UPRS sodba I U 1123/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

1Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance predlog tožnice za odpravo odločbe Davčne uprave RS št. DT 42270-2671/2013-1 z dne 20. 6. 2013 po nadzorstveni pravici zavrglo.

2V obrazložitvi se sklicuje na 88. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje, da je v konkretni zadevi organ prve stopnje zavezanki odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti z odločbo z dne 20. 6. 2013. Zavezanka se je zoper omenjeno odločbo pritožila, organ druge stopnje pa je pritožbo zavrnil z odločbo DT-499-10-362/2014-2 z dne 3. 10. 2014. Zavezanka upravnega spora ni sprožila. Skladno z mnenjem Vrhovnega sodišča RS drugostopni organ, ki je hkrati nadzorstveni organ, o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe ne more odločiti, če je sam o pritožbi oz. drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal, ter tako odločbo presodil za zakonito. Namen izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oz. spremembe odločbe po nadzorstveni pravici pa je ravno v nadzoru drugostopnega organa kot nadzornega organa nad zakonitostjo akta prvostopnega organa. Zato je v danem primeru potrebno zahtevo zavezanke za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici kot nedovoljeno zavreči. Ne glede na to pa zavezanki pojasnjuje še vsebinske ugovore v zvezi z Zakonom o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in pravne posledice odločitev Ustavnega sodišča, ki so podrobneje določene v 43. do 49. členu ZUstS. Pojasnjuje, da je odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-680 z dne 21. 3. 2014, s katero je bilo ugotovljeno, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin, ugotovitvena odločba. Z njo se kot to določa drugi odstavek 48. člena ZUstS zakonodajalca, ki je izdal protiustaven predpis, zgolj zaveže k odpravi ugotovljene protiustavnosti. Neustaven predpis tako ni odpravljen ali razveljavljen.

3Z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 je Ustavno sodišče odločilo, da je bil 193. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13-680 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave. Ustavno sodišče je z odločbo z dne 19. 2. 2015 odločalo o skladnosti določb ZUJF z Ustavo RS. Ustavno sodišče zakona ne more odpraviti, ampak ga lahko le razveljavi. Zato razveljavitev učinkuje še na nepravnomočno razrešena razmerja, za kar pa v primeru zavezanke ne gre. Njena odločba o odmeri davka na nepremično premoženje za leto 2013 je postala pravnomočna že pred 7. 3. 2015. Tega dne je namreč odločba Ustavnega sodišča začela učinkovati.

4Glede zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici pa zavezanki še pojasnjuje, da je odločanje po nadzorstveni pravici tako po določbah ZUP, kot določbah ZDavP-2, izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le, ko gre za odmerno odločbo.

5Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu, ker meni, da v postopku obravnave pritožbe zoper odmerno odločbo št. DT 42270-2671/2013-1 z dne 20. 6. 2013 davčni urad ni pravilno upošteval odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86. Nadalje v postopku obravnave pritožbe zoper izpodbijano odločbo drugostopni organ ni postopal v skladu z relevantnimi določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zaradi kršenja določb ZUP pa tudi ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja. Z uveljavitvijo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-313/13-680 z dne 21. 3. 2014 pa je izpodbijana odločba z dne 20. 6. 2013 o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti na dan 1. 4. 2014, postala nična. Slednje še podrobneje obrazloži. Pojasnjuje še, da ZUP v drugem odstavku 274. člena določa, da je izdano odločbo pristojni organ lahko razveljavil po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Če ni organa druge stopnje, lahko odpravi ali razveljavi odločbo organ, ki je po zakonu pooblaščen za nadzor nad delom organa, ki jo je izdal v skladu s prvim odstavkom 276. člena ZUP. Odločba se lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, kot to določa prvi odstavek 280. člena ZUP. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo z dne 20. 6. 2013 odpravi po nadzorstveni pravici, toženi stranki pa naloži povrnitev plačanega davka na nepremično premoženje večje vrednosti s pripadki ter plačanimi sodnimi stroški vred.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave. V zadevi je v skladu s drugo alineo drugega odstavla 13. člena ZUS-1 odločilo po sodnici posameznici.

8Tožba ni utemeljena.

9V konkretnem primeru ni spora o tem, da je bila tožeči stranki na podlagi določb ZIPRS izdana odločba, s katero je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 ter da je bila davčna osnova za odmero davka določena na podlagi 193. člena ZUJF. Spora tudi ni o tem, da je tožeča stranka zoper odmerno odločbo vložila pritožbo, ki jo je drugostopni organ zavrnil z odločbo z dne 3. 10. 2014, medtem ko zavezanka upravnega spora ni sprožila. Prav tako ni sporno, da je bilo z odločbo Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 z dne 29. 2. 2015 ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki je v konkretnem primeru predstavljal pravno podlago za določitev davčne osnove, v neskladju z Ustavo RS. Ker v času zahteve za oceno ustavnosti določba ni več veljala, je Ustavno sodišče odločitev sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS z učinkom razveljavitve. To pa v skladu s 44. členom ZUstS pomeni, da se določba 193. člena, za katero je bila v konkretnem primeru ugotovljeno, da je v neskladju z Ustavo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano, na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva.

10Drugačna tožbena izvajanja, po katerih v konkretnem primeru ugotovitev protiustavnosti nima učinka razveljavitve, so po presoji sodišča brez podlage v zakonu in v odločbi in jih sodišče kot takšna zavrača. Iz desetega odstavka ustavne odločbe jasno izhaja, da je Ustavno sodišče odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS in torej na podlagi določb, ki dajejo odločbi učinek razveljavitve.

11Razveljavitev 193. člena ZUJF je začela skladno s 43. členom ZUstS učinkovati naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča, tj. 7. 3. 2015, kot se pravilno ugotavlja že v izpodbijani odločbi. Pravilno in skladno s podatki iz spisov je tudi ugotovljeno, da je bilo ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča o sporni odmeri davka že pravnomočno odločeno. To pa po presoji sodišča pomeni, da z ozirom na citirano določbo ZUstS, ki izrecno ureja pravne posledice, odločitve ustavnega sodišča, in ki jih je šteti z ozirom na določbe ZDavP-2 za specialne, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno odmerno odločbo. V konkretnem primeru so utemeljeni tudi vsebinski ugovori, ki jih zavezancu pojasnjuje tožena stranka.

12Ne glede na to, pa je bistveno vprašanje v tej zadevi, ali lahko pristojni nadzorstveni organ, kar je Ministrstvo za finance, v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDavP-2 že po izdani pravnomočni odločbi o isti stvari, odloča že drugič. O tem vprašanju se je že izrekla sodna praksa (tako Vrhovno sodišče v odločbi X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012), ki je sprejela stališče, da je ponovna presoja drugostopnega davčnega organa, ki je hkratni nadzorstveni organ (276. člen ZUP) o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe izključena, če je nadzorstveni organ sam o pritožbi oz. drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito. Pri tem dejstvo, ali je to pravno sredstvo vloženo na zahtevo ali pobudo davčnega zavezanca in se o njem odloča na zahtevo ali po uradni dolžnosti, navedenega zaključka ne spremeni. Če se tožnica s stališči davčnega organa, sprejetimi v odločbi z dne 20. 6. 2013 ni strinjala, bi lahko v predpisanem roku sprožila upravni spor. Ne more pa o isti stvari vložiti še enega, enakega pravnega sredstva na organ, ki je v tej zadevi ob enakem stanju že odločal. Odločitev o zavrženju tožničinega predloga za odpravo odločbe Davčne uprave RS z dne 20. 6. 2013 po nadzorstveni pravici, je zato pravilna.

13Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14Odločitev o stroški upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.