VSL sodba I Cp 1467/98

Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da je toženka R. L. dolžna plačati tožnici R. P. 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1998 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 226.058,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1998 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.
V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka, odmerjene na 15.680,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

S pravnomočno sodbo, opr. št. I P 208/96 z dne 10.2.1997 je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na prenehanje vznemirjanja tožnice, v ponovljenem postopku glede plačila odškodnine pa je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti v znesku 2,100.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 301.410,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče sledilo zmotnemu mnenju višjega sodišča in je zaradi tega podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Po razlogovanju višjega in sedaj prvostopnega sodišča bi pomenilo, da ima vsaka, pa tudi neznatna kršitev osebnostne pravice za posledico odškodninsko odgovornost. Povsem pravilno je prvo sodišče odločilo v prvi sodbi, ko je ugotovilo, da poseg v osebnostne pravice tožnice ni take narave oz. intenzitete, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno toženi stranki naložiti plačilo odškodnine. Zaradi tega se prvo sodišče tudi ni ukvarjalo z višino odškodnine. To pa ima za posledico tudi drugi razlog, zaradi česar je izpodbijana sodba neutemeljena.

Tožeča stranka je ves čas postopka navajala, da so anonimni telefonski klici pri njej povzročali vznemirjanje, jezo, duševno napetost in živčnost. Le-ti so bili po izjavah tožnice moteči za celo družino in so vznemirjali družinsko življenje. Tožnica tudi izpoveduje, da so ti klici trajali približno 10 let. S pomočjo telefonskega lovilca, ki je bil vgrajen v telefon tožeče stranke konec leta 1995 in v začetku leta 1996, pa je bilo ugotovljeno, da so bili klici vzpostavljeni z domačega telefona tožene stranke. Tožnica je navedla, da se je morala družina izključno zaradi motečih telefonskih klicev preseliti v drugo stanovanje. Glede vsega navedenega se porajajo pomisleki. Tožeča stranka je dala vgraditi telefonski lovilec šele po približno 9 letih po njenih izjavah izredno motečih telefonskih klicev, ki so vznemirjali celo družino. V podkrepitev izjav tožnice, da so telefonski klici porušili njeno duševno ravnovesje in ji povzročili trajne duševne posledice, tožnica ni predložila nobenih dokazov. Zavedati se moramo resnosti pomena naslednjih besednih zvez: močne in trajne duševne posledice in porušeno duševno ravnovesje. V tem primeru običajno govorimo o bolezenskem stanju duha in psihe, za kar je nedvomno nujna zdravniška pomoč. Po mnenju tožnice in višjega sodišča je učinkovito zdravilo za trajne duševne posledice odškodnina v višini 2,100.000,00 SIT.

Denarna odškodnina nikakor ne more predstavljati "zdravila" za duševne bolečine, o katerih govori tožnica. Z gotovostjo lahko zatrdimo, da v tožničinem primeru ni šlo za močne in trajne duševne bolečine, pač pa zgolj za vmešavanje v njeno družinsko življenje in kalitev miru. Razlog za selitev v drugo stanovanje ne morejo biti pogosti telefonski klici. Če bi bili ti klici zelo moteči, bi verjetno najprej poskušala zamenjati telefonsko številko in se ne vpisati v telefonski imenik. Te navedbe dokazujejo, da tožnica v nobenem primeru ni upravičena do denarne odškodnine, upravičena je le do nevmešavanja v njeno družinsko življenje, kar je sodišče prve stopnje s prvo sodbo tudi omogočilo. Glede na navedeno je očitno, da prvostopno sodišče ni upoštevalo določila 200. čl. ZOR, ki narekuje sodišču, da pri odmeri odškodnine upošteva vse okoliščine konkretnega primera. Med njimi navajamo samo dejstva, ki ga prvo sodišče sploh ne omenja, in sicer, da je tožena stranka brezposelna oseba brez premoženja. Težko je verjeti, da sodišče ni občutljivo na dokazane okoliščine, da je tožnica tista, ki je deloma prispevala k nedopustnemu ravnanju toženke. Ona je namreč toženki "speljala" moža.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da tožena stranka v pritožbi izhaja iz nepravilnega pravnega stališča, da ni dopustna denarna odškodnina za duševne bolečine. Tako pravno stališče je zastarelo in že zdavnaj opuščeno. V sedaj veljavni zakonodaji je izrecno določeno, da pripada denarna odškodnina za duševne bolečine.

Tožena stranka v pritožbi protispisno navaja, da prvo sodišče sledi zmotnemu mnenju višjega sodišča, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodba višjega sodišča ni podala tega mnenja, ampak je navedla, da ne obstoji zatrjevani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato tudi prvo sodišče ni sledilo zatrjevanemu zmotnemu mnenju višjega sodišča. Pritožba protispisno navaja, da ima vsaka, tudi neznatna kršitev osebnostne pravice za posledico odškodninsko odgovornost. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani meni, da duševne bolečine, ki so bile ugotovljene, niso nizke intenzitete in da nasprotno vse okoliščine primera jasno kažejo, da je šlo pri tožnici za porušeno ravnotežje, ki opravičuje satisfakcijo v obliki priznanja pravične denarne odškodnine. Tudi izpodbijana sodba je ugotovila, da so toženkini posegi povzročili pri tožnici tolikšno prizadetost na psihičnem področju, da jo je mogoče šteti za tako močne in trajne duševne bolečine, da te pomenijo pravno upoštevno nepremoženjsko škodo iz prvega odst. 200. čl. ZOR. Sicer pa je tožnica že odgovorila, zakaj je vgradila telefonski lovilec šele po 9 letih, in sicer bi prej morala zahtevati lovilec preko sodišča, kar bi bilo zamudno in neprijetno. Ves čas je tudi upala, da bo toženka le nehala z vznemirjanjem. Tožnica ni zamenjala telefonske številke, ker je bila po poklicu trgovski potnik in so jo morale dobiti stranke na danem naslovu, zato bi imela velike sitnosti in stroške ter izgubo klientov, če bi zamenjala telefonsko številko. Za razlog pa preselitev pa niso bili samo telefonski stiki, ampak so bili eden izmed razlogov. Toženka se neutemeljeno sklicuje na slabo premoženjsko stanje, saj se premoženjske razmere povzročitelja škode upoštevajo samo takrat, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti. V obravnavanem primeru je toženka ravnala namenoma. Toženka tudi ni brezposelna oseba, ampak je zaposlena v Kliničnem centru Ljubljana, kar je razvidno iz potrdila oz. izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj. Toženka tudi ni brez premoženja, saj ima osebni avtomobil Clio Renault. Pritožba tožene stranke je zato neutemeljena in naj se zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Nejasne so navedbe tožene stranke v četrtem odstavku obrazložitve pritožbe, razbrati pa je, da naj bi bilo stališče višjega sodišča in sedaj tudi prvostopnega sodišča, da ima vsaka, tudi neznatna kršitev osebnostne pravice za posledico odškodninsko odgovornost. Tej trditvi ni mogoče pritrditi, kajti desetletno telefonsko vznemirjanje tožnice pomeni kršitev osebnih pravic, saj je s tem kršena nedotakljivost osebnosti, osebnega in družinskega življenja in takih posegov ni mogoče oceniti kot neznatnih kršitev osebnostne pravice. Ta okoliščina toženkinih posegov ni bila nikoli sporna in ni bila nikoli s strani sodišča ali strank ocenjena kot neznatna kršitev, saj je res prav nasprotno. Dejansko pa je bil sporen drugi element odškodninskega delikta, to je nastanek škode oz. duševnih bolečin, glede katerih pa sta obe sodišči zavzeli jasno stališče, da morajo biti dovolj intenzivne in trajne, da predstavljajo pravno upoštevno nepremoženjsko škodo iz prvega odst. 200. čl. ZOR. S tem vprašanjem pa se je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ustrezno ukvarjalo in na podlagi konkretnih ugotovitev napravilo ustrezne dejanske in materialnopravne zaključke, tako da so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in kršitev postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP ni podana. Kateri razlogi o odločilnih dejstvih pa naj bi bili med seboj v nasprotju pritožba ne pojasni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu glede morebitnih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP takih kršitev ni ugotovilo, je treba zaključiti, da pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Pritožba polemizira z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča, ki so po oceni pritožbenega sodišča pravilne in jih zato sprejema.

Tožena stranka konkretno ne ugovarja ugotovitvam o toženkinih številnih nedovoljenih telefonskih posegih v tožničino zasebnost, v pritožbi zanika le nastanek duševnih bolečin trajnejše narave ali intenzivnejše vrste. Z duševnimi bolečinami v smislu 200. čl. ZOR ni mišljeno tako stanje duha in psihe, za katero je nujna zdravniška pomoč, kot zatrjuje pritožba, ampak zadoščajo taka psihična stanja, ko je oškodovanec zaradi nedopustnih ravnanj psihično prizadet ali psihično trpi ali je porušeno njegovo psihično ravnotežje. Kako se kažejo duševne bolečine, njihova stopnja in trajanje se ugotavlja v vsakem primeru posebej. V tej zadevi je tožnica opisala, da so pogosti in v dolgem obdobju ponavljajoči se telefonski klici pri njej povzročali vznemirjanje, jezo, živčnost, nervoze, nerazpoloženost in posledično nevšečnosti v družinskem življenju in v službenih zvezah s poslovnimi partnerji. Pritožbeni trditvi, da tožnica za take duševne posledice ni predložila nobenih dokazov, ni mogoče pritrditi, saj izhajajo te ugotovitve iz tožničine izpovedi, ko je bila zaslišana kot stranka, ni pa nobenih razlogov, da te izpovedi ne bi upoštevali kot verodostojne. Izkustveno gledano namreč že posamični tovrstni vznemirjajoči telefonski klici neugodno vplivajo na duševnost prizadetega, še posebej, če gre za nočne klice ali klice v zgodnjih jutranjih urah, kar se je pogosto dogajalo tožnici. V primeru dolgotrajnosti in pogostnosti vznemirjanja pa se vsakovrstne neprijetnosti kumulirajo in potencirajo. Pritožbeno sodišče torej nima nobenih pomislekov proti ugotovitvam prvostopnega sodišča o teži in trajanju duševnih bolečin tožnice, nastalim zaradi nedopustnih telefonskih vznemirjanj toženke. Zakaj pa je tožnica dopustila tako dolgotrajne posege toženke, je ustrezno pojasnila med postopkom tako glede zamenjave telefonske številke, glede telefonskega lovilca in glede preselitve v drugo stanovanje, kar je v skladu s tožničino izpovedjo pojasnila tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Res pa razlog za selitev v drugo stanovanje niso bili samo telefonski klici, ampak so bili ti le eden od razlogov za preselitev.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da so ugotovljeni vsi elementi odškodninskega delikta, ki ga je povzročila tožena stranka in da je v skladu z 200. čl. ZOR utemeljeno prisojena tožnici denarna odškodnina. Ta ne predstavlja "zdravila" za duševne bolečine, kot trdi pritožba, ampak je v skladu z veljavno zakonodajo prisojena denarna odškodnina satisfakcija za duševne bolečine, ki nudi zadoščenje prizadeti osebi. Tožnica je torej upravičena do denarne odškodnine, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo glede višine odškodnine materialno pravo zmotno uporabljeno. Glede na konkretne okoliščine in glede na merila iz 200. čl. ZOR je odškodnina v znesku 2,100.000,00 SIT previsoka. Po presoji pritožbenega sodišča okoliščine primera, ugotovljen obseg, trajanje in stopnja duševnih bolečin, pomen kršitve osebnostne pravice in pa namen odškodnine opravičujejo odškodnino v znesku 800.000,00 SIT, ki je primerna tudi glede na druge primerljive primere sodne prakse. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in odločitev o višini odškodnine spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje. Pri tem pa je še poudariti, da pri tej odločitvi ni upoštevana pritožbena trditev, da se mora pri odmeri odškodnine upoštevati tudi slabo premoženjsko stanje tožene stranke. Toženka je škodo povzročila namenoma, zato se po določbi prvega odst. 191. čl. ZOR njeno morebitno šibko premoženjsko stanje ne more upoštevati pri določitvi odškodnine.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da je tožeča stranka že predhodno uspela z zahtevkom za prenehanje kršitev pravic osebnosti, da je z odškodninskim zahtevkom uspela po temelju v celoti, po višini pa z 38 %. Upoštevaje vse to je tožeča stranka na prvi stopnji uspela s približno 75 %, zato ji mora tožena stranka povrniti 75 % njenih stroškov, odmerjenih na 301.410,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev o pravdnih stroških, in sicer mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 226.058,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela. S pritožbo po temelju ni bila uspešna, po višini pa je uspela zmanjšati odškodnino za 1,300.000,00 SIT, torej za 62 %. Upoštevaje temelj in višino je tožena stranka v pritožbi uspela z 31 %, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila. Nasprotno je tožeča stranka z odgovorom na pritožbo, ki je tehtno odgovoril na pritožbene trditve in ga pritožbeno sodišče šteje kot potrebnega, uspela v pritožbenem postopku po temelju v celoti, po višini pa do 38 % oz. skupaj do 69 % ter je zato upravičena do takega odstotka svojih stroškov odgovora na pritožbo.

Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s stroškovnikom in odvetniško tarifo na 260 točk. Upoštevaje uspeh ter vrednost točke mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 15.680,00 SIT njenih pritožbenih stroškov.