164. člen ZFPPIPP

Začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave vplivata le na navadne terjatve upnikov. Navadne terjatve upnikov v primeru potrditve prisilne poravnave zapadejo v plačilo šele pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Na drugi strani pa zavarovane terjatve upnikov z začetkom postopka prisilne poravnave ne zapadejo v plačilo, prav tako ne zapadejo v plačilo s potrditvijo prisilne poravnave. Zavarovane terjatve tako tudi po začetku in potrditvi prisilne poravnave zapadejo v plačilo v skladu z določili temeljnega obligacijskega posla iz katerega izhajajo. Ko so nastale in še vedno nastajajo terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., te najprej za t. i. "juridično sekundo" zastanejo v premoženju tožene stranke nato pa takoj zaživijo učinki fiduciarne cesije in se terjatev avtomatično prenese v premoženjsko sfero družbe F d. o. o. Ko nato pride na vrsto učinkovanje drugega zavarovanja po vrsti (ustanovitev zastavne pravice tožene stranke na bodočih terjatvah) tožeča stranka nima več pravice razpolaganja, saj je bila terjatev že predhodno prenesena v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Zato na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih na terjatva

Po presoji pritožbenega sodišča ugovor tožene stranke ustreza jamčevalnemu zahtevku odprave napak na stroške podjemnika. Ta jamčevalni zahtevek obsega naročnikovo upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake. Bistvo ugovornih navedb tožene stranke je bilo v tem, da ima zgrajeni objekt napake, ki jih je treba odpraviti, kar je oziroma še bo povzročilo določene stroške. Takšen ugovor po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza uveljavljanju jamčevalnega zahtevka znižanja plačila, pač pa ustreza uveljavljanju jamčevalnega zahtevka odprave napak na podjemnikove stroške. Ugovor tožene stranke tudi ne ustreza uveljavljanju pravice do povračila škode v smislu drugega odstavka 635. člena OZ. Škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake, namreč ni mogoče uveljavljati z odškodninskim zahtevkom, ampak samo z jamčevalnim zahtevkom. Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da je bila kršena njena pravica do sodelovanja v postopku, ker ji ni bila dana možnost udeležbe na vseh ogledih, na podlagi katerih je bilo izdelano izvedensko mnenje. V obravnavanem primeru je imelo izvedensko mnenje odloč

Zadržanje sredstev v višini 10% pogodbene vrednosti pri posameznih obračunskih situacijah je dogovorjeno v zavarovanje odprave napak v garancijski dobi oziroma za predložitev garancije v zavarovanje odprave napak, ki bi se lahko pojavile v garancijski dobi. Če se v garancijski dobi pojavijo napake, naročnik za njihovo odpravo lahko porabi zadržana sredstva. Če pa se napake ne pojavijo do poteka garancijske dobe, se s tem trenutkom šteje, da je izvajalec svojo obveznost na drug način izpolnil. Takrat se tudi izpolni pogoj za plačilo preostanka dogovorjenega plačila izvajalcu del. Ker je bilo pred sodiščem kot nesporno ugotovljeno, da je bila nad tožečo stranko potrjena ponovna prisilna poravnava, pomeni, da za terjatev po tožbi in po nasprotni tožbi velja materialno pravno pravilo, da če ob začetku postopka prisilne poravnave hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do insolventnega dolžnika in nasprotna terjatev insolventnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom postopka prisilne poravnave veljata za pobotani. Glede na navedeno posledico zakonskega pobota ter dejstvo, da postopek po nasprotni tožbi, ki se obravnava ločeno, še ni končan, je pritožbeno sodi

Teh terjatev tožeči stranki niti ni bilo treba posebej dokazovati, saj je tožena stranka v zvezi z njimi uveljavljala izključno samo ugovor pobota, kar pomeni, da jih je tako po temelju kot po višini priznavala. S strani tožeče stranke predložena dokazila dokazujejo le, da je tožeča stranka plačala račune za storitve tretjih, ki so bili naslovljeni nanjo, kar pomeni, da je poravnala svoje lastne obveznosti do ponudnikov teh storitev. O tem, zakaj in na kakšni podlagi je stroške teh storitev prefakturirala toženi stranki, tožeča stranka ni navedla nobenih dejstev. Pobot ni dvostranski pravni posel, ki bi terjal soglasje volj pogodbenih strank, udeleženih v pobotu. Na samo veljavnost pobota zato nima nobenega učinka okoliščina, ali je upravitelj (na strani naslovnika izjave) soglašal s pobotom in je zato zmoten materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ne more (ni mogla) uveljavljati v pobot terjatve, ki jih je podala z enostranskima izjavama, za katero ni bilo dano soglasje upravitelja prisilne poravnave. Če upravitelj stečajnega dolžnika pobotane (upnikove) terjatve ne prizna, je ne more prerekati (ker se ne prijavlja), pač pa mora vlož

Zahtevek po 631. členu OZ ima drugo pravno podlago kot zahtevek pri vtoževani odškodnini zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke (131. člen OZ), zato neutemeljenost zahtevka po prvi ne izključuje utemeljenosti zahtevka po drugi (odškodninski) podlagi. Omenjena bančna garancija je krila tudi potrjene obveznosti izvajalca do njegovih podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih izvajalec iz kakršnegakoli razloga svojim podizvajalcem ne bi poravnal ob zapadlosti, njena predložitev pa je bila skladno z 20. členom pogodbe DARS tudi pogoj za veljavnost te pogodbe. Namen teh pogodbenih določb je bil ravno v tem, da se tožeči stranki in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od izvajalca del. Te pogodbene določbe so bile posledica dolžnosti oziroma zaveze tožene stranke, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja sprejetimi na podlagi ZJN). Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo toženo stranko (naročnika del) in njenega izvajalca del, pač pa za izpeljavo na zakonu temelječe zaveze tožene stranke, ki ni bila le v tem, da tožena stranka doseže opisano

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

Če tožena stranka situaciji ni ugovarjala v skladu s Pogodbo, obenem pa je ni plačala, to ne pomeni, da višini terjatve sploh ne more več ugovarjati. Pomeni zgolj, da je prišlo do spremembe dokaznega bremena. Namesto, da bi morala v pravdi, v kateri tožeča stranka zahteva plačilo začasne situacije, tožeča stranka trditi in dokazati, da je njena obveznost nastala, bo morala tožena stranka dokazati, da do tega ni prišlo. Drži sicer, da mora biti za uspešen pobot terjatev (med drugim) iztožljiva in likvidna (nesporna, določna), vendar pa je mogoče tudi pobot nelikvidne terjatve (vendar v takem primeru upnik prevzame breme posledic neobstoja obveznosti). Tožena stranka se zgolj zaradi tega, da bi si pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude, ne more sklicevati na dolžnost izdelave končnega obračuna, saj ugotovitve, da si ob prevzemu ni pridržala pravice do pogodbene kazni, v pritožbi ne izpodbija. Ob upoštevanju 64. člena PGU je začasna situacija, dokler ni izdana končna situacija, samostojna podlaga za plačilno obveznost. Dolžnost plačati začasno situacijo sicer ne izključuje možnosti, da se pri končnem obračunu preizkusi pravilnost tudi te

Tožnikova terjatev do davčnega organa je nastala že pred začetkom postopka prisilne poravnave zoper tožnika. Tožnikov presežek DDV je bil namreč na dan začetka postopka prisilne poravnave ugotovljiv in je obstojal, vendar še ni zapadel v plačilo. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da na opravljen pobot ne vpliva dejstvo, da je tožnik predložil obračun, v katerem je zahteval presežek DDV, šele potem, ko je bil pri njem že začet postopek prisilne poravnave.

Ker sta terjatvi prenehali na podlagi pobotne izjave toženke z dne 12. 2. 2010, torej še pred začetkom postopka prisilne poravnave (s sklepom z dne 20. 1. 2011), le-ta ne more vplivati na delež poplačila toženke. Tudi sicer terjatvi toženke in tožnice veljata za pobotani z dnem podpisa prisilne poravnave.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, da lahko upnik s tem, ko pahne dolžnika v stečaj, pride do poslovnega deleža dolžnika v S., d. o. o. , ne da bi mu bilo treba plačati primerno ceno, saj bi bil stečajni upravitelj v primeru stečaja primoran sprejeti nižjo ponudbo upnika, kar bi privedlo do kršitve določil načela enakega obravnavanja upnikov in načela zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov. Stečajni upravitelj se namreč lahko odloči za nadaljevanje pravde, ki jo je začel dolžnik za izstop iz S., d. o. o. Dolžnik se lahko stečajnega postopka reši, če dokaže, da je stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, višja od 50 %. Ni mogoče zavrniti uporabe posameznih določil ZFPPIPP s sklicevanjem na splošna načela.

Namen 495. člena v povezavi s 496. členom ZGD-1, da se vzpostavi obveznost vračila prepovedanih plačil, vendar samo v razmerju proti družbeniku. S 495. členom ZGD-1 je prepovedano plačilo dolžnikovemu družbeniku in če je tako plačilo kljub temu opravljeno, ga je dolžan družbenik skladno s 496. členom ZGD-1 vrniti. To pomeni, da bi imel dolžnik v primeru plačila po poroštvu terjatev do družbenika iz dveh pravnih naslovov: iz naslova poroštva po 1028. členu OZ in iz naslova vračila prepovedanih plačil po 496. členu ZGD-1. Prepovedano je (gospodarsko gledano) neodplačno razpolaganje v korist družbenika.