VSL sodba I Cp 1648/93

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v znesku 22.800,00 SIT v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka s tožnikom skleniti prodajno pogodbo za trisobno stanovanje v izmeri 94 m2 v Š. za kupnino 697.325,60 SIT in da mora dovoliti vpis etažne lastnine v zemljiški knjigi.

Poleg tega je sklenilo, da mora tožniku povrniti tudi 64.008,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti taki sodbi se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Sklicuje se na določilo 128. člena Stanovanjskega zakona, po katerem lastnik ni dolžan prodati stanovanja, ki je bilo dodeljeno kot službeno stanovanje in je bila njegova uporaba vezana na službovanje v podjetju. O tem priča stanovanjska pogodba z dne 24.3.1955, kjer je posebej zapisano, da je uporaba vezana na opravljanje dela vodje obrata. To je poočiteno tudi v odločbi z dne 11.7.1967, ki je bila podlaga za sklenitev stanovanjske pogodbe na podlagi tipskega formularja 30.12.1967, s katerim se status stanovanja ni spremenil, saj se nahaja v upravnem poslopju tožene stranke. Zato je tožena stranka po upokojitvi tožnikovega očeta skušala zadevo sporazumno urediti v letu 1984, a je ni uredila do kraja. Ker gre po njenem za analogen primer kot pri hišniških stanovanjih po določilu 157. člena Stanovanjskega zakona, meni, da bi moral tožnikov oče v enem letu po uveljavitvi zakona izprazniti stanovanje. Dodaja, da ob uveljavitvi zakona F. S. ni bil več delavec tožene stranke, marveč je bil nastanjen v domu starejših občanov v L. Zato tožnik ni mogel pridobiti več pravic kot njegov oče.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pojasnila, da opira svoj zahtevek na stanovanjsko odločbo z dne 30.12.1967, s katero je tožnikov oče po takratni zakonodaji pridobil stanovanjsko pravico in stanovanje ni bilo več vezano na opravljanje službe. Če bi to bilo, bi bila morala tožena stranka ob upokojitvi F.S. po takratni zakonodaji v dveh letih zahtevati njegovo izselitev (63. člen v zvezi s 40. členom Zakona o stanovanjskih razmerih). Ponujena zamenjava stanovanja v letu 1984 se ni nanašala na dodelitev stanovanja drugemu delavcu, marveč na širitev pisarniških prostorov.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilnem postopku dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da so podani vsi pogoji za odkup oz. prodajo stanovanja po določilu 117. člena Stanovanjskega zakona in jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno navedlo. Zato sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi trditvami samo dodaja, da se je od dodelitve stanovanja F.S. leta 1955 tako imenovana stanovanjska zakonodaja večkrat spreminjala. V prehodnih in končnih določbah posameznih zakonov je mogoče zaslediti, da so nekateri zakoni ohranjali v veljavi obstoječe stanovanjske pogodbe, ki so veljale v času njihove uveljavitve (n.pr. 104. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS 18/74 in 10/76; 97. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS 35/82 in 14/84), kadar je šlo za večje spremembe v zakonodaji, pa so predvidevali sklenitev nove pogodbe (n.pr. Stanovanjski zakon, Ur.l. RS 18/92 - I, pa tudi Zakon o stanovanjskih razmerjih 11/66 - prečiščeno besedilo). Ker je v 120. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih določeno, da je treba pogodbe, ki so bile sklenjene do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. 57/65) nadomestiti z novimi stanovanjskimi pogodbami, ki jih sklenejo imetniki stanovanjske pravice in organizacije za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami v družbeni lasti, je sodišče prve stopnje pri presoji zadeve pravilno upoštevalo kot merodajno stanovanjsko pogodbo z dne 30.12.1967. V njej pod točko VIII, ki opredeljuje veljavnost stanovanjske pogodbe, ni določena nobena omejitev in sta razdelka o časovni omejitvi pogodbe in možnosti odpovedi posebej prečrtana. Očitno je tedaj zaradi nove zakonodajne ureditve ter 10 letnega dela tožnikovega očeta pri toženi stranki in bivanja v stanovanju prišlo do spremembe stanovanjskega razmerja. V novi stanovanjski pogodbi z dne 30.12.1967, ki je morala biti sklenjena v skladu z določilom 44. člena tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih, imetništvo stanovanjske pravice ni bilo več povezano z zaposlitvijo pri toženi stranki, zato so pritožbene navedbe o načinu dodelitve stanovanja leta 1955 brez pomena.

Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbene trditve, da bi bilo treba v danem primeru uporabiti določilo 157. člena Stanovanjskega zakona, ker se ta nanaša samo na odpoved za hišniška stanovanja, kar pri tožniku ni primer. Tudi pripomba, da se toženec F. S. sedaj nahaja v domu starejših občanov ni pravno pomembna, ker po določilu 2. točke drugega odstavka 4. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je veljal do uveljavitve Stanovanjskega zakona, ti prostori ne štejejo za stanovanje.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je izpodbijano sodbo v skladu z določilom 368. člena Zakona o pravdnem postopku potrdilo.

Ker je tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, tožniku povzročila pritožbene stroške, je sodišče na podlagi določila prvega odstavka 154. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku sklenilo, da jih mora povrniti tožeči stranki. Odmerilo jih je v skladu z določili Zakona o sodnih taksah in Tarife za nagrajevanje odvetnikov tako, da je priznalo za takso za odgovor na pritožbo 1.200,00 SIT in za sestavo 360 točk oz. 21.600,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS št. 1/90 in 14/91) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) in 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I). Stanovanjski zakon je objavljen v Ur.l. RS št. 18/91, Tarifa o odvetniških storitvah pa je objavljena v Ur.l. RS št. 20/91 do 13/93.