VDSS sodba Psp 160/2016

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 2. 11. 2010 in odločbo št. … z dne 30. 3. 2010 v delu, kjer je določeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 5. 5. 1998 dalje (I. točka izreka sodbe), tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 25. 3. 2010 dalje zaradi posledic bolezni (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva, da se mu od 26. 11. 2008 prizna invalidska pokojnina, katero mu je toženec dolžan v 15 dneh obračunati in izplačati (III. točka izreka) ter sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 322,65 EUR stroškov postopka v roku 15 dni (IV. točka izreka). Glede tožnikovih zdravstvenih težav, ki vplivajo na njegovo delazmožnost je pridobilo mnenje izvedenskega organa ter zaslišalo članico izvedenskega organa A.A., spec. med. dela, prometa in športa ter pridobilo izvedensko mnenje B.B., spec. ortopeda, ki ga je tudi zaslišalo. Ugotovilo je, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti zaradi bolezni, saj je bila njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Tožnik poklicne rehabilitacije ne potrebuje, saj gre v okviru njegovega poklica za opravljanje preprostih, enostavnih rutinskih del, ki jih lahko opravljajo delavci tudi brez zaključene osnovne šole. Pri tožniku je sicer po dokončnosti odločbe, od 24. 12. 2013 ugotovljeno poslabšanje, tako da od tega datuma ni več zmožen za delo. V času izdaje izpodbijanih odločb pa tožnikova delovna zmožnost ni bila popolnoma izgubljena, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno je bil zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji po 67. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1), ne izpolnjuje.

2Pritožuje se tožnik. Navaja, da iz ugotovitev izvedenca ortopedske stroke izhaja, da je imel tožnik na dan 25. 3. 2010 z MRI potrjen recidiv diskus hernije L4-L5, poleg tega pa še zelo izrazito bolečinsko simptomatiko zaradi nevropatskih bolečin in je bila že tedaj prisotna tako mehanska oziroma funkcionalna manjvrednost hrbtenice, ki je vplivala na njegovo delovno sposobnost, njegovo delazmožnost pa je dodatno omejevala tudi kronična nevropatska bolečina, ki s svojo prisotnostjo povzroča tudi sekundarno prizadetost na psihičnem področju, pa tudi motnje pri zbranosti oziroma koncentraciji. Na to vplivajo tudi stranski učinki zdravil, npr. Lyrice, ki jo je tožnik moral jemati zaradi nevropatskih bolečin. Tudi „idealno“ delo v skrajšanem obsegu 4 ure postopno pripelje do še večjega in hitrejšega poslabšanja zdravstvenega stanja, kot je brez kakršnihkoli delovnih obremenitev pri tožniku tudi prišlo. Na obremenitve hrbtenice vplivajo tako prihodi in odhodi z delovnega mesta, določene mehanske obremenitve hrbtenice pa tudi delo z namenom, da se izpolni delovna norma. Ravno iz teh razlogov je bil tožnik v Švici spoznan za invalida I. kategorije invalidnosti. To so razlogi, zaradi katerih pritožba meni, da bi moralo sodišče tožnika razporediti v I. kategorijo invalidnosti že od 25. 3. 2010 dalje in ne šele po opravljenem ponovnem operativnem posegu oziroma opravljeni MRI preiskavi v letu 2013. Stanje tožnikove hrbtenice se je kljub opravljenem operativnim posegom nenehno slabšalo od leta 1999 dalje. Ne obstaja dokaz o tem, da je bilo zdravstveno stanje tožnika na dan 25. 10. 2010 takšno, da je bil tožnik še sposoben organizirano opravljati poklicna dela, brez nevarnosti za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Tožnik je imel že v času odločanja na invalidski komisiji izredno hude nevropatske bolečine, ki jih je moral blažiti z ustreznimi zdravili. Iz izreka izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati kakšne pravice tožniku pripadajo na podlagi II. kategorije invalidnosti. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče utemeljeno preizkusiti ter je tako posledično obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbe prav tako ni mogoče razbrati, za kakšna dela naj bi bil tožnik še sposoben, oziroma s katerimi omejitvami pri delu. Sodišče je menilo, da lahko v okviru svojega poklica opravlja druga dela brez poklicne rehabilitacije. To je sprejelo le na podlagi okoliščine, da ima tožnik zaključeno le 8 letno osnovnošolsko izobrazbo. To ni pravilno. Osnovnošolska izobrazba ne nudi zadostnega strokovnega znanja za katerokoli organizirano delo. Za vsa dela je namreč potrebna določena priučitev, opraviti je potrebno izpit iz varstva pri delu, v primeru tožnika je tudi po mnenju izvedencev potrebno ergonomsko prilagoditi delovno mesto, da bi bil teoretično sposoben za opravljanje katerihkoli organiziranih pridobitnih del. Navedeno pa je del poklicne rehabilitacije v smislu določbe 84. člena ZPIZ-1. Poklican rehabilitacija ni le posebno do-šolanje, kot to smiselno odloči sodišče. Razumevanje določbe o poklicni rehabilitaciji, kot jo je upoštevalo sodišče v izpodbijani sodbi, je v razmerju do delavcev brez poklicne izobrazbe diskriminatorno in v nasprotju z zakonom, kot tudi z določbo 14. člena Ustave RS. Tudi NK delavcem je namreč zagotovljena pravica do poklicna prekvalifikacije v starosti do 50 let, ki pa tožniku ravno zaradi njegove starosti ni omogočena. Čeprav tožnik ni opravil kakšnega posebnega šolanja ali tečaja niti za delo v rudniku, niti za delo v kovinski industriji, pa je bil nedvomno vsaj s praktičnim delom poučen o svojih delovnih obveznostih še pred pričetkom del in je moral opraviti tudi izpit iz varstva pri delu. To bi moral storiti za katerokoli delovno mesto, na katerega bi bil razporejen tudi v RS. Sodišče bi moralo odločiti tudi o pravici tožnika do prijave na Zavodu RS za zaposlovanje, saj sama odločitev o razporeditvi v II. kategorijo invalidnosti brez dodatnih pravic, ki tožniku iz tega naslova pripadajo, ni mogoča in sodišče o njih odloči po uradni dolžnosti. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih zatrjuje pritožba.

5Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. 4.189.284 z dne 2. 11. 2010, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo OE C. št. ... z dne 30. 3. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine in da je invalid III. kategorije invalidnosti od 5. 5. 1998 dalje.

6Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in kakor to izhaja iz upravnega spisa tožene stranke je tožnik, rojen 11. 4. 1953, v Sloveniji v obdobju od 8. 11. 1979 do 16. 12. 1984 (s prekinitvami) dopolnil 5 let, 4 mesece in 6 dni pokojninske dobe (z upoštevanjem zavarovalne dobe s povečanjem). Po podatkih švicarskega nosilca zavarovanja je tožnik v času od 1. 8. 1977 do 31. 12. 2008 (s prekinitvami) dopolnil 21 let zavarovanja, tako da skupaj slovenska in švicarska pokojninska doba znašata 26 let, 4 mesece in 6 dni. Na tožnikovo zahtevo z dne 26. 11. 2008 pri švicarskem nosilcu zavarovanja se je pričel postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine pri toženi stranki. V R Sloveniji je tožnik nazadnje opravljal delo na delovnem mestu „delavec oz. konf. rudar I“. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje tožene stranke z dne 8. 6. 2010 izhaja, da so tožniku leta 1990 operirali dimeljsko kilo levo, leta 1991 je imel eksterni fiksator lumbalno, leta 1994 operacijo zaradi hernije diskus L4/L5 levo. Tožnik ima že leta bolečine v ledveni hrbtenici, zaradi česar je bilo potrebno več operacij. Leta 1991 so mu izvedli probatorno fiksacijo od prvega do petega ledvenega vretenca s fiksatorjem. Poseg ni bil najbolj uspešen, zato je bil že v novembru istega leta OSM odstranjen. Težav so se nadaljevale tako, da je bila leta 1995 potrebna odstranitev hernije diskus L4/L5 in revizija L3/L4 levo. Še nadalje je imel tožnik težave, tako da je bil obravnavan tudi pri nevrokirurgu, ki maja 1999 zaradi radikularnega draženja in motoričnih izpadov v področju pete ledvene korenine levo svetuje konzervativno terapijo. V tujih zdravniških poročilih je maja 1998 navedeno, da zavarovanec hodi rahlo šepajoče, ima težave pri gibanju, nevroloških izpadov pa ne opisuje. Leto 1996 je bil obravnavan tudi pri psihoterapevtu, ki ugotavlja motnje razpoloženja in meni, da je zavarovanec sposoben za lažje delo v 50 %. Navedene zdravstvene težave tožnika je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi s pomočjo izvedenca ortopeda in izvedenskega organa in sicer na stanje dokončne odločbe z dne 2. 11. 2010. Tako iz izvedenskega mnenja izvedenskega organa, kakor izvedenca specialista ortopeda izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Tožnik dosedanjega dela ni zmožen opravljati, zmožen pa je opravljati delo na drugem delovnem mestu s polovico delovnega časa z omejitvami: izmenoma stoje in sede in s hojo, brez dvigovanja bremen nad 7 kilogramov brez predklonov, brez izpostavljenosti vibracijam ter brez stalnih in pogostih prisilnih drž ledvene hrbtenice.

7V obeh izvedenskih mnenjih je imelo prvostopenjsko sodišče zadostno oporo v presoji, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, torej da bi pri tožniku bila delovna zmožnost popolnoma izgubljena. Osebe, ki so operirane za hernije popolne restitucije ne morejo nikoli več pričakovati. Gibljivost je omejena zaradi tega mora biti delovno mesto temu prilagojeno oziroma omogočen ergonomski položaj na delovnem mestu. Pri tožniku samo običajne mehanske razbremenitve hrbtenice v okviru III. kategorije invalidnosti ne bi zadoščale. Za hrbteničarje na splošno priporočajo omejitve glede dolgotrajnih prisilnih drž ledvene hrbtenice in dvigovanja težjih bremen. Pri tožniku bi bilo idealno delo fizično lahko delo, kar pomeni, da bremena ne presegajo več kot 5 do 7 kilogramov, da je dinamično, da ni stalno sede, temveč delno sede, delno stoje. To bi bilo intelektualno nezahtevno delo v skladu z njegovo stopnjo izobrazbe, različna pomožna dela. Motnje npr. koncentracije zaradi nevroplatske bolečine so moteče pri tistih opravilih, ko zavarovanec npr. sedi 4-8 ur, mora biti osredotočen, skoncentriran na neko opravilo, je nad njim norma, mora biti precizen, mora stalno slediti nekemu dogajanju. Delo za tekočim trakom, stalno sede, v prisilnem položaju hrbtenice, ob tem pa še norma, ne bi bilo primerno za tožnika, prav tako pa tudi ne delo v rudniku. Samo-sedeče delo, brez možnosti, da med delom vstane, se razhodi, ni primerno in bi lahko poslabšalo simptomatiko v smislu več bolečin. Tožnik bi s stvarnimi omejitvami druga dela lahko opravljal, vendar s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno. Navedeno mnenje izvedenskega organa in izvedenca spec. ortopeda so si v tem enotni, tako da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugotovilo, da je bila pri tožniku na dan dokončnosti izpodbijane odločbe tožene stranke podana delovna zmožnost v okviru II. kategorije invalidnosti. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem je prepričljiva in obrazložena ter v njej ni nasprotij, ki bi lahko pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pri tem upoštevalo celotno zdravstveno stanje tožnika, vključno njegove hude nevropatske bolečine, ki jih je moral blažiti z ustreznimi zdravili, kakor tudi vpliv oziroma stranske učinke teh zdravil.

8Specialist ortoped v svojem izvedenskem mnenju določno opredeli, da je bil tožnik dela zmožen do 24. 12. 2013, ko so bile ugotovljene objektivne spremembe na hrbtenici stare in še nove. Takrat je MRI preiskava pokazala že diskus hernijo, ki je bila centralna in levo stranska, kar pomeni, da se je dogajala dinamika, da se je tudi ena ploščica nižje bolj izbočila in je bila lahko tudi odgovorna za več težav. V kolikor bi bile prej navedene omejitve strogo spoštovane, bi tožnik delo zmogel vse do 24. 12. 2013, ko je bilo ugotovljeno, da se je pri njemu zdravstveno stanje poslabšalo. Lahko, da se je to poslabšanje zgodilo že prej, da se je ta spodnja ploščica izbočila že prej, vendar je prvi dokument, ki to objektivno izkazuje, izvid z dne 24. 12. 2013.

9Prvostopenjsko sodišče je obširno obrazložilo, zakaj pri tožniku ni potrebna poklicna rehabilitacija. Tožnik ima končano osnovno šolo, delo je tako opravljal v rudniku, kakor v kovinski industriji. V Švici je „štancal“ s stiskalnico majhne kovinske dele in je to delo opravljal 5 let in pol. Za opravljanje tega dela ni opravil nobenega posebnega tečaja ali šole. Gre za opravljanje preprostih, enostavnih rutinskih del, ki jih lahko opravljajo delavci tudi brez zaključene osnovne šole. To izhaja tudi iz izvedenskega mnenja specialistke medicine dela, prometa in športa dr. A.A., ki je zadevo ustrezno pojasnila. Tudi iz izpovedi spec. ortopeda izhaja, da bi tožnik lahko opravljal različna pomožna dela. Pri tem je sodišče tudi ustrezno pojasnilo, da pri tem ne gre za diskriminacijo, ker tožnik samo zato, ker je delavec z osnovno šolo ne bi potreboval poklicne rehabilitacije.

10Rehabilitacija je celosten rehabilitacijski pristop, ki temelji na upoštevanju potrebe po razumevanju in obravnavanju celote telesnih, duševnih, psiholoških, socialnih in ekonomskih okoliščin, v katerih se nahaja invalid med rehabilitacijo z namenom pridobitve novega poklica oziroma usposobitve za opravljanje istega poklica ali dela z ustrezno prilagoditvijo delovnega mesta z ustreznimi tehničnimi pripomočki. Pritožba se v tem delu napačno sklicuje na 84. člen ZPIZ-1, ko meni, da je že zgolj opravljanje izpita iz varstva pri delu in določena priučitev, ter ergonomska prilagoditev delovnega mesta, tisti element, ki determinira poklicno rehabilitacijo. Vsako opravljanje dela potrebuje določen pouk o delovnih obveznostih pred pričetkom del, prav tako je načeloma za vsako delo potrebno opraviti izpit iz varstva pri delu in zgolj ergonomska prilagoditev delovnega mesta ne pomeni rehabilitacije v smislu ZPIZ-1. Rehabilitacija je kontinuiran proces, ki ga določa 80. člen ZPIZ-1, v okviru katerega se opravi tako medicinska, kakor psihološka in poklicna rehabilitacija. Takšne rehabilitacije pa tožnik ne potrebuje, da bi lahko ob stvarnih in časovni omejitvi opravljal druga dela v okviru svojega poklica.

11Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je opredelilo invalidnost tožnika v skladu s 60. členom ZPIZ-1. Ta določa v prvem odstavku, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po drugem odstavku 60. člena ZPIZ-1 se invalidnost razvršča v III. kategorije. V I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. Invalidnost III. kategorije je podana, če je zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Kot svoj poklic se v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali mednarodnimi pogodbami.

12Upoštevajoč samo definicijo invalidnosti in definicijo poklica je prvostopenjsko sodišče tožnika pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti upoštevajoč tožnikove telesne in duševne zmožnosti, njegovo dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pravilno je štelo, da poklicna rehabilitacija pri tožniku ni potrebna.

13Sodba ima glede same odločitve vse razloge o odločilnih dejstvih in ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem je sodišče določno opredelilo, ob katerih stvarnih in časovni razbremenitvi bi tožnik v okviru II. kategorije delo lahko opravljal in kakšna dela bi lahko opravljal. Pri svoji odločitvi se je prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem utemeljeno oprlo na prepričljiva in obrazložena izvedenska mnenja. Pri tem ni mogoče sprejeti pritožbenega očitka, da je sodišče določbe o poklicni rehabilitacije razlagalo v nasprotju z zakonom in tudi v nasprotju z določbo 14. člena Ustave RS. Pritožba pravilno navaja, da je tudi nekvalificiranim delavcem zagotovljena pravica do poklicne prekvalifikacije, vendar pri tožniku iz prej navedenih razlogov poklicna rehabilitacija ni potrebna, saj glede na izobrazbo, znanje in delovne izkušnje, lahko opravlja druga dela v okviru svojega poklica.

14Predmet spora v predmetni zadevi se nanaša na odločitev tožene stranke o tem, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine. To je bilo jedro spora. Pravica do invalidske pokojnine je določena v 67. členu ZPIZ-1. To pravico pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Navedenih pogojev tožnik ne izpolnjuje, zato je sodišče prve stopnje upoštevajoč izpodbijane odločbe in tožbeni zahtevek tožnika pravilno razsodilo, da tožnik nima pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pri tem pa je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 2. 11. 2010 in z dne 30. 3. 2010 v delu, kjer je bilo določeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 5. 5. 1998 dalje ter tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 25. 3. 2010 dalje zaradi posledic bolezni, v preostalem pa tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Pri razsojanju je sodišče vezano na tožbeni zahtevek tožnika.

15Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, trpi sam svoje stroške postopka.