VSL sklep I Cpg 76/2016

I. Pritožbi 1. toženca se ugodi, prvostopenjski sklep se delno spremeni v točki IV izreka v delu, v katerem se nanaša na zahtevo prvega toženca za povrnitev stroškov, ki so nastali v zoper njega vodenem postopku zavarovanja z začasno odredbo tako, da mora:

a) prva tožnica povrniti prvemu tožencu stroške postopka zavarovanja v višini 15.881,33 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, sicer bo moral plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa,

b) druga tožnica prvemu tožencu stroške postopka zavarovanja v višini 22.334,44 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, sicer bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa.

II. Prvi tožnik mora povrniti prvemu tožencu stroške pritožbenega postopka v višini 133,10 EUR v 15. dneh od vročitve tega sklepa, sicer bo moral plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa. Drugi tožnik mora povrniti prvemu tožencu stroške pritožbenega postopka v višini 256,08 EUR v 15. dneh od vročitve tega sklepa, sicer bo moral plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa.

1Prvostopenjsko sodišče je v točki I sklepa z dne 11. 11. 2015 zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zoper prvega toženca. V točki II izreka je zavrnilo predloge tožencev za izdajo začasne odredbe zoper prvo tožnico. V točki III izreka je zavrnilo predlog prvega toženca, naj sodišče prvi tožnici naloži položitev varščine. V točki IV izreka je odločilo o stroških, in sicer tako, da naj bi vsaka pravdna stranka nosila svoje stroške zavarovanja s predlaganimi začasnimi odredbami.

2Svojo odločitev glede točke IV izreka je prvostopenjski sklep utemeljil s tem, da sta bila oba predloga za izdajo začasne odredbe zavrnjena.

3Zoper točko IV izreka je vložil pritožbo prvi toženec. Kot razlog za pritožbo je navedel, da je razlika med vrednostmi spornih predmetov ene in druge začasne odredbe prevelika, da bi bila lahko takšna odločitev pravilna. Medtem ko je prvi toženec zahteval zavarovanje svoje (domnevne) terjatve v višini 128.305,70 EUR, je tožeča stranka zahtevala zavarovanje svojih domnevnih terjatev v višini 20.443.426,24 EUR. V pritožbi tudi navaja, za katera procesna dejanja želi povrnitev stroškov in kolikšni naj bi ti po njegovem mnenju znašali.

4Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in točko IV prvostopenjskega sklepa spremenilo (15. člen ZIZ v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP).

6Pritožbo je prvi toženec vložil le zoper odločitev o povrnitvi svojih stroškov v postopku za izdajo začasne odredbe zoper njega. V tem postopku se je torej branil zoper predlog za izdajo začasne odredbe. Le o teh stroških je bilo potrebno odločati v tem pritožbenem postopku.

7Prvi toženec je že pred vložitvijo te pritožbe zahteval povrnitev stroškov, in sicer v več vlogah. Te zahteve za povrnitev stroškov in v pritožbi navedeni stroški se razlikujejo. V pritožbi prvi toženec namreč ni vztrajal pri povrnitvi vseh tistih stroškov, kot jih je zahteval že pred tem. Pritožbeno sodišče je odločilo le o utemeljenosti povrnitve tistih stroškov, ki jih je prvi toženec navedel v pritožbi. Le v tem delu je bila pritožba namreč določna.

8Pravila o odločitvi o stroških postopka so urejena v ZPP. Ta pravila se smiselno uporabijo tudi, če stranka zahteva izdajo začasne odredbe, kot je bilo v tej zadevi (15. člen ZIZ).

9V obeh sporih glede začasne odredbe sta si stala nasproti oba tožnika na eni strani, in prvi toženec, kolikor je šlo za izdajo začasne odredbe na predlog tožeče stranke. Kolikor je šlo za izdajo začasne odredbe zoper tožečo stranko, so si stali nasproti trije predlagatelji, med katerimi je bil tudi prvi toženec, in pa oba tožnika. Pritožbo pa je vložil le prvi toženec, zato se bodo vsi nadaljnji deli obrazložitve nanašali le na njega.

10Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Če zahteva ena stranka zoper drugo izdajo sodne odločbe, druga stranka pa zoper prvo tudi izdajo enakovrstne sodne odločbe, je mogoče odločiti tako, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče. V takšnih primerih se namreč lahko uporabi misel iz 2. odstavka 154. člena ZPP: če ena stranka zmaga, vendar le deloma, lahko sodišče zavrne zahtevek za povrnitev stroškov vsaki od strank. Če to pravilo velja v postopku, v katerem le ena stranka uveljavlja zoper drugo stranko zahtevek, se ga seveda lahko uporabi tudi v postopku, v katerem druga stranka zoper prvo uveljavlja nasprotni zahtevek in nobena od strank ne uspe s svojim zahtevkom.

11V tej zadevi je pravni položaj prav takšen: vsaka od nasprotujočih si strani je predlagala izdajo začasne odredbe zoper drugo stran. Vsaka od strani je uspela v delu, v katerem je nasprotovala predlogu za izdajo začasne odredbe in bila neuspešna v delu, v katerem je (sama) zahtevala izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je namerno uporabilo izraz „stran“ in ne stranka zato, da bo podobnost z 2. odstavkom 154. člena ZPP bolj očitna.

12Pri odločitvi, da v opisanem posebnem položaju vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je predpostavka enakost ali vsaj podobnost vrednosti spornih predmetov. Lahko so sicer vrednosti spornih predmetov tudi bistveno različne, vendar morajo posebne okoliščine primera opravičevati odločitev, da naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Ker takšnih posebnih okoliščin v tej zadevi ni bilo, je torej bilo odločilno, kolikšna je vrednost spornega predmeta pri obeh začasnih odredbah.

13Vrednosti spornih predmetov, glede katerih sta tožeča stranka na eni strani, in prvi toženec na drugi strani zahtevala, so bile preveč različne, da bi lahko bila odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločbo o stroških prvostopenjskega sodišča.

14Prva tožnica je namreč po zadnji spremembi vrednosti spornega predmeta zahtevala 6.987.646,40 EUR in druga tožnica 13.455.779,84 EUR. Tožnici skupaj sta torej zahtevali zavarovanje teh dveh zahtevkov. Prvi toženec je po zadnji spremembi vrednosti spornega predmeta zahteval izdajo začasne odredbe v zavarovanje svojega domnevnega denarnega zahtevka v višini 128.305,70 EUR. Vrednosti spornih predmetov so bile torej preveč različne, in sicer za faktor približno 158 (ne za 158 %!). Tudi začetna vrednost spornega predmeta obeh tožnic je bila izredno visoka v primerjavi z vrednostjo spornega predmeta zahtevka, katerega zavarovanje so zahtevali toženci in zato tudi glede te vrednosti spornega predmeta smiselno velja že obrazloženo.

15V tej zadevi se za odmero stroškov uporablja še ZOdvT. ZOdvT odmerja nagrado za odvetnikovo delo glede na vrednost spornega predmeta, če gre za denarne zahtevke. Tako je torej tudi v tej zadevi. Za določanje vrednosti spornega predmeta se uporablja 1. odstavek 21. člena ZOdvT: če se nagrada odmerja po vrednosti zahtevka, se vrednost spornega predmeta ugotavlja na način, določen z ZST-1.

1620. člen ZST-1 določa, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštevajo, če zakon ne določa drugače. 32. člen ZST-1 določa, kako ravnati, če se vrednost spornega predmeta poveča.

17Isto zadevo predstavljajo postopek za izdajo posameznega sredstva zavarovanja in vsak postopek v zvezi z njegovo spremembo ali odpravo (4. točka 15. člena ZOdvT). Mogoče je torej le ena sama nagrada za cel postopek na eni stopnji (enako že odločba opr. št. VS RS, II Ips 56/2011). Stranka torej ne more zahtevati povrnitve nagrade za delo svojega pooblaščenca za vsako vlogo posebej.

18Glede razdelitve stroškov med sospornike velja 2. odstavek 161. člena ZPP. Razdeliti je treba stroške glede na delež v vrednosti spornega predmeta. To pravilo je treba uporabiti le za tožečo stranko, saj sta na strani tožeče stranke bila dva sospornika, ki pa tudi nista uveljavljala enako velikih zahtevkov. Vrednosti spornih predmetov obeh zahtevkov tožnikov so se spreminjale. To je pri svoji odločitvi pritožbeno sodišče upoštevalo.

19Prvi toženec je zahteval povrnitev stroškov postopka na fiduciarni račun pooblaščenca prvega toženca. Pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper odločitev o stroških in ne o tem, na kateri račun se naj stroški izplačajo. Pritožbeno sodišče zato o takšnem predlogu ni odločilo.

I. ODLOČITEV O DO ZAČETKA PRITOŽBENEGA POSTOPKA ZOPER SKLEP Z DNE 11. 11. 2015 NASTALIH STROŠKIH

1) Vrednosti spornih predmetov in deleži tožnic

20Ob času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe je znašala vrednost spornega predmeta 14.984.166,40 EUR. Tožeča stranka je poskusila doseči zavarovanje takšnega denarnega zahtevka z izdajo začasne odredbe.

21Prva tožnica je zahtevala v tem času 6.987.647,40 EUR, druga tožnica 7.996.519,00 EUR. Delež prve tožnice je znašal 46,6 %, delež druge tožnice pa 53,4 %.

22Po drugem zvišanju (7. 3. 2014, gl. l. št. 302 in 326) je vrednost spornega predmeta v gospodarskem sporu končno znašala 20.443.426,24 EUR.

23Prva tožnica je zahtevala 6.987.646,40 EUR in druga tožnica 13.455.779,84 EUR. Delež prve tožnice znaša 34,2 %, delež druge tožnice pa 65,8 %.

2) Stroški do izdaje sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 11. 2013

24V tem postopku prvi toženec ni vložil ugovora zoper predlog za izdajo začasne odredbe. Odgovoril je na pritožbo. Glede na takratno vrednost spornega predmeta lahko zato po tar. št. 3468 ZOdvT zahteva povrnitev 18.585,00 EUR, poleg tega še 20,00 EUR po tar. št. 6002 in DDV (tar. št. 6007), skupaj torej 22.673,70 EUR. Prva tožnica mora od tega zneska povrniti 10.565,94 EUR, druga tožnica pa 12.107,76 EUR.

25Vse navedene stroške bosta morala tožnika povrniti prvemu tožencu v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bosta s plačilom zamudila, bosta morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

3) Stroški od izdaje sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 11. 2013 do izdaje sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 11. 2015

26Čeprav se je v teku prvostopenjskega postopka vrednost spornega predmeta še spreminjala, je pritožbeno sodišče kot temelj za odmero stroškov vzelo izključno končno vrednost spornega predmeta 20.443.426,24 EUR. Nagrada za postopek v vsakem primeru namreč le ena sama za vsa procesna dejanja, in zato je primeren temelj za odmero nagrade najvišja vrednost spornega predmeta.

27Pritožbeno sodišče meni, da prvi toženec ni upravičen do nagrade za 9 drugih obrazloženih vlog. Po tar. št. 3464 ZOdvT ne more prvi toženec zahtevati ničesar, ker se ta tarifna številka nanaša na izvršbo za uveljavitev denarne terjatve na denarno terjatev dolžnika in ne na postopke za izdajo začasne odredbe. Pač pa je prvi toženec upravičen do nagrade za ugovor po tar. št. 3461 ZOdvT. Ker je bil sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo delno razveljavljen in zadeva vrnjena prvostopenjskemu sodišču, je toženi stranki grozila izdaja začasne odredbe. Zoper njo pa se je lahko branil le z vlogami, ki so po svoji vsebini bile ugovor zoper predlog za izdajo začasne odredbe. Nagrada za ugovor znaša 12.562,50 EUR.

28Poleg tega je prvi toženec upravičen tudi do pavšalnega zneska po tar. št. 6000 (1) ZOdvT za prvih 50 strani po 0,15 EUR (7,50 EUR) in naslednjih 894 strani po 0,10 EUR (89,40 EUR), skupaj 96,90 EUR. Ni pa upravičen do povrnitve stroškov za prvih 100 strani kopij (tar. št. 6000 (1) d) ZOdvT). Upravičen je tudi do pavšalnega zneska za izročitev elektronsko shranjenih 40 datotek po 1,50 EUR (60,00 EUR, tar. št. 6000 (2) ZOdvT in do 20,00 EUR po tar. št. 6002.

29Skupaj je upravičen do povrnitve 12.739,40 EUR in DDV, kar znaša skupaj 15.542,07 EUR. Prva tožnica mora od tega zneska povrniti 5.315,39 EUR, druga tožnica pa 10.226,68 EUR.

30Skupaj mora prva tožnica povrniti stroške do začetka pritožbenega postopka zoper sklep z dne 11. 11. 2015 v višini 15.881,33 EUR (10.565,94 EUR + 5.315,39 EUR), druga tožnica pa 22.334,44 EUR (12.107,76 EUR + 10.226,68 EUR).

31Vse navedene stroške bosta morala tožnika povrniti prvemu tožencu v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bosta s plačilom zamudila, bosta morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

II. STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA

32V pritožbenem postopku je znašala vrednost spornega predmeta le še toliko, kolikor je znašala vrednost zahtevanih stroškov. To pa je bilo 45.615,98 EUR.

33Prvi toženec je uspel s svojim zahtevkom v skupni višini 38.215,77 EUR. Nagrada v primeru popolnega uspeha bi znašala 411,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT). Zahteva lahko še 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 33,00 EUR (sodna taksa) in DDV, skupaj torej 566,08 EUR.

34Tožeča stranka je postavila enake zahtevke, z izjemo zahtevka za povrnitev sodne takse. Višina njenih zahtevkov znaša torej 525,82 EUR.

35Prvi toženec lahko glede uspeh v višini 83,8 % zahteva povrnitev 474,37 EUR. Od tega zneska mora prva tožnica povrniti 162,23 EUR, druga tožnica pa 312,13 EUR.

36Tožeča stranka lahko glede na uspeh v višini 16,2 % zahteva povrnitev 85,18 EUR. Prva tožnica lahko od tega zneska zahteva 29,13 EUR in druga tožnica 56,05 EUR.

37Po pobotanju lahko prvi toženec od prve tožnice zahteva 133,10 EUR in od druge tožnice 256,08 EUR.

38Vse navedene stroške bosta morala tožnika povrniti prvemu tožencu v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bosta s plačilom zamudila, bosta morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.