VSL sodba I Cpg 103/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 931.560,74 EUR (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo v plačilo tudi 18.312,55 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (3. točka izreka).

2Zoper 1. in 3. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo toženčeve prvostopenjske in pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Interpretacija določbe 265. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP-E), ki jo podaja pritožba, je napačna. Določila, da za medsebojne terjatve upnikov in stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo posledice iz 5.3.2. poglavja tega zakona (kar pomeni, da se zanje ne uporabi določba o pobotanju terjatev iz 261. člena ZFPPIPP), namreč ni mogoče razlagati na način, da se takšne terjatve med seboj sicer ne pobotajo, lahko pa se pobotajo z drugimi terjatvami, ki obstajajo med istima strankama. Že drugi odstavek 265. člena ZFPPIPP jasno pove, kaj se zgodi v primeru obstoja terjatev iz dvostranskih neizpolnjenih pogodb – stečajni dolžnik mora v takšnem primeru svojo obveznost do upnika iz te pogodbe izpolniti v skladu s pogodbo in po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka. Iz tega jasno izhaja, da je takšno obveznost treba izpolniti (razen v primeru odstopa od pogodbe po nadaljnjih določbah ZFPPIPP, do katerega pa v obravnavanem primeru nesporno ni prišlo). Takšne medsebojne terjatve imajo poseben status in so vezane ena na drugo. Razlaga, da se te med seboj sicer ne morejo pobotati, lahko pa se pobotajo z drugimi terjatvami iz drugih razmerij med istima strankama, je tako povsem nasprotna smislu in besedilu določbe 265. člena ZFPPIPP. Pritožbena izvajanja o tem, da je med strankama, poleg vzajemno neizpolnjene prodajne pogodbe, obstajala še posojilna pogodba in da se je terjatev po plačilu preostanka kupnine (ki jo je v trenutku začetka stečaja nad tožečo stranko proti njej imela tožena stranka iz prodajne pogodbe) pobotala s terjatvijo iz posojilne pogodbe (v kateri je kot posojilodajalka nastopala tožeča stranka), so tako povsem irelevantna. Prodajna pogodba (na podlagi katere so bile plačane are, ki so se štele za prvi obrok kupnine) je predstavlja vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Terjatve, ki so iz nje izhajale, bi tako, kljub stečajnima postopkoma nad obema pravdnima strankama, morale biti izpolnjene v celoti. Druga razmerja, ki so istočasno obstajala med njima, pa nanje niso imela in tudi niso mogla imeti nikakršnega vpliva. Čeprav se sodišče prve stopnje do zgoraj povzetih ugovorov ni izrecno opredeljevalo, po oceni pritožbenega sodišča ni storilo ne kršitve iz 8. ne iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz njegove obrazložitve namreč jasno izhaja, zakaj je prodajno pogodbo štelo kot dvostransko neizpolnjeno pogodbo in kakšne posledice izhajajo iz takšnega zaključka – torej, da za takšne terjatve ne pride v poštev uporaba določbe o pobotanju iz 261. člena ZFPPIPP, ampak bi stranki svoje obveznosti po tej pogodbi pač morali izpolniti. Dodati velja, da se je sodišče prve stopnje ob tem sklicevalo tudi na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 414/2015, v katerem je to obravnavalo isto pravno razmerje in je obrazložilo, da do pobotanja terjatev iz naslova posojilne pogodbe in nasprotnih terjatev iz prodajne pogodbe ni moglo priti.

6Povsem irelevantna so zato nadaljnja pritožbena izvajanja o tem, kdaj je nastala obveznost tožeče stranke na plačilo kupnine (ob sklenitvi prodajnih pogodb ali po pozivu tožene stranke na njeno plačilo). Na zgoraj podani zaključek (da do pobotanja ni prišlo) namreč ta okoliščina ne more imeti nikakršnega vpliva. Enako velja za pritožbena razglabljanja o tem, kateri stranki bi sodišče skladno s prvim odstavkom 266. člena ZFPPIPP lahko dalo pravico odkloniti izpolnitev, kot sopogodbeniku stečajnega dolžnika.

7Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da je imela prodajna pogodba lahko status vzajemno neizpolnjene pogodbe zgolj ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko. Navedena pogodba namreč ni bila izpolnjena niti nekaj dni kasneje, ko se je stečajni postopek začel nad toženo stranko. V obeh postopkih je torej šlo za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo.

8Napačno je tudi prepričanje tožene stranke, da are niso bile plačane, ker ji denar ni bil izročen. Dejstvo, da je pogodba o plačilu are realen kontrakt, pomeni, da je takšna pogodba veljavna šele, ko je ara dana (samo obljuba ene stranke, da bo drugi stranki aro izročila, nima pravnih učinkov). Takšna določba pa ne pomeni, da je ara lahko plačana le z dejansko izročitvijo denarnega zneska. Tožena stranka sama priznava, da je obveznost plačila are bila izpolnjena na način, da se je kompenzirala z nasprotno obveznostjo tožene stranke do vračila posojila tožeči stranki. Dejstvo je, da se je tožena stranka s takšnim načinom plačila strinjala, saj je šlo za pogodbeno kompenzacijo, ki jo je tožena stranka podpisala (priloga A3 v spisu). Čeprav iz pogodbe izhaja, da bi ara morala biti plačana na transakcijski račun tožene stranke, sta pravdni stranki takšno določbo kasneje očitno spremenili in se dogovorili, da bo do plačila prišlo s kompenzacijo. Takšen dogovor je pravno dopusten in zavezujoč. Dejstvo je torej, da je ara bila plačana v trenutku, ko je bila sklenjena kompenzacija, posledično pa so bile sklenjene tudi prodajne pogodbe. Ugovori tožene stranke, da pogodbe niso bile veljavno sklenjene, kljub temu, da je bila ara poravnana na dogovorjen način in kljub temu, da jih je tožena stranka tako v stečajnem postopku, kot v drugih pravdnih postopkih štela za veljavne, tako po presoji pritožbenega sodišča nikakor ne morejo biti utemeljeni.

9Pravilno pa pritožba povzema določilo drugega odstavka 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da lahko stranka, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, ob njeni razvezi zahteva vračilo tistega, kar je dala. V obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka aro plačala na način, da je zmanjšala svoje terjatve do tožene stranke, bi torej morala zahtevati vračilo terjatev, ki jih je do tožene stranke imela na dan 28. 2. 2010 in so prenehale s kompenzacijo. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v obravnavanem primeru vsaj smiselno to tudi zahteva – vračilo terjatve namreč v končni fazi pomeni vračilo upravičenja zahtevati njeno plačilo, kar v obravnavanem primeru pomeni plačilo vtoževanega zneska. Do takšnega plačila pa je tožeča stranka upravičena ravno v posledici razveze prodajne pogodbe. To pomeni, da je takšen povračilni zahtevek nastal šele z razvezo prodajne pogodbe. Pred tem je bil navedeni znesek veljavno dan toženi stranki kot ara in hkrati prvi obrok kupnine za sporne nepremičnine. Temelj za njegovo plačilo je odpadel šele v trenutku, ko je prenehala veljati prodajna pogodba. V vsakem primeru gre torej za povračilni zahtevek, ki izhaja iz vzajemno neizpolnjene dvostranske prodajne pogodbe in ne zgolj za ponovno oživeli zahtevek iz posojilne pogodbe, kot zmotno meni pritožba. Zahtevki zaradi odstopa od vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb pa se, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-E, v stečajnih postopkih nad nasprotno stranko niso prijavljali, ampak so se plačevali kot stroški stečajnih postopkov.

10S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pomembne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben. Posledično mora tudi tožeča stranka sama kriti stroške, ki so ji s tem nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).