VSRS Sodba I Ips 33299/2011-80

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 33299/2011 z dne 26. 2. 2014 obsojeno S. B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še, da je dolžna plačati družbi Š., d. o. o., Metlika znesek 8.363,84 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 3329/2011 z 12. 3. 2015 pritožbi višjega državnega tožilca in zagovornikov obsojenke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo vlagajo obsojenkini zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz razloga 2. točke 372. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zatrjujejo, da je sodišče napačno sklenilo, da je preslepitveni (goljufivi) namen obsojenke z gotovostjo dokazan. S tem naj bi kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki

izključujejo krivdo. Nad družbo obsojenke je bil začet stečajni postopek, v katerem oškodovankina družba terjatve ni prijavila. Posledica tega je prenehanje te terjatve in je stranka ne more več uveljavljati tudi ne v kazenskem postopku, saj je terjatev neobstoječa. S tem, ko je sodišče premoženjskopravnemu zahtevku ugodilo, je sprejelo odločitev, ki pomeni zaobid kogentnih določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodni odločbi razveljavi ter obdolženko oprosti obtožbe oziroma podredno izpodbijani sodni odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Z navajanji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilo ugotovilo, vendar napačno sklenilo, da je preslepitveni namen obdolženke z gotovostjo dokazan, z naštevanjem aktivnosti obsojenke pri iskanju rešitev za poplačilo neplačanih računov, ki naj bi v nasprotju z oceno sodišča govorile proti obstoju preslepitvenega namena, je jasno razvidno oporekanje dokaznemu sklepu sodišča glede obstoja goljufivega namena. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče pa na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP, ni upošteven razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V zvezi z zatrjevano kršitvijo določb kazenskega postopka glede premoženjskopravnega zahtevka, je po njegovem mnenju pritrditi višjemu sodišču,

da ima izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelj v prvostopnem krivdnem izreku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je obsojenki naložilo plačilo škode, povzročene s kaznivim dejanjem in oškodovanke ni napotilo na pravdo. Dodaja še, da je bil stečajni postopek nad družbo obsojenke S. T., d., o. o., začet 21. 7. 2010, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno v letu 2008. Denarna terjatev je nastala že s storitvijo kaznivega dejanja, torej pred začetkom stečajnega postopka. Če bi oškodovanka morala uveljavljati terjatev tudi v stečajnem postopku, bi bilo to nesmiselno, saj bi na ta način dosegla zgolj sorazmerno plačilo. V obravnavanem primeru pa se povzročena škoda poplača v celoti, v skladu s krivdorekom sodbe. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Obsojenki ter njenim zagovornikom je bil odgovor Vrhovnega državnega tožilca vročen, vendar se o odgovoru niso izjavili.

B.

5Zagovorniki obsojene S. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti oporekajo dokaznemu sklepu obeh nižjih sodišč o obstoju preslepitvenega (goljufivega) namena, s katerim naj bi obsojenka ravnala pri opravljanju gospodarske dejavnosti oziroma izvajanju pogodbe o vodenju računovodsko-finančnih storitev. Nižji sodišči naj bi po navedbah zahteve napačno zaključili, da je obsojenka kot direktorica gospodarske družbe S. T., d. o. o., pri izvajanju pogodbe o vodenju računovodsko-finančnih storitev s strani družbe Š., d. o. o., predstavnici te družbe lažno prikazovala, da bo kljub finančnim težavam svoje obveznosti iz naslova opravljanja računovodskih storitev poravnala, ter jo s tem preslepila, da je oškodovanka nadaljevala z opravljanjem računovodsko finančnih storitev, obsojenka pa ji kljub pisnim opominom in telefonskim pozivom k plačilu dolga, računov ni poravnala niti ob zapadlosti niti pozneje. Iz obširnih razlogov, s katerimi skuša obramba prikazati, da ni šlo za preslepitev, izhaja da je treba obsojenkino delovanje gledati celovito, upoštevati vse okoliščine ter celoten finančni položaj njene gospodarske družbe. Izpostavlja, da ji ni mogoče očitati pasivnosti pri iskanju rešitev za poplačilo računov ter našteva njene aktivnosti pri iskanju rešitev. Izpostavlja njeno prizadevanje izterjati terjatve od gospodarske družbe T., d. o. o., ki je bila njen glavni dolžnik, kakor tudi

ponujanje asignacij, kompenzacij in povezav, ki bi oškodovankini družbi lahko prinesle nove posle. Oporeka stališču nižjih sodišč, da je kot dokaz o obstoju preslepitvenega namena, šteti podpis lastne menice, za katero je vedela, da zaradi slabega premoženjskega stanja njene družbe ne bo vnovčljiva, s čimer je še dodatno zavedla oškodovanko, da bodo obveznosti poravnane. Ker je oškodovankin finančno računovodski servis, po navedbah obsojenke, razpolagal z

vso dokumentacijo na podlagi katere je bil seznanjen s finančnim stanjem družbe S. T., d. o. o., poudarja, da je oškodovanka ravnala naivno, neodgovorno in nekorektno, ko je kljub poznavanju finančnega stanja s finančno računovodskimi storitvami nadaljevala. Z vsemi asignacijami, kompenzacijami in že omenjenimi aktivnostmi, naj bi obsojenka izkazala pripravljenost za poplačilo dolga do družbe Š., d. o. o., zato ne sprejema dokaznega sklepa nižjih sodišč o obstoju goljufivega namena.

6Iz povzetih navedb zahteve za varstvo zakonitosti, s katerimi zagovorniki utemeljujejo kršitev kazenskega zakona izhaja nestrinjanje obrambe oziroma njeno oporekanje dokaznemu sklepu nižjih sodišč glede obstoja goljufivega namena. Nestrinjanje z argumentacijo sodišč, ki sta ustrezno utemeljili obsojenkin (preslepitveni) goljufivi namen pri izvajanju pogodbe o vodenju računovodsko finančnih storitev z oškodovanko, pomeni oporekanje dokaznemu sklepu sodišča glede ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, pa na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni upošteven razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Vrhovno sodišče je namreč pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči s pravnomočno sodbo.

7V nadaljevanju zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija tudi odločbo o premoženjsko pravnem zahtevku. Vložnica navaja, da sodišče ne bi smelo odločati o premoženjskopravnem zahtevku, ker je bil nad pravno osebo S. T.,

d. o. o., uveden stečaj. Oškodovanka ni prijavila terjatve v stečajnem postopku, kar ima, glede na določbo petega odstavka 296. člena ZFPPIPP, za posledico prenehanje terjatve. To pa pomeni, da oškodovanka terjatve ne more več uveljavljati niti v pravdnem postopku niti glede na določbo 101. členom ZKP v kazenskem postopku, saj je terjatev neobstoječa. Ugoditev premoženjskopravnem zahtevku zato pomeni zaobid kogentnih določb ZFPPIPP.

8Sodišči prve in druge stopnje sta očitek zavrnili z navedbo, da ima izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelj v prvostopnem krivdnem izreku, iz katerega je razvidna tudi višina povzročene škode. Odločitev, da se obsojenki naloži plačilo te škode, povzročene s kaznivim dejanjem, ima podlago v drugem odstavku 105. člena ZKP (točka 11 drugostopenjske sodbe oziroma točka 46 prvostopenjske sodbe).

9O zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem odloča kazensko sodišče v tako imenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom. V obravnavanem primeru ima izrek o premoženjskopravnem zahtevku, kot pravilno navaja že višje sodišče, temelj v prvostopnem krivdnem izreku. Ker je iz izreka razvidna tudi višina škode povzročene s kaznivim dejanjem, je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča ravnalo pravilno, ko je odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke na podlagi dejstev ugotovljenih v dokaznem postopku in oškodovanke z njenim zahtevkom ni napotilo na pravdo. Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, kot je že bilo omenjeno, zavezuje obsojenko in ne njeno pravno osebo S. T., d. o. o., kot protispisno navaja vložnica. Zato so tudi neupoštevna vsa njena nadaljnja navajanja o prenehanju denarne terjatve nastale s storitvijo kaznivega dejanja zaradi njene neprijave v stečajnem postopku začetem zoper pravno osebo S. T., d. o. o.

C.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot

neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

11Odločitev o plačilu stroškov postopka temelji na določbah 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, saj obsojenka glede na svoje premoženjsko stanje (brez premoženja, mati dveh otrok) in predvsem okoliščino, da je v postopku osebnega stečaja, ne bi zmogla plačati stroškov brez škode za

preživljanje sebe in svojih otrok, ko prejema le znesek minimalne plače.