80. člen ZPIZ-1

V primeru, ko je s pravnomočno sodbo oziroma z odločitvijo v delovnem sporu ugotovljen obstoj delovnega razmerja, se lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca ugotavlja na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 in to tudi v primeru, da je zavarovanec že vključen v zavarovanje po drugi podlagi. Za obdobje pred 1. 1. 2000 pa se lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni bil vključen v obvezno zavarovanje, če pa je že bil vključen v obvezno zavarovanje, pa se čas pred 1. 1. 2000 ugotavlja le za obdobja, v katerih je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ali je bil obvezno zavarovan kot oseba, upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje, pod pogojem plačila prispevkov. Ker tožnica uveljavlja lastnost zavarovanca za obdobje po 1. 1. 2000, določba 83. člena ZMEPIZ-1 za rešitev te zadeve ni uporabljiva, pač pa določba 80. in 81. člena ZMEPIZ-1. Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje tožnici, ne glede na to, da je bila v tem obdobju že vključena v obvezno zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne gospodarske družbe na podlagi 16. člena ZPIZ-2, p

V vsakem konkretnem primeru je v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZPIZ-1 potrebno pri invalidnosti II. in III. kategorije razčistiti preostalo delovno zmožnost. Torej bodisi v primeru zmanjšane zmožnosti za delo, pri kateri gre za preostalo delovno zmožnost za vsaj polovico polnega delovnega časa ali omejeni zmožnosti za delo, ko še obstaja preostala delovna zmožnost za polni delovni čas. Ker je edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti, torej tudi v II. kategorijo iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kamor je bil razvrščen tudi tožnik, ugotovljena preostala delovna zmožnost, je potrebno nadalje vedno razčistiti še, ali je določena dela z omejitvami, bodisi v okviru poklica ali drugega dela, zavarovanec zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije. Delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil starost 50 let, se glede na 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1 lahko invalidsko upokoji, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je že dopolnil 50 let starosti. Prav vprašanje, ali je tožnik za drugo delo z določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času zmožen z ali b

Tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. Tožnik dosedanjega dela ni zmožen opravljati, zmožen pa je opravljati delo na drugem delovnem mestu s polovico delovnega časa s stvarnimi omejitvami. Sodišče prve stopnje je tožnika pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti upoštevajoč tožnikove telesne in duševne zmožnosti, njegovo dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pravilno je štelo, da poklicna rehabilitacija pri tožniku ni potrebna. V skladu s 67. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 67. členu ZPIZ-1, saj ni popolnoma nezmožen za delo (I. kategorij

Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (2. alineja 67. člena ZPIZ-1). Spremembe v zdravstvenem stanju tožnik narekujejo njegovo razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti po drugi alinei drugega odst. 60. člena ZPIZ-1. Vendar ob preostali delovni zmožnosti tožnika ni izkazana potreba, da bi drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami bil zmožen opravljati šele po predhodni poklicni rehabilitaciji. Sodišče prve stopnje je zato zmotno zaključilo, da je v predmetni zadevi izpolnjen dejanski stan iz druge alinee 67.člena ZPIZ-1.

ZPIZ-1 v 2. alineji 67. člena določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Ker ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti ni izkazana potreba, da bi bil tožnik (invalid II. kategorije) drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami zmožen opravljati šele po predhodni poklicni rehabilitaciji, torej po celostnem procesu, v katerem bi se ga strokovno, fizično in psihosocialno usposobilo za delo, ki bi ga opravljal glede na preostalo delovno zmožnost, v obravnavanem primeru ni izpolnjen dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

S 1. 1. 2003 so začele veljati določbe ZPIZ-1, s tem pa tudi določbe glede nadomestila za invalidnost (ZPIZ-1 pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več), urejene v 94. členu zakona. Zato je tožnik (invalid III. kategorije) od 1. 1. 2003 upravičen do nadomestila za invalidnost. Pred tem datumom pa se v okviru zahteve za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ki jo uveljavlja tožnik, lahko odloča le o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Izpodbijane odločbe tožene stranke, s katerimi je bilo odločeno o prenehanju pravice do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, saj so bile izdane zaradi kršitev pogodbe o poklicni rehabilitaciji, ker tožnik tožene stranke ni v določenih rokih ter popolno obveščal o opravljenih obveznostih iz pogodbe. Zato so odločbe zakonite.