VSK sodba Cpg 444/2015

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu sodbe (I. točka izreka) in v izreku o pravdnih stroških (III. točka izreka) spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 105706/2014, z dne 13.8.2014, razveljavi tudi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača 9.646,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2014 dalje do plačila, in se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, ter se razveljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki povrne 74,00 EUR izvršilnih stroškov; tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 40,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.
Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu v II. točki izreka (za znesek 3.140,00 EUR s pp) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 405,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in obdržalo v veljavi izvršilni sklep, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača 9.646,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2014 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 74,00 EUR (I. točka izreka), razveljavilo je izvršilni sklep v preostalem delu za znesek 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2013 in za znesek 3.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2014 dalje do plačila ter je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Poleg tega je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v 15-ih dneh povrne 16,50 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožeča stranka in sicer le glede zneska v višini 3.140,00 EUR (za stroške čiščenja cestišča po prometni nezgodi) ter odločitev izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Ponovila je svoje tožbene navedbe, da je pri prometni nesreči prišlo do poškodovanja in onesnaženja cestišča z razbitinami tovornjaka in razsutim tovorom, zaradi česar je bila tretja oseba, to je italijanska družba, ki je pooblaščena za tovrstne storitve, oškodovana. Pritožba je tudi povzela vsebino računa, ki ga je ta družba izstavila, in izpostavila, da predstavljajo vsa opravila za sprostitev in ureditev prometa na avtocesti strošek in škodo tretje osebe. Zaradi nedopustnega ravnanja voznika vozila v uporabi tožeče stranke je bila podana tudi vzročna zveza ter odgovornost tožeče stranke, kar je zavarovano z zavarovalno pogodbo, sklenjeno s toženo stranko.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

Tožena stranka pa je sodbo izpodbijala v ugodilnem delu, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da sodišče ni upoštevalo 11. člena Splošnih pogojev za zavarovanje prevozniške odgovornosti cestnega prevoznika CPO-01/08, iz katere izhaja, da nastopi obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe po izteku 24-ih ur od dneva, ko je bila premija plačana. Na dan 17.5.2013 ni bilo podano kritje, ker polica ni bila plačana. Pri tem se je sklicevala na sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 58/2002 (najverjetneje: III Ips 58/2002) in II Ips 138/2005 ter na sodbo VSL II Cp 1715/2003. Po mnenju pritožbe je sodišče zmotno tolmačilo pojem sklenitve zavarovalne pogodbe glede na začetek kritja in s tem nastanek obveznosti zavarovalnice. Samo s sklenitvijo zavarovalne pogodbe še ni nastala tudi obveznost zavarovalnice, da plača škodo. Da v obravnavanem primeru ni bila premija plačana, povzema tudi sodišče in priznava tudi tožnik sam, saj navedbam med postopkom ni ugovarjal.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbah na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

Odškodnina, ki je predmet pritožbe tožeče stranke, se nanaša na škodo, ki je tožeči stranki nastala zato, ker je družbi TOMBOLA ASSISTANCE Snc iz Italije plačala račun. V tem računu je navedena družba obračunala storitve, ki jih je opravila na avtocesti zato, da jo je po nezgodi (za katero je bil odgovoren voznik tožeče stranke) počistila in uredila, in sicer: pomoč in vleka vozila iz avtoceste, pridobitev vlačilca, deblokada „transmisije in zavor“, pretovarjanje blaga z viličarjem, štiri ure za štiri osebe, varovanje pet dni in natovarjanje z osebjem in viličarjem tega podjetja. Zavarovalnino je v tem delu tožeča stranka zahtevala na podlagi zavarovalne pogodbe za obvezno (osnovno) zavarovanje v prometu.

Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je namen zavarovanja avtomobilske odgovornosti, da lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (15. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ZOZP). Iz naslova tega zavarovanja je torej bila tožeča stranka (katere voznik je bil odgovoren za prometno nesrečo) dolžna tretjim osebam, ki so bile udeležene v prometni nesreči, plačati odškodnino za materialno in nematerialno škodo. Znesek v višini 3.140,00 EUR, ki ga tožeča stranka vtožuje, pa predstavlja stroške, ki jih je nekdo tretji, ki ni bil udeležen v prometni nesreči, imel v zvezi z obveznostjo tožeče stranke, da se ostanki njegovega poškodovanega vozila odstranijo z avtoceste. Materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da gre pri tem znesku za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka sama, zaradi česar se iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja ne more kriti, je torej povsem pravilno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta se pravdni stranki ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za prevozniško odgovornost dogovorili, da tožeča stranka plača premijo po sklenitvi pogodbe, kar za pravdni stranki tudi ni sporno. V takšnem primeru(1) pa je dolžnost zavarovalnega kritja na zavarovalnici le, če zavarovanec (ali nekdo drug, ki ima interes) plača zavarovalno premijo po 30 dneh od dneva, ko je bilo zavarovancu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije (tretji odstavek 937. člena Obligacijskega zakonika, OZ)(2). Zakon torej zahteva za vzpostavitev zavarovalnega kritja, da je bila premija plačana. Pogoj plačila premije za obveznost zavarovalnega kritja pa izhaja tudi iz obravnavane zavarovalne pogodbe. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da v skladu z 11. členom Splošnih pogojev za zavarovanje prevozniške odgovornosti cestnega prevoznika CPO-01/08 (l. štev. 21 in nasl.), ki je sestavni del zavarovalne pogodbe štev. 116-2021245, nastopi obveznost zavarovalnice po izteku 24. ure dneva, ki je v polici naveden kot začetek zavarovanja, če je do tega dne plačana prva premija, oz. po izteku 24. ure dneva, ko je premija plačana(3).

V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da zavarovalne premije za obravnavano zavarovalno pogodbo o prevozniški odgovornosti tožeča stranka ni plačala. Tega dejstva tožeča stranka med postopkom(4) ni prerekala. Ob takšnem dejanskem stanju pa je glede na zgoraj povzeto zakonsko in pogodbeno podlago napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati zavarovalnino, ker je do nesreče prišlo znotraj 30 dnevnega opominjevalnega roka za plačilo premije, saj za obveznost zavarovalnega kritja samo opominjevalni postopek ne zadošča, ampak mora biti premija tudi plačana.

Pritožbeno sodišče je na podlagi gornjih ugotovitev sodbo sodišča prve stopnje, katero je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, a je nanj napačno uporabilo materialno pravo, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi za znesek 9.646,37 EUR zavrnilo, pred tem pa v tem delu še razveljavilo izvršilni sklep (5. alineja 358. člena ZPP). Izvršilni sklep je razveljavilo tudi v delu, ki se je nanašal na izvršilne stroške, saj tožeča stranka s svojim celotnim izvršilnim predlogom ni uspela. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je tudi odmerilo pravdne stroške v postopku na prvi stopnji in je tožeči stranki, ki v pravdi ni uspela, naložilo, naj toženi stranki povrne njene stroške postopka v višini 40,00 EUR, ki predstavljajo izdatke za sodno takso za ugovor.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki, ki je s pritožbo uspela, povrne 405,00 EUR stroškov pritožbenega postopka. Ti stroški predstavljajo izdatke tožene stranke za sodno takso za pritožbo, katere je pritožbeno sodišče nasprotni stranki naložilo v povrnitev le v tolikšnem znesku, kot je bil za pravdo potreben(5), in ne v znesku, kot je sodno takso prvostopenjsko sodišče (napačno) odmerilo v plačilnem nalogu ( prvi odstavek 155. člena ZPP).

----

op. št. 1: urejen je v drugem odstavku 937. člena OZ

op. št. 2: Takšno situacijo obravnava tudi odločba VSL Cp 1450/2009, na katero se izpodbijana sodba sklicuje, kjer pa je neprimerljivo dejansko stanje z obravnavano zadevo, saj je tam zavarovanec po prejetem obvestilu zavarovalno premijo plačal; drugačno je dejansko stanje tudi v zadevi VSL I Cp 1258/2014, na katero se prav tako sklicuje izpodbijana sodba, saj tam zavarovalnica ni izpeljala opominjevalnega postopka.

op. št. 3: tako tudi sodba VS RS III Ips 58/2002

op. št. 4: niti v pritožbenem postopku z morebitnim odgovorom na pritožbo

op. št. 5: ob pravilni uporabi taksne tarife štev. 1121 ZST-1 bi znašala sodna taksa za pritožbo 405, 00 EUR.