UPRS sodba I U 222/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju: DDPO), davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve in davka od dohodka iz kapitala za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2010 dodatno odmeril prispevek iz plač za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za leti 2009 in 2010, od osnove 55.343,80 EUR po stopnji 15,50 %, v znesku 8.578,29 EUR in obresti v znesku 357,85 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe (točka I.1 izreka); prispevek iz plač za zdravstveno zavarovanje za leti 2009 in 2010, od osnove 55.343,80 EUR po stopnji 6,36 % v znesku 3.519,87 EUR in obresti v znesku 146,83 EUR, obračunane od poteka roka za plačila do dneva izdaje te odločbe (točka I.2 izreka); prispevek iz plač za zaposlovanje za leti 2009 in 2010, od osnove 55.343,80 EUR po stopnji 0,14 % v znesku 77,48 EUR in obresti v znesku 3,23 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe (točka I.3 izreka); prispevek iz plač za starševsko varstvo za leti 2009 in 2010, od osnove 55.343,80 EUR po stopnji 0,10 % v znesku 55,34 EUR in obresti v znesku 2,31 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe (točka I.4 izreka); prispevek na plače za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za leti 2009 in 2010, od osnove 55.343,80 EUR po stopnji 8,85 % v znesku 4.897,39 EUR in obresti v znesku 204,32 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe 16. 10. 2012 (točka I.5 izreka). Prispevek na plače za zdravstveno zavarovanje za leti 2009 in 2010, od osnove 55.343,80 EUR po stopnji 6,56 % v znesku 3.630,55 EUR in obresti v znesku 151,45 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe (točka I.6 izreka); prispevek na plače za zaposlovanje za leti 2009 in 2010, od osnove 55.343,80 EUR po stopnji 0,06 % v znesku 33,21 EUR in obresti v znesku 1,38 EUR obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe (točka I.7 izreka); prispevek na plače za poškodbe pri delu za leti 2009 in 2010, od osnove 55.343,80 EUR po stopnji 0,53 % v znesku 293,32 EUR in obresti v znesku 12,24 EUR obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe dne (točka I.8 izreka); prispevek na plače za starševsko varstvo za leti 2009 in 2010, od osnove 55.343,80 EUR po stopnji 0,10 % v znesku 55,34 EUR in obresti v znesku 2,31 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe (točka I.9 izreka); akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve za leti 2009 in 2010, po lestvici v znesku 17.676,24 EUR in obresti v znesku 737,43 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe (točka I.10 izreka); DDPO za leto 2009 od davčne osnove 37.828,31 EUR po stopnji 21 % v znesku 7.943,94 EUR in obresti obračunane po medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka, 4. 5. 2010 do dneva izdaje te odločbe, v znesku 241,88 EUR (točka I.11 izreka); obresti v skupnem znesku 71,18 EUR, obračunane od razlike v višini akontacije DDPO, od poteka roka za plačilo (kot je navedeno), do dneva oddaje obračuna DDPO za leto 2010. Dne 31. 3. 2011 (točka I.12 izreka); DDPO za leto 2010 od davčne osnove 61.072,93 EUR po stopnji 20 % v znesku 12.214,58 EUR in obresti, obračunane po medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka, 4. 5. 2011 do dneva izdaje te odločbe, v znesku 381,52 EUR (točka I.13 izreka); obresti v skupnem znesku 184,54 EUR, obračunane od razlike v višini akontacije DDPO od poteka roka za plačilo (kot je navedeno) do dneva oddaje obračuna DDPO za leto 2010, dne 30. 3. 2012 (točka I.14 izreka); akontacijo dohodnine od dividend od osnove 18.700,39 EUR, po stopnji 20 % v znesku 3.740,06 EUR in obresti, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe 16. 10. 2012 v znesku 133,81 EUR in sicer po specifikaciji iz tabele, navedene v tej točki izreka (točka I.15 izreka). Davčni organ je ugotovil, da je tožnik v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju: DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2010 ravnal v nasprotju z 63. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1), ker si je odbijal vstopni DDV v znesku 3.900,00 EUR od najemnine za plovilo, ki ga ni uporabljal za namene svoje dejavnosti in je bil najem pripoznan kot navidezen posel (točka II. izreka). Odmerjeni in neplačani davki ter pripadajoče obresti morajo biti plačani v roku 30 dni od vročitve odločbe na prehodne davčne podračune, ki so navedeni v tej točki izreku. Po preteku 30 dnevnega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka III. izreka). Zahtevi tožnika za povrnitev stroškov postopka se ugodi v višini 0,09 EUR. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ (točka IV. izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka V. izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da prvostopenjski organ za leti 2009 in 2010 tožniku ni priznal kot davčno priznanih odhodkov stroškov uporabe službenih vozil, dnevnic, stroškov v zvezi s potovanji in stroškov uporabe najetega plovila v skladu z 29. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju: ZDDPO-2). V postopku DIN pri tožniku je preveril potne naloge za službene poti dveh direktorjev tožnika in sicer A.A. in B.B. iz obravnavanega obdobja in ugotovil pomanjkljivosti, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobneje navedel. V zvezi z uporabo službenih vozil je ugotovil, da sta direktorja A.A., službeno osebno vozilo Lexus ter B.B., službeni osebno vozilo Mercedes-Benz uporabljala v privatne namene. Tožnik v postopku DIN ni predložil dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bila službena potovanja obeh navedenih direktorjev dejansko opravljene v zvezi s poslovno dejavnostjo tožnika (turistična dejavnost). Navaja objektivne okoliščine, ki kažejo na to, da so bila obravnavana potovanja izvedena v zasebne namene. Davčni organ iz poslovnih knjig tožnika ni mogel ugotoviti v kakšne namene in za katere relacije sta se službeni vozili uporabljali. Obravnavani vozili sta direktorja uporabljala tudi, ko nista bila na službeni poti, pri čemer ni bilo izkazane nobene verodostojne evidence. Tožnik poslovnih knjig ni vodil v skladu z 31. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2). Obravnavani potni nalogi ne izpolnjujejo pogojev, ki jih opredeljujejo Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju: SRS), zlasti SRS 21 in so neverodostojne knjigovodske listine. Zasebno rabo službenih vozil obeh direktorjev tožnika je davčni organ opredelil kot dohodek iz delovnega razmerja – boniteto, v skladu s 1. točko prvega odstavka 18. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2). Na podlagi 39. člena ZDoh-2 je boniteta vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. Boniteta vključuje tudi uporabo službenega vozila za privatne namene. Pri določitvi višine bonitete je davčni organ upošteval drugi odstavek 43. člena ZDoh-2. Davčni zavezanec za obračun in plačilo dajatev od prejemkov iz naslova bonitete ni zavezan le v primeru, če dokaže, da je službeno vozilo uporabljal izključno za službene namene. Vse prevožene kilometre pa mora imeti izkazane z verodostojnimi listinami in evidencami, ki se nanašajo na opravljanje službenih poti. Davčni organ je podlagi 37. člena in 43. člena ZDoh-2 tožniku obračunal boniteto od uporabe službenih vozil v privatne namene.

3Prvostopenjski organ je dnevnice, ki jih je tožnik v obravnavanem obdobju izplačal obema direktorjema za poti, za katere je ugotovil, da niso bile opravljanje za potrebe opravljene dejavnosti tožnika, prekvalificiral v prejemke iz delovnega razmerja in od tega odmeril ustrezne dajatve. Vsa izplačila po potnih nalogih in z njimi povezane stroške je prekvalificiral v skladu s 1. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot vsako drugo plačilo za opravljeno delo, kar sodi med dohodke iz delovnega razmerja, od česar je potrebno obračunati davke in prispevke. Stroški iz naslova dnevnic za potovanja, za katera tožnik ni izkazal, da so bila opravljena v zvezi z dejavnostjo tožnika, niso bili davčno priznani. V skladu z ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev odhodkov, so odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso neposredni pogoji za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljene dejavnosti in imajo značaj privatnosti in niso skladni z običajno poslovnoprakso. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 30. člena ZDDPO-2 se med davčno nepriznane odhodke štejejo tudi stroški, ki se nanašajo na privatno življenje, na zabavo, oddih, šport, rekreacijo, vključno s pripadajočim DDV. Med odhodke se vštevajo odhodki, ki so neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti oziroma odhodki, ki so neposredni pogoj za ustvarjanje prihodkov, biti pa morajo v zvezi z dejavnostjo davčnega zavezanca. Direktorja tožnika sta opravljala potovanja, za katere pa se je v postopku izkazalo, da niso bila izvedena z namenom opravljanja poslovne dejavnosti tožnika, saj je bilo poleg formalnih nepravilnosti med drugim ugotovljeno, da je tožnik svojim kupcem nudil le zakup pri drugih turističnih agencijah in je na trgu nastopal kot turistični subagent. Tako ni opravljal potovanj z namenom pridobivanja prihodkov, saj je prodajal vnaprej določene programe drugih turističnih agencij. Z obema direktorjema so na potovanja odhajali tudi njuni ožji družinski člani (žena in otroci), pretežno v času dopustov ali šolskih počitnic, tožnik pa davčnemu organu ni predložil nobenih listin, iz katerih bi izhajalo, da je dejansko šlo za službene poti. To pa so okoliščine, ki kažejo na to, da je šlo za privatna potovanja.

4V postopku DIN je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik najemal pri povezani osebi C. d.o.o. iz Maribora plovilo (Bayliner 3055). Najeto plovilo tožnik ni uporabljal za svojo poslovno dejavnost. Edina družbenika družbe C. d.o.o. in pooblaščenca za zastopanje te družbe sta bila A.A. in B.B. (ki sta pri tožniku opravljala funkcijo direktorja). Šlo je za posel, ki je bil sklenjen z namenom pridobitve davčne ugodnosti. V času tožnikovega najema tega plovila sta plovilo uporabljala le oba direktorja tožnika s člani svoje družine in njuni prijatelji. Ker tožnik ni izkazal poslovne uporabe najetega plovila, stroški najemnine za plovilo, v skladu z določili 29. člena ZDDPO-2, predstavljajo davčno nepriznane odhodke. Kot davčno nepriznani odhodki pa se iz istega razloga štejejo tudi stroški pogonskega goriva za navedeno plovilo, kot tudi vsi ostali stroški v zvezi s tem plovilom. Za obdavčitev direktorjev v zvezi z uporabo plovila v privatne namene nista merodajni sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi, ki ju je tožnik sklenil z direktorjema, marveč sta zavezana za obračun davka od dohodkov iz kapitala, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2. Kadar gre za prikrito izplačilo dobička mora izplačevalec to izplačilo obravnavati kot izplačilo dividend (74. člen ZDDPO-2) in je dolžan tudi obračunati in odtegniti davčni odtegljaj v višini 20 % ob obračunu dohodka (132. člen ZDoh-2), plačati pa ga mora na dan izplačila nadomestila, v skladu s 283. členom ZDavP-2.

5Tožnik je neupravičeno uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi 63. člen ZDDV-1. Odbitek DDV je možen samo v primeru, če se plovilo uporablja za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo. Tožnik pa je v postopku DIN z listinskimi dokazi dokazal le, da se je plovilo uporabljalo v privatne namene. Na tej podlagi pa tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal na podlagi računov za najem plovila, ki ju je v obravnavanem obdobju tožniku izdala povezana oseba C. d.o.o.

6Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil in v izpodbijani odločbi odpravil točke I.11, I.12, I.13 in I.14 izreka ter v sorazmernem delu tudi točki III in IV izreka ter v tem delu zadevo vrnil v ponoven postopek in odločanje. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Pritožbeni organ je pritožbi ugodil le v delu, ki se je nanašala na računa, ki ju je tožnik izdal družbi C. d.o.o. za zneska 826,95 EUR in za 2.023,29 EUR za prefakturiranje stroškov za plovilo, ki jih ne plačuje najemnik, v zvezi s katerima je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

7Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Dejansko stanje v zadevi je napačno ugotovljeno. Davčni organ je v obravnavani zadevi ugotovil, da sta direktorja tožnika A.A. in B.B. službena vozila uporabljala za zasebne namene in posledično to uporabo opredelil kot bonitete. Direktorjema naj bi tožnik neupravičeno izplačeval stroške dnevnic in vse stroške, povezane s potovanji. Tako je prvostopenjski organ za oba direktorja tožnika za mesece od junija 2009 do decembra 2010 napravil nove obračune davkov in prispevkov od plač, v katerih je vsakemu za vsak mesec obračunal polno boniteto za službena vozila. Direktorja službena vozila nista ves čas uporabljala v zasebne namene. Davčni organ bi lahko boniteto obračunal le glede na dejansko uporabo službenih vozil v zasebne namene. Iz izpodbijane odločbe pa ni bilo razvidno, koliko je bilo prevoženih kilometrov v zasebne namene, v katerih mesecih ter za katere poti. Prav tako tudi ni bilo razvidno, kateri stroški goriva so bili uporabljeni v zasebne namene. Potni nalogi tudi niso bili izdani za vse mesece obravnavanega obdobja. Dejansko spornih je le nekaj mesecev tega obdobja. Že po naravi stvari izhaja, da uporabnik uporablja službeno vozilo le občasno. Prvostopenjski organ ni upošteval drugega odstavka 43. člena ZDoh-2, katerega vsebino navaja, in sploh ni ugotavljal dejanske zasebne uporabe službenih vozil. Napačno je tudi ugotovil, da naj bi direktorja tožnika v letih 2009 in 2010 uporabljala plovilo, ki je bilo last družbe C. d.o.o. v zasebne namene. Najemni pogodbi med družbo C. d.o.o. in tožnikom pa naj bi bili fiktivni. Davčni organ bi lahko le A.A. in B.B. zavezal k plačilu davka od dohodkov iz kapitala in ne tožnika. Davčni organ je v predmetnem postopku DIN tudi upošteval ugotovitve iz drugega postopka DIN (pri družbi C. d.o.o.), ki pa se v tem postopku ne morejo upoštevati. Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva, davčni organ pa tudi ni odgovoril na pripombe tožnika. Tudi pritožbeni organ se ni opredelil do pritožbenih ugovorov. Napačno je ugotovljeno, da gre v primeru tožnikovega najema plovila od družbe C. d.o.o. za fiktivno najemno pogodbo. Drugostopenjski organ je povsem neupravičeno zavrnil tožnikova pojasnila. V postopku tožniku tudi ni bila zagotovljena pravico do izjave. Kršeno je bilo načelo materialne resnice. Davčni organ dejansko ni izdal nobenega ustnega sklepa, kot to navaja. Tudi na sklepnem razgovoru tožniku niso bile predstavljene ugotovitve iz DIN. Davčni organ napačno tolmači pojem verodostojne listine, ki je opredeljen z SRS 21.9. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi ter mu tudi prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb.

9Tožnik v pripravljalni vlogi prav tako vztraja pri svojih navedbah.

10Tožba ni utemeljena.

11Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Davčna organa sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Sodišče se glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče navaja:

12Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali je davčni organ zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanj in plačevanju DDPO v letih 2009 in 2010, davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve in davka od dohodka iz kapitala tožniku pravilno in zakonito dodatno odmeril davke in prispevke iz plač, akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve za leti 2009 in 2010, DDPO za leti 2009 in 2010 s pripadajočimi obrestmi, akontacijo dohodnine od dividend ter tožniku tudi ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV.

13Tožnik v tožbi ugovarja, da direktorja tožnika, A.A. in B.B., službenih vozil nista ves čas uporabljala v zasebne namene, davčni organ pa ni upošteval določbe drugega odstavka 43. člena ZDoh-2. Tožnik v tožbi ne ugovarja, da direktorja tožnika nista uporabljala službenih vozil za zasebne namene, marveč le, da bi moral davčni organ boniteto obračunati le za tiste poti, kjer sta direktorja tožnika, A.A. in B.B., službena vozila dejansko uporabljala v zasebne namene. Na podlagi 39. člena ZDoh-2 je boniteta vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. Boniteto predstavlja tudi uporaba službenih vozil za privatne namene. Iz listin upravnega spisa izhaja, da tožnik z verodostojnimi listinami, kot jih opredeljuje SRS 21.1., ki so lahko podlaga za knjiženje, ni izkazal, da sta direktorja tožnika službena vozila uporabljala le za službene namene. Tožnikov ugovor, da je davčni organ napačno tolmačil pojem verodostojne listine, ki je opredeljen z SRS 21.9, je pavšalen in z ničemer konkretiziran, zato se sodišče do njega ne opredeljuje. Objektivne okoliščine, ki kažejo na pravilnost ugotovitve, da sta direktorja službeni vozili uporabljala za zasebne namene in pomanjkljivosti posameznih obravnavanih potnih nalogov sta davčna organa podrobno opisala in se sodišče z njuno dokazno oceno strinja. Opredelila sta se tudi do tožnikovih ugovorov. Po presoji sodišča so okoliščine, da sta direktorja tožnika službeni vozili Lexus in Mercedez-Benz uporabljala tudi v privatne namene, v zadostni meri izkazane. Čim pa je temu tako, gre za boniteto v korist obeh direktorjev, tožnik pa je dolžan s tem v zvezi obračunati in plačati dajatve od prejemkov iz naslova te bonitete. Do plačila dajatev od prejemkov iz naslova bonitete tožnik ne bi bil zavezan le v primeru, če bi dokazal, da sta službeni vozili oba direktorja uporabljala izključno za službene namena, saj je v davčnem postopku dokazno breme v skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Tožnik kot davčni zavezanec je dolžan davčnemu organu predložiti dokaze za svoje trditve, na osnovi katerih se lahko davčna obveznost zmanjša. Obstoj in vsebina poslovnih dogodkov pa se glede na specifičnost davčnega postopka izkazuje z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, kot to določa 77. člen ZDavP-2. Tožnik pa takšnih listin glede službenih poti direktorjev in službene uporabe vozil s strani direktorjev davčnemu organu ni predložil. Dejstvo, da sta direktorja kot delojemalca vozili dejansko uporabljala v privatne namene, je po presoji sodišča zadostna podlaga za ugotovitev bonitete, ki se všteva v davčno osnovo za dohodnino od dohodka iz delovnega razmerja za celotno obračunsko obdobje. Ko je v davčnem postopku ugotovljena zasebna uporaba službenih vozil (tudi če gre za enkraten dogodek), predstavlja takšna uporaba vozil boniteto in je obdavčena. Za ugotovitev bonitete zadošča že zagotovitev uporabe vozila v privatne namene, število prevoženih kilometrov v privatne namene pa ni relevantno. Dokazi o privatni rabi službenih vozil, ki jih v postopku zbere davčni organ in s katerimi ovrže verodostojnost izkazane rabe vozila, pa ne morejo služiti kot dokaz o številu dejansko prevoženih kilometrov v privatne namene. Po presoji sodišča je davčni organ svojo odločitev pravilno utemeljil na podlagi 37. člena in 43. člena ZDoh-2, ki ju je tudi pravilno uporabil. Po določbi drugega odstavka 43. člena ZDoh-2 gre za boniteto, če je vozilo delojemalcu zagotovljeno za privatne namene. Dejanska uporaba vozila v privatne namene pa po navedeni zakonski določbi ne vpliva na opredelitev ugodnosti kot bonitete (glej sodbi Upravnega sodišča RS v zadevi I U 205/2011 in I U 1812/2009). Glede na povedano je po presoji sodišča tožnikov ugovor, da bi moral davčni organ boniteto obračunati le glede na dejansko zasebno uporabo službenih vozil direktorjev, neutemeljen.

14Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da je dejansko stanje v zadevi napačno ugotovljeno in da je davčni organ napačno ugotovil, da naj bi direktorja tožnika v letih 2009 in 2010 plovilo Bayliner, ki je bilo last s tožnikom povezane osebe C. d.o.o. uporabljala v zasebne namene. Tožnik ne ugovarja, da je šlo v tem primeru za posel med povezanima osebama, saj sta bila edina družbenika in zastopnika družbe C. d.o.o. A.A. in B.B., ki sta bila tudi direktorja pri tožniku. Prav tako ni sporno, da je imela imela družba C. d.o.o. v lasti plovilo (Bayliner), ki ga je v letih 2009 in 2010 najemal tožnik. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in okoliščin, ki sta jih obsežno opisala oba davčna organa izhaja, da je tožnik najel navedeno polovilo pri povezani osebi C. d.o.o., uporabljala pa sta ga direktorja tožnika A.A. in B.B. s svojimi družinskimi člani in prijatelji. Tudi po presoji sodišča okoliščine, ki jih je obsežno navedel davčni organ, kažejo na uporabo predmetnega plavila v zasebne namene in ne za namen opravljanja tožnikove poslovne dejavnost (seznam oseb prisotnih na plovilu – Crew lista, plovilo so uporabljali ves čas iste osebe – oba direktorja tožnika s svojimi družinskimi člani in prijatelji v času počitnic oz. letnih dopustov, tožnik potnim nalogom ni predložil nobene dokumentacije, iz katere bi izhajale drugačne ugotovitve). Posledično stroški za najem plovila po računih, ki jih je tožniku izdala družba C. d.o.o. v letih 2009 in 2010 ter stroški v zvezi s tem najemom utemeljeno niso bili davčno priznani kot odhodki, v skladu z določbo 12. člena, 29. člena in 30. člena ZDDPO-2. Obravnavano plovilo tožnik tudi po mnenju sodišča tožnik ni uporabljal za namene opravljanja svoje poslovne dejavnosti. Okoliščine, ki so vplivale na odločitev davčnega organa in so bile ugotovljene v postopku DIN pri tožniku. Izpodbijana odločitev ne temelji na ugotovitvah DIN pri družbi C. d.o.o., kot to zmotno meni tožnik. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožnika, da bi moral davčni organ A.A. in B.B. zavezati k plačilu davka od dohodkov iz kapitala in ne tožnika. Iz listin upravnega spisa in iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ v točki I.15 izreka izpodbijane odločbe glede na ugotovljeno zasebno rabo plovila obeh direktorjev tožniku obračunal davek od dohodkov iz kapitala v višini točenega goriva v predmetno plovilo. Pravilno je pri tem upošteval dejansko rabo plovila posameznega direktorja tožnika, kar je izhajalo iz ladijskega dnevnika in liste prisotnosti oseb na plovilu (Crew liste) in kar je razvidno iz preglednic na strani 54 in 55 obrazložitve izpodbijane odločbe. Gre za prikrito izplačilo dobička, kot je opredeljeno v 1. točki četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 in v 74. členu ZDDPO-2 (dohodki, ki se štejejo kot dohodki podobni dividendam). Pri prikritem izplačilu dobička se davčna osnova določi na podlagi primerljivih tržnih cen, od katere se dohodnina izračuna in plača po 20% stopnji in velja kot dokončni davek (v danem primeru je cene določil tožnik sam). Tožnik kot izplačevalec pa mora, ko izplača nadomestilo, ki šteje za prikrito izplačilo dobička fizični osebi, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 to izplačilo obravnavati kot izplačilo dividende in kot plačnik davka na podlagi 283. člena ZDavP-2 izračunati in plačati davčni odtegljaj v višini 20% ob obračunu dohodka.

15Tožnik v tožbi vsebinsko ugovarja tudi kršitev določb davčnega postopka in sicer, da mu ni bila zagotovljena pravico do izjave, da je davčni organ kršil načelo materialne resnice, ter da mu na sklepnem razgovoru niso bile predstavljene ugotovitve iz DIN. Skladno z načelom materialne resnice davčni organ ugotavlja dejstva, ki so za odločitev v zadevi pravno relevantna. To je v obravnavani zadevi davčni organ tudi storil, saj je ugotovil, da je tožnik direktorjema zagotavljal zasebno rabo službenih vozil in najetega plovila. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, ter da se oba davčna organa nista opredelila do njegovih ugovorov. Izpodbijana odločba vsebuje vse elemente upravne odločbe, kot jih opredeljuje 214. člen ZUP. Davčna organa sta v obrazložitvi izpodbijane odločbe za svojo odločitev navedla prave in utemeljene razloge in napravila tudi pravilno dokazno oceno, opredelila pa sta se tudi do tožnikovih ugovorov iz pripomb na zapisnik DIN in iz pritožbe. Tožnikov ugovor, da se davčna organa nista opredelila do tožnikovih ugovorov je pavšalen in z ničemer konkretiziran. V postopku sodišče tudi ni našlo kršitve načela kontradiktornosti postopka. Tožnik je nesporno prejel zapisnik DIN in nanj podal pisne pripombe ter s tem izkoristil možnost, da se v postopku izjavi. Do izjav tožnika iz pripomb na zapisnik DIN se je davčni organ opredelil, kar je tudi povzel v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

16Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev postopka in kakor tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

17Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

18Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.