VSRS Sodba I Ips 28351/2013-124

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati vsak 300,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 28351/2013 s 7. 1. 2015, obsojena T. F. in D. F. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ter jima je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v kateri jima je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo vsakemu kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, po prvem odstavku 95. člena ZKP jima je naložilo plačilo nagrade in potrebnih izdatkov oškodovančevega pooblaščenca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca P. M. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo II Kp 28351/2013 z 11. 11. 2015 pritožbi obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zagovorniki obeh obsojencev vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti iz razloga napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi višine izrečene kazni s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno zadevo vrne v novo odločanje oziroma obsojencema odmeri nižjo kazen oziroma kazensko sankcijo opominjevalne narave.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti manifestno neutemeljeni. Zagovorniki razlogov prvostopenjskega sodišča ne sprejemajo in menijo drugače, s tem pa izražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, te njihove navedbe pa tako po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Nadalje prvostopenjskemu sodišču v zvezi z vpogledom in ogledom zgoščenke očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter procesne kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP. O zatrjevanih kršitvah se je izjasnilo že pritožbeno sodišče v točki 7 svoje odločbe, ko je zaključilo, da obsojenca tekom postopka dokaza z vpogledom in ogledom zgoščenke nista predlagala in tako očitana kršitev ne more obstajati. Zagovorniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zaradi višine izrečene kazni, kar je strokovno napačno, saj zoper odločbo o kazenski sankciji zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

5O odgovoru vrhovnega državnega tožilca sta se izjavila obsojena T. F. in D. F.. V izjavi oporekata trditvi pritožbenega sodišča ter Vrhovnega državnega tožilca, da dokaz z vpogledom in ogledom zgoščenke tekom postopka ni bil predlagan.

B.

6Zagovorniki obsojene T. F. in obsojenega D. F. v zahtevah za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavljajo kršitev materialnega prava (pri čemer ne navajajo za katere kršitve kazenskega zakona naj bi šlo), ki jo utemeljujejo z nestrinjanjem z dokaznimi zaključki nižjih sodišč o obstoju preslepitvenega namena, s katerim sta obsojenca pri opravljanju gospodarske dejavnosti, s sodelovanjem pri izvršitvi in po predhodnem dogovoru, pri izvajanju posla preslepila oškodovanca P. M. s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je zanj nastala premoženjska škoda, dejanje pa sta storila tako, da je obsojena T. F. kot direktorica družbe F., d. o. o., obsojeni D. F. pa kot oseba, ki je pri vodenju navedene gospodarske družbe sodelovala, v imenu in za račun družbe F., d. o. o., na podlagi pogodbe, sklenjene z oškodovancem P. M., pri slednjem naročala storitve oglaševanja, katere sta se zavezala plačevati v zaporednih mesečnih obrokih, izdane račune za opravljanje storitve oglaševanja sta poravnala zgolj delno, za plačilo preostanka pa nista poskrbela in tega namena tudi nista imela ter jima je šlo le zato, da oškodovanec opravi storitve, zaradi česar je za P. M. nastala premoženjska škoda v višini 11.059,20 EUR. Zagovorniki še navajajo, da nižji sodišči utemeljujeta dokazanost obtožbenih očitkov zgolj in samo na domnevah in logičnih sklepanjih, za katere pa dokazni postopek ni ponudil konkretnih dokazov, ki bi takšen zaključek omogočali. Dokazni postopek naj bi pokazal, da obsojenca goljufivega namena nista imela že ob samem začetku poslovanja z oškodovancem in oškodovancu tudi nista lažno ustvarila zmotno predstavo o takšnih okoliščinah. Poudarjajo, da zgolj dejstvo, da določena oseba ni poplačala obveznosti do upnikov še ne pomeni, da zaradi tega njeno ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, saj civilnopravno dolžniško-upniško razmerje ne more biti podvrženo kazenski odgovornosti. Za uveljavljanje in izterjavo terjatev so upnikom na razpolago drugi pravni in sodni postopki, nikakor pa ni in ne more biti namen kazenskega postopka ta, da se pod pretnjo kazenske odgovornosti želi na nek način izsiliti poplačilo upnikovih obveznosti.

7Iz povzetih navedb zahtev za varstvo zakonitosti, s katerim zagovorniki obsojencev utemeljujejo kršitev kazenskega zakona, po presoji Vrhovnega sodišča izhaja nestrinjanje obrambe oziroma njeno oporekanje dokaznemu sklepu nižjih sodišč glede obstoja preslepitvenega (goljufivega) namena glede katerega sta obe sodišči v izpodbijanih sodbah navedli ustrezne razloge. Nestrinjanje z argumentacijo sodišč predstavlja zgolj uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, pa na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni upošteven razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Vrhovno sodišče je namreč pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči s pravnomočno sodbo.

8V nadaljevanju obramba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navajanji, da so tekom postopka v skladu z ustavnimi jamstvi podali objektivno substanciran dokazni predlog (gre za vpogled in ogled zgoščenke), ki naj bi ga sodišče zavrnilo brez obrazložitve. Z zavrnitvijo dokaznega predloga brez obrazložitve, naj bi po mnenju obrambe, sodišče obsojencem onemogočilo učinkovito obrambo in ju postavilo v situacijo, v kateri se ne moreta učinkovito zagovarjati in braniti. Vrhovno sodišče v zvezi z uveljavljenim ugovorom, tako kot pred tem že pritožbeno sodišče (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) ugotavlja, da obsojenca tekom postopka nista predlagala izvedbe dokaza z vpogledom v CD na katerem so posnete oddaje oziroma reklamni spoti in objavljene oddaje na Modri TV, zato očitana kršitev ni podana.

9Zagovorniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Navajajo, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da je obsojencema ob upoštevanju vseh okoliščin, pomembnih za izbiro vrste in višine kazni določena primerna zaporna kazen z ustrezno dolgima preizkusnima dobama. Izpostavljajo časovno odmaknjenost dejanja, ki je bilo storjeno leta 2010 ter nekaznovanost obsojencev za istovrstna kazniva dejanja. S tem zagovorniki ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP (ta je podana, če sodišče v odločbi o kazenski sankciji prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu), temveč pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

C.

10Ker zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeni.

11Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi s tarifno številko 7112 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.