plačilu varščine zavrača, ker ima tožnica v Republiki Sloveniji prijavljeno začasno bivališče in naslov za vročanje in ker na svoj račun prejema precej visoke mesečne zneske. Ima tudi precejšnje nepremično premoženje, glede katerega sklep o dedovanju zaradi zlorabe pravic s strani tretjih oseb še ni bil izdan. Višini varščine ugovarja z navedbo, da ni gotovo, da bo tožena stranka plačala sodno takso za pritožbo, niti da bo pooblaščenec zavezanec za DDV.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Zavrača trditev o drugačni odločitvi v identičnem primeru, saj ni jasno kakšne trditve in dokazi so bili sodišču posredovani v primeru P 717/2014. Opozarja, da je dokazno breme tožničino in da tožnica ni uspela dokazati, da ima premoženje in stalno bivališče v Sloveniji.

4Pritožba ni utemeljena.

5Z institutom varščine država varuje tožence pred rizikom neplačanih pravdnih stroškov, ki jih s sprožanjem postopkov v Sloveniji lahko povzročijo tuji državljani. Pravilo je, da je tuj državljan varščino dolžan plačati (prvi odstavek 90. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). V 91. čl. ZMZPP so določene izjeme, v katerih tožniku varščine ni treba plačati, in sicer:

1) če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine;

2) če uživa tožnik v Republiki Sloveniji pravico pribežališča;

3) če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikove terjatve iz njegovega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji;

4) če gre za zakonski spor ali za spor o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva ali spor o zakonitem preživljanju;

5) če gre za menično ali čekovno tožbo, za nasprotno tožbo ali tožbo na izdajo plačilnega naloga.

Tožnica, ki je tuja državljanka in nima stalnega bivališča v Sloveniji, ne navaja nobenega od zgoraj navedenih razlogov, zato je varščino dolžna plačati.

6Tožeča stranka dokazuje, da potrebe po plačilu varščine ni zaradi tožničinega premoženja, ki varuje toženčevo pravico do povrnitve pravnih stroškov. Dokaznega bremena ni zmogla. Tudi v pritožbi navaja, da o dedovanju premoženja, s katerim naj bi bila varovana toženčeva pravica do povrnitve stroškov, še ni odločeno. Izid zapuščinskega postopka je negotov, zato je povsem nepomembno, da zapuščina na dediče preide z dnem zapustnikove smrti. Dejstva – da tožnica lahko prijavi stalno bivališče v Sloveniji, da ima prijavljeno začasno bivališče v Sloveniji, da ima odprt tekoči račun, da oddaja nepremičnine v najem – so nepomembna. Da bi razpolagala z znatnimi sredstvi na bančnem računu in rednimi prilivi na račun, pa tožnica ni dokazala. Kako je v drugi pravdni zadevi sodišče poizvedovalo o tožničinih sredstvih na računu in kako je o plačilu varščine odločilo, je nepomembno, saj je odločitev o plačilu varščine odvisna od trditev in dokazov pravdnih strank.

7Tudi ugovor zoper višino določene varščine ni utemeljen. Varščina mora zadoščati za poplačilo pravdnih stroškov v celoti, zato je med stroške, ki lahko nastanejo, sodišče utemeljeno štelo tudi stroške pritožbenega postopka in stroške plačila DDV.

8Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. O stroških odgovora na pritožbo bo odločeno ob zaključku postopka, ko bo znan uspeh strank v postopku, kar je merilo za odločitev o stroških postopka (smiselna uporaba 164. čl. ZPP).

9Sodnica posameznica odloča na podlagi 366.a čl. ZPP.