VSRS Sodba I Ips 11020/2011-179

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec M. L. je dolžan plačati 800,00 EUR, obsojenec T. Ž. pa 500,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega M. L. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno enotno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenega T. Ž. je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencema je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in plačilo sodne takse, vsakemu v znesku 300,00 EUR. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obsojencev. Višje sodišče v Kopru je pritožbama deloma ugodilo. Poseglo je v krivdorek, opis »s silo preprečila« spremenilo v »poskusila s silo preprečiti« in kaznivi dejanji preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ-1 prekvalificiralo v kaznivi dejanji poskusa storitve tega kaznivega dejanja. Poseglo je tudi v odločbi o kazenskih sankcijah in obsojenemu M. L. znižalo »izrečen[o] enotno kazen« (pravilno: določeno enotno kazen) na eno leto in štiri mesece zapora, obsojenemu T. Ž. pa znižalo določeno kazen na eno leto zapora. V preostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, zaradi, kot uvodoma navajata, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne obtožbo, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da očitki vložnikov glede odredbe za preiskavo vozila, ki naj bi bila pridobljena na podlagi lažnih podatkov policije, in očitki glede okoliščin, povezanih s poskusom preprečitve uradnega dejanja policistom, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na te očitke sta zadostno odgovorili že nižji sodišči. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročen v odgovor zagovornikoma, ki se nanj nista odzvala. Obsojencema ni bil vročen, saj pošiljk na naslovih, na katerih imata prijavljena stalno prebivališče, nista prevzela.

B.

5Zagovornika menita, da so policisti z neresničnim navajanjem, da so obsojenca, tedaj še osumljenca, videli, da »snifata« neznano snov, preslepili preiskovalnega sodnika, da je izdal odredbo o hišni preiskavi. Iz pravnomočno ugotovljenih dejstev izhaja, da policisti nazalnega uživanja (njuhanja) neznane snovi, ki bi lahko bila prepovedana droga, niso neposredno zaznali, so pa nanj sklepali na podlagi dejstev, da sta se obsojenca v vozilu zaporedoma sklanjala in se nato drgnila po nosu, in nato ta sklep vnesli v predlog za odreditev hišne preiskave, ki so ga oprli še na dejstva, da je obsojeni Ž. v roki držal vrečko z aluminijastimi zavitki, da mu je bilo zasežena prepovedana droga in da je bila na zadnjem sedežu njegovega vozila ob vizualnem pregledu vidna plastična vrečka z belo prašnato snovjo. Ta dokazna podlaga, na katero se je oprl preiskovalni sodnik, je bila po oceni Vrhovnega sodišča kljub neprecizni formulaciji policistov, da so videli obdolženca njuhati neznano snov, zadostna. Vložnika navajata, da le okoliščina, da sta se obsojenca ob izstopu iz vozila držala za nos, ne zadošča za odreditev hišne preiskave, pri tem pa spregledata, 1) da policisti sklepa o njuhanju neznane snovi nista oprla le na zaznavo, da sta se obsojenca držala za nos, temveč tudi na zaznavo, da sta se v vozilu zaporedoma sklanjala, in 2) da ta sklep policistov ni bil edina dokazna podlaga za odreditev hišne preiskave.

6Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je policistka J., potem ko je ocenila, da sta obsojenca v vozilu uživala prepovedane droge, in ko je videla, da obsojeni Ž. v roki drži plastično vrečko z aluminijastimi zavitki, pristopila k obsojenemu Ž., se izkazala s službeno izkaznico in hkrati prijela za vrečko, ki jo je obsojeni Ž. držal v roki, in nameravala opraviti pregled osebe in stvari, ki jih ima pri sebi, po prvem in drugem odstavku 38.a člena tedaj veljavnega Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol). Obsojeni Ž. jo je nato s pestjo udaril v glavo, nakar sta policistki v pomoč pristopila policista, ki sta obsojenca seznanila z dejstvom, da sta policista. Obsojenec je enega od njiju udaril v ramo, nato so zaradi njegovega upiranja vsi trije padli, nakar je obsojencu na pomoč priskočil obsojeni L., brcnil policista, ki mu je zatem na pomoč priskočila policistka, po kateri je nato začel udrihati obsojeni L., ki sta ga policista podrla na tla, medtem pa je obsojeni Ž. napadel policistko, zaradi česar sta oba padla. Policist ji je priskočil na pomoč, kar je obsojeni Ž. izkoristil in zbežal, policisti pa so ga začeli loviti. Za njimi je tekel obsojeni L., jih dohitel in skušal udariti enega od policistov, a mu to ni uspelo in je padel. Pri naslednjem poskusu napada je bil obsojeni L. obvladan, obsojeni Ž. pa je bil obvladan zatem, ko je med begom padel.

7Z navedbami, da je policistka J. neposredno ob pristopu k obsojenemu Ž. zoper slednjega uporabila silo, s tem da ga je zgrabila za roko, vložnika uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da policistka obsojenega Ž. ni prijela za roko, temveč za vrečko, ki jo je držal v roki. Enako velja za navedbo, da sta obsojenca menila, da so ju napadli huligani in da nista vedela, da sta v policijskem postopku, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so policisti obsojenca pravočasno seznanili s svojo vlogo.

8Vložnika zmotno navajata, da je policistka J. ravnala nezakonito, ker obsojencev ob pristopu k njima ni seznanila z dejstvom, da sta osumljenca, in s pravicami, ki jih imata v tem svojstvu. Policistka je namreč nameravala opraviti pregled obsojenega Ž. in njegovih stvari na podlagi prvega in drugega odstavka 38.a člena ZPol. Za opravo tega uradnega dejanja seznanitev osumljenca z njegovim statusom in pravicami ni predpisana. Vložnika zgrešeno zatrjujeta, da je policistka ravnala nezakonito, ker je s tem, ko je prijela vrečko, ki jo je držal obsojenec, zoper njega uporabila silo oziroma prisilno sredstvo. Iz drugega odstavka 50. člena ZPol namreč izhaja, da gre za uporabo prisilnega sredstva »fizična sila« le v položaju, ko policist fizično silo uporabi za neposredno delovanje na osebo. Prijem vrečke pa ne pomeni neposrednega delovanja na osebo. Iz enakega razloga je v strokovni literaturi zavzeto stališče (temelječe na drugemu odstavku 50. člena ZPol vsebinsko enaki določbi drugega odstavka 73. člena sedaj veljavnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije), da sam dotik osebe še ne pomeni uporabe telesne sile policista.(1) Vložnika grajata stališči nižjih sodišč, da policistka, ki obsojenega Ž. ni pozvala k izročitvi predmetov, kot je predpisano z 38.a členom ZPol, ni ravnala nezakonito. Pri tem spregledata, da predpisanega poziva ni mogla izvršiti zaradi udarca v glavo, ki ji ga je obsojenec odmeril neposredno po tem, ko se je identificirala in prijela za vrečko. Navedbe vložnikov, da je bil poziv nujen, ker ni bilo nevarnosti uničenja dokazov (predmet nameravanega zasega je bila vrečka z aluminijasti zavitki, ki se z morebitnim padcem na tla ne bi poškodovali) so zato neutemeljene. Med nezakonita ravnanja policistke uvrščata tudi dejstvo, da je pregled obsojenca in njegovih stvari nameravala opraviti policistka, namesto da bi ga opravila oseba obsojenčevega spola. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem pritožbenega senata, da policistka ni ravnala nezakonito, saj je ocenila, da bi obsojenec vrečko, ki jo je držal, lahko odvrgel (kar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v sklopu dogajanja, ki je sledilo, tudi storil). Ali bi dokaze z odvrženjem vrečke uničil ali ne, ni bistveno. Policistka je torej ravnala skladno s tretjim odstavkom 38.a člena ZPol, s katerim je predpisano, da mora pregled osebe opraviti oseba istega spola, razen če s pregledom ni mogoče odlašati.

9Vložnika na tej podlagi deloma zatrjujeta, deloma nakazujeta, da sta bila obsojenca izzvana z nezakonitimi ravnanji policistke, zaradi česar bi moral biti uporabljen peti odstavek 299. člena KZ-1, s katerim je predpisano, da se storilec, ki je bil izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev, kazen pa se mu sme odpustiti. Stališče je neutemeljeno, saj ravnanja policistke niso bila nezakonita. Vrh tega v dejstveni podlagi sodb nižjih sodišč ni ničesar, kar bi utemeljevalo vzročno zvezo med izostankom poziva na izročitev vrečke in ostalimi predhodno povzetimi ravnanji policistke, in obsojenčevim udarcem po njeni glavi. Med nezakonitim ravnanjem uradne osebe in dejanjem storilca mora biti namreč podana vzročna zveza v smislu, da to ravnanje povzroči reakcijo storilca, torej psihično spremembo, ki jo je mogoče opredeliti kot izzvanost storilca.(2)

10Vložnika zmotno navajata oziroma nakazujeta, da je bilo zaradi zatrjevanih nezakonitih ravnanj policistke uradno dejanje nezakonito, zaradi česar ni izpolnjen zakonski znak »uradno dejanje.« Če dejanje ni zakonito, ta zakonski znak res ni podan. Vendar je bilo uradno dejanje, torej pregled osebe in stvari po prvem in drugem odstavku 38.a člena ZPol, zakonito, saj so bili izpolnjeni pogoji zanj. S prvim odstavkom tega člena je predpisano, da sme iz razlogov javne varnosti policist z namenom zasega predmetov opraviti pregled osebe in stvari, ki jih ima ta pri sebi, če je na podlagi neposredne zaznave policista podana utemeljena verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki bi jih bilo v skladu z zakonom treba zaseči. Policisti so na podlagi svojih neposrednih zaznav (najprej dejstev, na podlagi katerih so sklepali, da njuhata neznano snov, ki bi lahko bila prepovedana droga, nato še vrečke z aluminijastimi zavitki) z »utemeljeno verjetnostjo« sumili, da ima obsojeni Ž. pri sebi predmete, ki bi jih bilo treba zaseči. Besedna zveza »neposredna zaznava« se namreč ne nanaša le na zaznavo samega predmeta, ki bi ga bilo treba zaseči, temveč tudi na zaznavo dejstev, ki so šele podlaga za sklepanje, da ima oseba pri sebi predmete, ki bi jih bilo treba zaseči.(3) Zatrjevana ravnanja policistke, četudi bi bila nezakonita, torej ne bi vplivala na zakonitost uradnega dejanja kot celote in s tem na izpolnjenost zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja.(4) V tem položaju bi v poštev prišla kvečjemu opredelitev po petem odstavku 299. člena KZ-1, za kar pa ni podlage iz v prejšnji točki pojasnjenih razlogov.

11Navedbe vložnikov, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo ob »praktično enaki argumentaciji« in »ob enako ugotovljenem dejanskem stanju« so očitno neutemeljene, navedbe o odškodninah policistom in o telesnih poškodbah obsojencev pa pomenijo uveljavljanje dovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jih Vrhovno sodišče ni preizkusilo.

C.

12Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13Odločba o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornika z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je obsojenec M. L. dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, obsojenec T. Ž. pa sodno takso v višini 500,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Vrhovno sodišče je tarifi odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

----

(1) Nunič, Mile (urednik): Zakon o nalogah in pooblastilih policije s komentarjem. IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 295.

(2) Deisinger, Mitja: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del. GV Založba, Ljubljana 2002, str. 741.

(3) Prim. Nunič, Mile (urednik): prav tam, str. 178.

(4) Prim. Deisinger, Mitja: prav tam, str. 741.