VSL sodba I Cp 1995/93

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Ob tretjem sojenju, drugače kot poprej, je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku in naložilo tožencu, naj izstavi tožniku zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice na parceli štev. 333/2, vpisani v vl. št. 163 k.o. M., ker bo sicer sodba nadomestila to listino. Ugotovilo je namreč, da je tožnik, ki je imel status kmeta, sklenil 7.5.1983 pri odvetniku pogodbo s svojim bratom, toženčevim prednikom; da mu je izročil 100.000 takratnih din kupnine; da pogodbe prodajalec ni podpisal, svet pa je s tožnikovim dovoljenjem obdelovala še naprej žena prvotnega toženca. Pogodba je bila torej realizirana.

Tožena stranka izpodbija sodbo iz pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga njeno razveljavitev. Sodišču očita, da je spregledalo določbo 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, po katerem je pravni posel, s katerim se deli zaščitena kmetija, katere del je bila obravnavana parcela, kot naj bi to izhajalo iz priloženega sklepa o dedovanju - ničen. To je hkrati trden dokaz, da stranki prodajne pogodbe nista nikoli sklenili. Prvotni toženec kot kmet je vedel, da posameznih parcel iz zaščitene kmetije ne sme prodajati. Pogodba tudi ni bila realizirana. Tožniku kot župniku ne gre avtomatično verjeti, sodišče pa bi moralo pojasniti, zakaj naj bi bile neprepričljive priče, ki so bile zaslišane o tem. Sicer pa ima tožnik številne premoženjske zahteve do svojih sorodnikov, kot naj bi to izhajalo iz priloženega sklepa o dedovanju.

Tožeča stranka navaja v odgovoru na pritožbo 14 kupcev, katerim je prvotni toženec prodal parcele od svoje kmetije in za katere je bil tudi oglas na oglasni deski v Občini A., ki je njihovo prodajo tudi odobrila.

Pritožba ni utemeljena.

Ali je šlo res za zaščiteno kmetijo, katere del je v tej pravdi sporna parcela, višje sodišče ni moglo presoditi, ker pritožnik navzlic navedbi, da prilaga sklep o dedovanju, tega k pritožbi ni priložil. Toda tudi, če bi držala ta pritožbena trditev in bi res šlo za zaščiteno kmetijo, to ne bi vplivalo na veljavnost sklenjene pogodbe. Za slednje je namreč potrebno uporabiti predpise, ki so veljali v času sklenitve pogodbe, ki je ostala nepodpisana. To je bilo v letu 1983 in takrat je veljal Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS 1/79 in 11/81), ki prepovedi, kakršno omenja pritožba v zvezi z zaščiteno kmetijo, ni vseboval. Takšno prepoved je prinesla šele novela v letu 1986 (Uradni list SRS 1/86), ki je delno spremenila in delno dopolnila 21. člena zakona, ki je dobil v prečiščenem besedilu označbo 22. člen (Uradni list SRS 17/86). Ta novela tudi ni v končnih in prehodnih določbah prinesla nobene določbe o tem, da bi veljala tudi za prej sklenjene pogodbe, se pravi, da bi šlo morda za retroaktivno veljavnost. Sicer pa le-ta v takšnih primerih ne bi bila dopustna, ker bi posegla v pridobljene pravice. Tako se pokaže kot neutemeljena trditev o prepovedi sklepanja pogodb, če gre za kmetijsko zemljišče, s katerim je prišla tožena stranka na dan po šestih letih pravdanja.

Milo rečeno je nenavadna trditev, da se je prvotni toženec kot kmet zavedal, da posameznih parcel iz zaščitene kmetije ne sme prodajati in da torej prodajna pogodba ni bila nikoli sklenjena. Prvotni toženec je namreč na podlagi 25. člena ZKZ podal ponudbo za prodajo obravnavane parcele, kar izhaja iz potrdila Oddelka občine A. za urbanizem in gradbene zadeve št. 465-121/83 z dne 6.7.1983, vrhu tega pa je zaslišan kot stranka povedal, da je zemljo prodajal tudi drugim ljudem, pri čemer niti ni potrebno omeniti podatkov iz odgovora na pritožbo. S tem je tudi odgovorjeno na trditev, da zaradi opisanih pritožbenih trditev ni mogoče sklepati, da bi bila pogodba realizirana.

Neutemeljen je tudi očitek sodišču, da je kar samodejno verjelo tožniku kot župniku, saj je v svoji obširni in prepričljivi obrazložitvi pojasnilo, zakaj je v tem postopku komu verjelo in komu ne, in vse to v povezavi z listinskimi dokazi (prodajna ponudba na občini, delitveni postopek, zapisana pogodba). Pojasnilo je tudi, zakaj ni verjelo ženi prvotnega toženca in sedanjemu tožencu v zvezi z nadaljnjo obdelavo obravnavane parcele, kar pritožbeno sodišče sprejema kot logično, po drugi strani pa je priča M. M. potrdila tožnikove trditve.

Pritožbeno sodišče po povedanem torej nima nobenih pomislekov o pravilnosti sodbe v dejanskem in pravnem pogledu in ker ta niti ves postopek nista obremenjena s kakšnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka absolutne narave, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odst. 155. člena ZPP, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k lažji ali hitrejši rešitvi tega spora.