VSL sklep II Cp 2071/2000

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru pritožnika zoper sklep opr. št. IV D 31/98-16, z dne 2.9.1999 delno ugodi in se sklep opr. št. IV D 31/98-16, z dne 2.9.1999 spremeni tako, da se v celoti glasi:

Dediču M.V., se do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka po pok. A.V.: - prepoveduje kakršenkoli gradbeni ali drug poseg v nepremičnino vl. št. 1083 k.o., brez soglasja B.V.;

- prepoveduje prodaja ali kakršnakoli druga odtujitev premičnin, ki so predmet zapuščinskega postopka, prepoveduje se mu tudi spreminjanje videza teh premičnin oz. njihovo uničevanje; prepoveduje se mu oddajanje prostorov v podnajem oz. naseljevanje drugih oseb v stanovanjski hiši 1 (z izjemo družinskih članov dediča M.V.), brez dovoljenja B.V., ob zagroženi kazni 1.000.000,00 SIT. V preostalem se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Ta sklep velja do pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Dediča nosita vsak svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor M. V. zoper sklep opr. št. IV D 31/98-16, z dne 2.9.1999.

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju - ZPP) pravočasno pritožuje M.V. (v nadaljevanju - dolžnik). V pritožbi vztraja pri svojih ugovornih navedbah ter dodaja, da B.V. (v nadaljevanju - upnica) ni dokazala zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe, zlasti pa ne nevarnosti, da dolžnik ravna tako, da bo uveljavitev njene terjatve otežena ali onemogočena. Odstranitev materiala in postavitev vetrolova sta spremembi dejanskega stanja in ne zavarovanje obstoječega stanja zapuščine. Vetrolov je bil namreč porušen pred prvim narokom v tej zadevi, ker sta se dediča dogovarjala o razdelitvi vhodov. Ukrepi iz 3. točke sklepa so povsem nepotrebni, saj predlagateljica ni dokazala, da obstaja nevarnost, ki bi ogrožala njene pravno varovane interese. Res je, da le dolžnik živi v sporni hiši in jo od nekdaj uporablja kot svoje stanovanje. Spreminjanje obstoječega stanja, zlasti zahteve glede bivanja oseb (gre za osebo s katero dolžnik živi v dalj časa trajajoči izvenzakonski skupnosti) so šikaniranje, ki ni v korist zaščite pravno varovanih pravic. Dolžnik je zaradi tovrstnih dejanj upnice, ki živi v Avstriji, celo prenehal z rednim vzdrževanjem objekta. Začasna odredba pomeni oviranje in poseg v mirno uživanje stanovanja v katerem dolžnik živi. Pritožnik predlaga razveljavitev začasne odredbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP; vendar ne pojasni katera od bistvenih kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP naj bi bila storjena pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus izpodbijanega sklepa po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da ni podana nobena od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe:

- 200. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po kateri zapuščinsko sodišče odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine vsak čas, dokler teče zapuščinski postopek;

- 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ); po kateri sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ter eno izmed predpostavk iz drugega odstavka istega člena; torej, - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku;

- 36. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), po kateri se lastninska pravica na stvari z dedovanjem pridobi v trenutku, ko se uvede dedovanje za umrlim (to je ob smrti - 132. člen ZD);

- 3. člena ZTLR, po kateri ima lastnik pravico imeti svojo stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon;

- drugega odstavka 18. člena ZTLR;

- 1. odstavka 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki se na podlagi 8. člena URS uporablja neposredno in po kateri ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega ... družinskega življenja, svojega doma ...

Pritožbeno sodišče v začetku ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo predloga za izdajo začasne odredbe, ko je v 5. točki sklepa z dne 2.9.1999 odločilo, da se v zemljiško knjigo vknjiži prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin. Niti vknjižba prepovedi, niti prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin v postopku ni bila predlagana. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi utemeljenega razloga oz. potrebe za izdajo začasne odredbe s takšno vsebino po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče v tem obsegu pritožbi (in ugovoru) ugodilo in sklep z dne 2.9.1999 v tem delu razveljavilo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da je tožnica izkazala verjeten obstoj terjatve, saj je zakonita in oporočna dedinja po zapustniku. Poleg tega je sodišče prve stopnje pojasnilo, da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upnici. S slednjo ugotovitvijo se pritožbeno sodišče ne strinja v celoti.

Začasna odredba po določbah ZIZ je eden od načinov zavarovanja zapuščine, ki jih po določbi 200. člena ZD lahko sprejme zapuščinsko sodišče. Začasna odredba v zapuščinskem postopku je torej namenjena zavarovanju zapuščine. ZIZ v 273. členu sicer res le primeroma našteva vrste začasnih odredb; sodišče pa sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se z začasno odredbo, s katero se dolžniku nalaga aktivno ravnanje - torej odstranitev gradbenega materiala, postavitev vetrolova ter prestavitev predmetov, ki so predmet zapuščine v ločen prostor, ne dosega namena zavarovanja. Začasna odredba s takšno vsebino namen zavarovanja zapuščine nedvomno presega. Zato presega tudi domet in namen začasne odredbe. Poleg tega iz predloga ter sklepa sodišča prve stopnje ni razvidno kakšna škoda bi upnici (ali zapuščini) nastala, če začasna odredba s takšno vsebino ne bi bila izdana; dolžnik pa bi z izvršitvijo naloženih bremen nedvomno imel stroške ter nevšečnosti, ki predstavljajo določeno škodo, tako da pogoji iz 273. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Ker je sodišče prve stopnje določbi 273. člena ZIZ in 200. člena ZD v tem delu napačno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ob delni ugoditvi ugovoru dolžnika, sklep z dne 2.9.1999 razveljavilo v 2. točki izreka (s katero je bilo dolžniku naloženo, da v roku 3 dni odstrani iz hodnika ves gradbeni material ter v nadaljnjem roku enega tedna postavi vetrolov na mesto, kjer je bil pred porušenjem) ter v tistem delu 4. točke izreka s katerim je dolžniku naloženo, da predmete, ki so predmet zapuščine, spravi v prostor, kjer ne bodo izpostavljeni uničevanju. V tem delu je pritožbeno sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V trenutku zapustnikove smrti dediči postanejo lastniki stvari, ki sodijo v zapuščino (36. člen ZTLR). S tem pridobijo pravico imeti svojo stvar v (so)posesti, jo (so)uporabljati in z njo skupaj z drugimi skupnimi lastniki razpolagati (3. in 18. člen ZTLR). Takšno pravico sta pridobila oba zapustnikova dediča - tako upnica kot dolžnik. Dolžnik, kot zakoniti in oporočni dedič, je torej v trenutku zapustnikove smrti pridobil pravico (so)uporabljati nepremičnino ter premičnine, ki so predmet zapuščine. Njegova pravica uporabe stvari ne more biti odvisna od dovoljenja ali soglasja upnice. Ker je sodišče prve stopnje v tem obsegu napačno uporabilo citirane določbe ZTLR, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ob delni ugoditvi ugovoru dolžnika predlog za izdajo začasne odredbe zavrne tudi v delu v katerem naj bi se dolžniku prepovedala uporaba premičnin, ki so predmet zapuščinskega postopka, brez dovoljenja upnice (šesta vrstica 3. točke izreka izpodbijanega sklepa).

Upnica ni dokazala do stopnje verjetnosti, da bi v sporni hiši živeli podnajemniki, zato je bilo potrebno tudi v tem delu pritožbi ugoditi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti v delu v katerem je dolžniku naloženo, da v roku 3 dni iz stanovanjske hiše izseli vse podnajemnike, ob zagroženi kazni 1.000.000,00 SIT. Glede na dejstvo, da ni jasno ali v hiši sploh živijo podnajemniki, je takšen zahtevek tudi neizvršiljiv.

Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, pravica razpolagati s predmeti zapuščine pripada le vsem skupnim lastnikom oz. sodedičem skupaj, ne pa posamezniku; posamezni dedič nima pravice razpolaganja s skupno stvarjo. Brez soglasja ostalih dedičev tudi ne more nepremičnine, ki predstavlja skupno premoženje, oddati v (pod)najem ali dovoliti drugim osebam, da bivajo v hiši. Začasna odredba s takšno prepovedjo zato dolžniku ne more povzročiti večje škode, kot bi lahko nastala upnici (oz. zapuščini) v primeru, da ne bi bila izdana. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da upnica dolžniku ne more prepovedati, da v hiši, ki je predmet zapuščine in dolžnik v njej biva, z njim bivajo njegovi družinski člani. Takšno ravnanje bi bilo šikanozno; začasna odredba s takšno vsebino pa bi predstavljala nezakonit poseg v dolžnikovo pravico do družinskega življenja, ki jo zagotavlja določba 1. odstavka 8. člena EKČP. Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz prepovedi naseljevanja drugih oseb v stanovanjski hiši izvzelo dolžnikove družinske člane; v preostalem pa ta del sklepa potrdilo.

Tudi gradbeni in drugi posegi v nepremičnine presegajo okvir ravnanja, ki je dopuščen posameznemu dediču. Za takšne posege se morajo skupni lastniki oz. sodediči sporazumeti. Začasna odredba s katero se enemu od sodedičev prepovedo gradbeni posegi v nepremičnino, dolžniku ne more povzročiti večje škode, kot bi nastala drugemu sodediču, če začasna odredba ne bi bila izdana in bi dolžnik v nepremičnino nepooblaščeno posegal. (So)uporaba premičnin, do katere je dolžnik, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, nedvomno upravičen, pa mora biti takšna, da se premičnine ne uničujejo in da se vanje ne posega, tako da bi se spreminjala njihova substanca. Iz zgoraj že pojasnjenih razlogov sodedič sam tudi ne sme razpolagati s premičninami, ki so predmet zapuščine oz. jih odtujiti. Takšno upravičenje pripada le vsem sodedičem skupaj. Z uničevanjem in spreminjanjem premičnin oz. z njihovo odtujitvijo bi zapuščini oz. upnici nedvomno nastala škoda; dolžnik pa zaradi prepovedi uničevanja oz. odtujevanja premičnin ne bo utrpel nobene škode. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo, pritožba pa je v tem obsegu neutemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo in v tem delu izpodbijani sklep potrdilo.