VSL sodba I Cp 883/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dodatnih 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2012 dalje iz naslova Individualnega nezgodnega zavarovanja G. po polici št. 1301688 zaradi posledic nezgode z dne 18. 12. 2010 (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo 863,79 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve določb postopka. Tožnik vztraja, da je izvedenec dr. M. K. mnenje izdelal v nasprotju z ugotovljenim medicinskim stanjem tožnika in v nasprotju s pravili stroke in medicinske doktrine. Sodišče je na podlagi nestrokovnega mnenja napačno razsodilo, da tožnik ni dokazal, da ima trajne posledice venske tromboze na levi nogi oz. da ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in morebitnimi posledicami venske tromboze. Obrazložitev sodišča si nasprotuje, saj je sodišče kljub navajanju, da tožnik ima trajne posledice, nato zaključilo, da takšnih poškodb nima. Ne drži, da ne obstaja vzročna zveza. Vzrok venske tromboze je lahko samo poškodba ali dedno pogojena bolezen (slednja pa je bila pri tožniku izključena). Sedanje posledice zato nujno izhajajo iz poškodbe. Sodišče bi moralo postaviti novega izvedenca, saj postavljeni svoje naloge ni verodostojno opravil. O obstoju trajnih posledic je izvedenec sodišču podal drugačne odgovore, kot jih je zagovarjal v svojih strokovnih člankih, ki jih tudi v dopolnitvi mnenja ni razčistil. Tožnik je obstoj trajnih posledic dokazoval s štirimi izvidi in ko njihovega obstoja izvedenec ni mogel več zanikati, se je odločil, da ne more potrditi, da so te spremembe, posledica ravno škodnega dogodka iz leta 2010. Ta ugotovitev nasprotuje medicinski dokumentaciji, sodišče pa jo je nekritično povzelo v svojo obrazložitev. Sodišče tudi ne bi smelo sprejeti sklicevanja na izvid dr. I. Ž. z dne 24. 9. 2012. Res je tožnik takrat že prebolel globoko vensko trombozo; vendar je dr. I. Ž. že takrat ugotovil, da je vena spremenjena in so venske zaklopke zadebeljene. Naknaden pregled z doplerjem pa je nato pokazal srednje močne znake venskega popuščanja. Vse težave so se pri tožniku stopnjevale, zato je v letu 2015 potreboval operacijo. Izvedenec si je nato izmislil obojestransko vensko popuščanje na obeh nogah, ki ni potrjeno niti z enim izvidom. Sodišče je zato kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj razlogi sodbe nasprotujejo vsebini predloženih listin. V sodbi se sodišče ni opredelilo do izvida z dne 10. 6. 2015, zato manjka obrazložitev o odločilnih dejstvih. Tožnik ugovarja tudi ugotovitvam sodišča, da nima okvare brahialnega pleteža, čeprav to dokazuje izvid z dne 6. 5. 2011. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Sodišče je polovico stroškov za postavitev izvedenca neupravičeno naprtilo tožniku, ki ima Bpp. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Zavrača pritožbene očitke. Podrejeno pa pojasnjuje, da je bil pravnomočno končan postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III P 1099/2015 (tožniku je na podlagi sodbe 28. 1. 2016 izplačala 29.750,00 EUR s pripadki), v katerem je bilo odločeno, da se invalidnosti iz večih škodnih dogodkov seštevajo in je bil upoštevan tudi škodni dogodek 18. 12. 2010.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v predmetnem postopku zahteva plačilo (dodatne) zavarovalnine na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe individualnega nezgodnega zavarovanja G. po polici št. 1301688. Temelj zahtevka med pravdnima strankama ni bil sporen; toženka je tožniku že izplačala 8000,00 EUR za priznano 16 % trajno invalidnost, tožnik pa je v obravnavani zadevi uveljavljal višjo zavarovalnino zaradi zatrjevanja višjega odstotka trajne invalidnosti zaradi posledic poškodb pri padcu na poledenelem pločniku 18. 12. 2010. V pritožbenem postopku ostaja sporna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za priznanje višje invalidnosti zaradi cirkulacijskih sprememb v levem stegnu in goleni ter lezije brahialnega pleteža na levi strani. Razlogom sodbe za zavrnitev tožbenega zahtevka za izplačilo dodatne zavarovalnine (še za 1,5 % invalidnost) zaradi pretresa možganov, pritožba konkretizirano ne nasprotuje.

6Glede lezije brahialnega pleteža je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja(1) zaključilo, da so bolečine v levi roki najverjetneje posledica kronične utesnitve medialnega živca v zapestnem prehodu, kar pa ni posledica poškodbe, temveč degenerativnih sprememb. Izvedenska komisija je na podlagi tožnikovih pripomb dodatno obrazložila, da poškodba zapestja ni bila navedena kot posledica padca, zato bolečine v tem predelu niso v povezavi s škodnim dogodkom, kar je sodišče prve stopnje tudi povzelo v svojo sodbo. Pritožba glede okvare brahialnega pleteža nekonkretizirano nasprotuje (domnevnemu) zaključku sodišča prve stopnje, da takšne okvare pri tožniku ni, in se sklicuje na izvid z dne 6. 5. 2011. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da okvara zapestja pri tožniku ni podana (kot želi prikazati pritožba), temveč je na podlagi prepričljivih argumentov izvedenske komisije (glede na tip okvare in opis posledic ob poškodbi) ugotovilo, da do okvare ni prišlo zaradi obravnavanega škodnega dogodka, temveč zaradi degenerativnih sprememb. Pritožba ne uspe vzpostaviti dvoma v sodišče prve stopnje.

7Pritožba nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni prisotnih trajnih posledic venske tromboze, katerih vzrok bi bil obravnavan škodni dogodek. Pritrditi je pritožbi, da izvidi iz leta 2015 kažejo na to, da so pri tožniku prisotne trajne posledice venske tromboze na levi nogi in ne drži stališče izpodbijane sodbe, da tožnik posledic ni uspel dokazati. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča pravilna (in za presojo utemeljenosti zahtevka bistvena) nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bile te poškodbe posledica obravnavanega škodnega dogodka. Na podlagi izvidov in mnenja izvedenske komisije je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile posledice venske tromboze pri tožniku prisotne v letu 2010 (torej po škodnem dogodku) in v letu 2015 (na kar kažejo novi izvidi). Vmesni izvid iz leta 2012, ko pri tožniku ni bilo zaznati nobenih ostankov strdkov in funkcionalnih okvar, ki bi se jim lahko pripisalo preboleli venski trombozi pa (tako sodišče prve stopnje in izvedensko mnenje) prekinja vzročno-posledično razmerje med vensko trombozo v letu 2010 in 2015 oz. o obstoju vzročne zveze vzbuja resen dvom. Sodišče prve stopnje je upravičeno upoštevalo izvid z dne 24. 9. 2012. Glede na to, da ga je sodišču predložil sam tožnik, se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na to, ga da sodišče ne bi smelo upoštevati. Iz izvida (kot to ugotavlja izvedensko mnenje, ki ga povzema izpodbijana sodba) izhaja, da z objektivnimi preiskavami v letu 2012 ni bilo ugotovljeno, da bi bile pri tožniku prisotne trajne posledice. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pomembna tudi nadaljnja ugotovitev izvedencev, da nikakršni naknadni pregledi ne bi mogli ovreči izvida iz leta 2012, ki ne kaže prizadetosti globokega venskega sistema leve noge dve leti po dogodku.

8Pritožba poskuša vzročno zvezo vzpostaviti s sklicevanjem na strokovno literaturo, iz katere izhaja, da je možen vzrok venske tromboze poškodba ali dedno pogojena bolezen. Slednja je bila pri tožniku izključena, kar pomeni, da je bil vzrok (vsakokratne) venske tromboze pri tožniku poškodba, ne pa, da je bila vzrok poškodba v letu 2010. Ker pri tožniku v letu 2012 ni bilo zaznati trajnih posledic venske tromboze, v letu 2015 pa so takšne posledice ugotovljene, je prepričljiv dokazni zaključek sodbe, da njihov vzrok ni poškodba v letu 2010. Zapisa v (dopolnilnem) mnenju izvedencev, da se (glede na izvid 24.9. 2012) za v izvidu iz leta 2015 najdene okvare globokih ven na levi nogi, ne more z gotovostjo trditi, da so posledica venske tromboze iz leta 2010, ni mogoče razumeti, kot hoče prikazati pritožba, da izvedenec pripiše posledice venske tromboze neznanemu vzroku. Na pavšalen pritožbeni očitek, da je mnenje izvedenca dr. M. K. neskladno z njegovimi strokovnimi članki, ni mogoče odgovoriti. Zaključek o možnih vzrokih venske tromboze pa (kot že povedano) ne nasprotuje končnemu mnenju, da v letu 2015 zaznanih posledic, ob presoji celotne zdravstvene dokumentacije, ni mogoče pripisati škodnemu dogodku v letu 2010.

9Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje in njegovimi razlogi o neutemeljenosti tožnikovega predloga za postavitev novega izvedenca. V skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP sodišče novega izvedenca postavi, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če obstaja utemeljen dvom v pravilnost mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ni razlog za postavitev novega izvedenca(2). Tožnik je na prvotno mnenje izvedenske komisije podal pripombe, do katerih se je komisija opredelila v dopolnitvi svojega mnenja, dodatnega zaslišanja izvedenca pa ni predlagal. Zatrjevano nasprotje v izvedenskem mnenju ni podano, saj ni res, da bi izvedenec dr. M. K. brez pregleda sklepal o obojestranskem venskem popuščanju. Izvedenec je tožnika osebno pregledal in svoje ugotovitve vključil v dopolnitev izvedenskega mnenja.

10Pritožba ne more uspeti niti s selektivnim citiranjem posameznih izvidov. Glede izvida z dne 26. 10. 2012 pritožba izpostavlja odsek o tem, da gre pri tožniku najverjetneje za limfidem, spregleda pa ugotovitev, da evidentnih kliničnih znakov globoke venske tromboze na levi okončini zdravnik pri pregledu ne najde. Izvidi iz leta 2015, kot je bilo že obrazloženo, očitno izkazujejo prisotnost venske tromboze pri tožniku, vendar ne omogočajo zaključka, da je nastala kot posledica poškodbe v letu 2010. Pritožba zato tudi s sklicevanjem na izvide iz leta 2015 ne vzbuja pomislekov o pravilnosti odločitve.

11Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Zakon določa, da stroški postavitve izvedenca bremenijo obe stranki, če sta obe predlagali izvedbo tega dokaza (drugi odstavek 153. člena ZPP). Bistveno za presojo plačilne dolžnosti tako ni splošno dokazno breme, temveč konkretni dokazni predlog. V kolikor tega podata obe stranki, si stroške izvedbe dokaza delita. Dejstvo, da je tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, na to nima vpliva, saj 9. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči izrecno določa, da dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke.

12Po povedanem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožnik s pritožbo ni uspel zato do njihove povrnitve ni upravičen (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroški toženke za odgovor na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP), ker k odločitvi o pritožbi niso bistveno prispevali. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): V komisijo za izvedensko delo sta bila imenovana doc. dr. Janja Pintar Oblak in izred. prof. dr. M. K.

Op. št. (2): Prim. VS RS sodbo II Ips 393/2008 z dne 30. 6. 2011 in odločbe navedene v njej. Tožnik je v pritožbi (str. 2) sam navedel, da je zahteval postavitev novega izvedenca, ker se z njegovimi ugotovitvami ni strinjal.