UPRS sodba I U 1252/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za finance je v zadevi odprave odločbe po nadzorstveni pravici zahtevo tožeče stranke za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 42270-4139/2013-1 z dne 20. 6. 2013 po nadzorstveni pravici z izpodbijano odločbo zavrnilo.

2V obrazložitvi Ministrstvo povzema vsebino zahteve, iz katere sledi, da je bil tožeči stranki odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti ter da je bila odmera opravljena po takrat veljavnih predpisih. Pri tem ni sporno, da je davčni organ pri določitvi davčne osnove za odmero davka uporabil vrednost po Zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN), za katerega je Ustavno sodišče v odločbi U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 presodilo, da ni skladen z Ustavo in je nadalje v odločbi U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 iz istih razlogov ugotovilo tudi neskladje 193. in četrtega odstavka 244. člena ZUJF z Ustavo ter sodiščem naložilo, da posledice neustavnosti v odprtih sodnih postopkih odpravijo. Kar pa po mnenju tožeče stranke ne pomeni, da ugotovitev neustavnosti ne more učinkovati na postopke, ki so bili do odločitve Ustavnega sodišča že pravnomočno zaključeni. Ker sta bili določbi 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF v neskladju z ustavo že v času odmere davka, bi bila razlaga odločitve Ustavnega sodišča z dne 19. 2. 2013 po kateri ni mogoče poseči v postopke, ki so bili zaključeni do izdaje odločbe, po mnenju tožeče stranke v neskladju z Ustavo, saj bi se v okviru izrednega pravnega sredstva odločalo v nasprotju z Ustavo. Po mnenju tožnice sodi v okvir presoje kršitve materialnega zakona tudi nadzorstvo in odprava odločitev upravnih organov, ki niso skladne z Ustavo. Ker je v tej zadevi davčni organ na dejansko stanje zakon uporabil napačno oziroma na ustavno neskladen način, se predlaga odprava po nadzorstveni pravici, saj uporaba materialnega predpisa, ki ni skladen z Ustavo, že sama po sebi pomeni kršitev materialnega prava v smislu 88. člena ZDavP-2.

3V nadaljevanju zahteve tožeča stranka poudarja, da se zoper odmerno odločbo ni pritožila, ker po določbah ZVMN ni obstajala možnost pravnega sredstva oziroma možnost izjaviti se o pravilnosti vrednotenja in bi bilo torej vlaganje pravnih sredstev povsem neučinkovito. To je tudi Ustavno sodišče v odločbi iz leta 2014 izrecno navedlo kot razlog, iz katerega je ZMVN v neskladju z Ustavo, ter posledično z odločbo iz leta 2015 ugotovilo tudi neskladje določb ZUJF z Ustavo. Tožeča stranka torej ni imela možnosti, da vloži učinkovito pravno sredstvo, kar pomeni kršitev pravice iz 25. člena Ustave. To pa ne sme izključiti njene pravice do odprave škodljivih posledic, ki so ji zaradi tega nastale, in to tudi ni namen 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Drugačna razlaga 44. člena ZUstS bi pomenila neenak položaj tožnice z zavezanci, ki so izkoristili formalno možnost pravnega sredstva in s tem odložili nastop pravnomočnosti, kar pripelje do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in posledično do kršitve pravice do zasebne lastnine. Zato je tožnica prepričana, da bi moral drugostopni organ ne le na zahtevo tožnice, temveč že po uradni dolžnosti odpraviti izpodbijano odločbo.

4Podrejeno pa tožeča stranka v zahtevi opozarja še na neustavno uporabo oziroma razlago 60. člena ZIPRS1314 in 193. člena ZUJF in s tem na ustavno neskladno razlago materialne podlage za davčno odmero. Meni namreč, da uporaba navedenih določb na način, da se pri odmeri kot davčna osnova upošteva celotna vrednost nepremičnin in ne le vrednost, ki presega 500 000,00 EUR, pomeni neenako obravnavanje lastnikov nepremičnin in obenem nesorazmeren poseg v premoženjskopravni položaj posameznikov. Odločitev je torej že iz tega razloga ne le materialnopravno napačna, temveč takšna razlaga določb pomeni, da sta določbi, na kateri se opira, v neskladju z 2., 14., 15., 22. in 33. členom Ustave.

5Po pregledu spisov in ob upoštevanju določb ZUStS, ki se nanašajo na pravne posledice odločitev Ustavnega sodišča, ter odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 2. 2015 drugostopni organ ugotavlja, da je sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena ZUstS z odločbo, ki ima učinek razveljavitve. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se v skladu s 44. členom ZUstS v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno dejansko stanje, ampak gre za uporabo izrednega pravnega sredstva po pravnomočno končanem postopku. Razveljavitev glede na povedano ne daje podlage za poseganje v že pravnomočne odločbe. Zato se z izrednimi pravnimi sredstvi v zadevi, kakršna je v konkretnem primeru, ne more posegati in zato se zahteva za vračilo plačanega davka zavrne.

6Enako velja glede zatrjevane kršitve, ki se nanaša na višino davčne osnove. V tej zvezi drugostopni organ pojasnjuje, da gre pri davku na nepremično premoženje večje vrednosti za protikrizni davek, s katerim se je želelo pridobiti dodaten proračunski prihodek od premožnejših lastnikov nepremičnin. Določba prvega odstavka 60. člena ZIPRS 1314 preko identifikacije zavezanca za davek določa predmet obdavčenja, s tem da je bila pogoj za obdavčenje koncentracija nepremičnin večje vrednosti (nad 500 000,00 EUR) pri enem lastniku. Pod obdavčitev pa so nato zapadle vse nepremičnine tega zavezanca, razen izrecno izločenih glede na namen uporabe. Pri znesku 500 000,00 EUR tako ne gre za spodnjo mejo za obdavčitev, temveč za opredelitev skupine zavezancev, ki bo obdavčena z navedenim davkom. Zato drugostopni organ ne zazna kršitve materialnega prava v zvezi z določanjem davčne osnove.

7Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da jo sodišče odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek ali pa samo odloči o zahtevi ter toženi stranki naloži vračilo plačanega davka na nepremično premoženje večje vrednosti v znesku 1 747,09 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi, ter povrnitev stroškov postopka, oziroma podrejeno, da sodišče postopek prekine in zahteva oceno ustavnosti 60. člena ZIPRS1314 in 193. člena ZUJF glede očitka o njuni neskladnosti s pravico iz 33. člena v zvezi s 67. členom Ustave.

8V tožbi navaja, da zoper odmerno odločbo, katere odpravo zahteva, ni vložila pritožbe, ker je presodila, da bo to povsem neučinkovito, saj zoper določbe ZMVN ni obstajala možnost pravnega sredstva, kar je kot enega od razlogov za ugotovitev neustavnosti zakona ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Zato je nedopustno prezreti ugotovljeno kršitev pravice do izjave in do pravnega sredstva iz 22. in 25. člena Ustave kot razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ter s tem izključiti njene pravice do odprave škodljivih posledic neustavnega ZMVN in 193. člena ZUJF, saj bi to pomenilo neustavno neenakost z zavezanci, ki so sicer izkoristili formalno, a neučinkovito možnost pritožbe ali tožbe in s tem odložili nastop pravnomočnosti izdane odločbe.

9Sicer pa določba, na katero je oprta odločba o odmeri davka in ki ni skladna z Ustavo, ne more predstavljati zakonite pravne podlage za odločitev. Organ druge stopnje se do teh bistvenih navedb ni opredelil, pri tem pa je spregledal namen odprave po nadzorstveni pravici, kot je razviden iz določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in ZUP in ki je prav v naknadni vzpostavitvi zakonitosti že pravnomočno zaključene zadeve. Tožeča stranka v tej zvezi poudarja, da je Ustavno sodišče že v odločbi z dne 21. 3. 2014 presodilo, da je blanketna določba 5. člena Zakona o davku na nepremičnine (v nadaljevanju ZDavNepr), ki se je pri določanju davčne osnove sklicevala na posplošeno tržno vrednost iz ZMVN, v neskladju z Ustavo, da zakonska ureditev modelov vrednotenja nepremičnin v ZMVN ne zadosti načelu zakonitosti pri predpisovanju davkov, da v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nista bili zagotovljeni pravica do izjave in do pravnega sredstva in da se do drugačne zakonske ureditve uporabljajo prej veljavni predpisi. Iz istih razlogov je nato ugotovilo tudi neskladje 193. člena in 244. člena ZUJF z Ustavo. Pri čemer je Ustavno sodišče z odločbo z dne 19. 2. 2014 zakonodajalcu dejansko naložilo, da sprejeme novo zakonsko ureditev modelov in metod vrednotenja nepremičnin in zato sprejelo le ugotovitveno odločbo, ki pa zato, enako kot kasneje sprejeta odločba z dne 19. 2. 2015, ki na njej temelji, ne more imeti učinka razveljavitve. V primeru, če bi odločitvi z dne 19. 2. 2015 dali učinek razveljavitve, ki ne omogoča vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, bi po mnenju tožeče stranke takšna odločitev pomenila neustaven poseg v lastninsko pravico tožnice iz 33. člena Ustave v povezavi z načelom enakosti in pravico do enakega varstva pravic iz 14. oziroma 22. člena Ustave. Zato je presoja Ministrstva o neutemeljenosti zahteve očitno napačna, tožnici pa so s tem kršene pravice iz 22., 23., 25. in 33. člena Ustave.

10Tožeča stranka pa je tudi že v zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici podala očitek o neustavnosti razlage določb 60. člena ZIPRS in 193. člena ZUJF. Do teh očitkov se Ministrstvo ni opredelilo z vidika enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in neustavnega posega v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, kar oboje po mnenju tožnice pomeni neposredno kršitev materialnega prava, ki terja odpravo odločbe. Po mnenju tožnice določb ni mogoče razlagati na način, po katerem se kot davčna osnova upošteva celotna vrednost nepremičnin in ne le tisti znesek, ki presega mejnega (500 000,00 EUR), saj bi to pomenilo neenako obravnavanje lastnikov nepremičnin kot davčnih zavezancev in hkrati nesorazmeren poseg v njihovo premoženje ter s tem kršitev pravic iz 22. in 33. člena v zvezi s 67. členom Ustave. Edini razlikovalni znak, ki ga je zakonodajalec uporabil pri določitvi davčnega zavezanca za plačilo davka na nepremično premoženje večje vrednosti, je ugotovljena vrednost nepremičnin, ki izhaja iz podatkov GURS in ki je bila ugotovljena na podlagi vrednotenja, za katerega je Ustavno sodišče že v odločbi z dne 21. 3. 2014 ugotovilo, da ni skladno z Ustavo. Ta razlikovalni znak zato pri nalaganju davčnih bremen ne bi smel biti odločilen in uporabljen na način, po katerem se davčna bremene naložijo le izbrani kategoriji lastnikov, ne da bi se upoštevala namembnost nepremičnin in ne da bi se izvzel del njihove vrednosti, ki drugim lastnikom nepremičnin ne prinaša dodatne obdavčitve. Zato tožnica meni, da sporna ureditev omejuje lastninsko pravico na ustavno neskladen način in v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave v povezavi s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Ker se Ministrstvo do teh bistvenih argumentov tožnice o kršitvah ustavnih pravic in neskladnosti razlage določb 60. člena ZIPRS1314 in 193. člena ZUJF z Ustavo sploh ni opredelilo, ti očitki pa so bistveni za odločitev, pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka ter kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

12Tožba ni utemeljena.

13V konkretnem primeru ni spora o tem, da je bila tožeči stranki na podlagi določb ZIPRS1314 (60. člen) izdana odločba, s katero ji je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 ter da je bila davčna osnova za odmero davka določena na podlagi 193. člena ZUJF. Spora tudi ni o tem, da je tožeča stranka davek plačala in da zoper odmerno odločbo (z dne 20. 6. 2013) ni vložila pritožbe.

14Prav tako ni sporno, da je bilo z odločbo Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove, v neskladju z Ustavo. Ker v času zahteve za oceno ustavnosti določba ni več veljala, je Ustavno sodišče odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS z učinkom razveljavitve. To pa v skladu s 44. členom ZUstS pomeni, da se določba 193. člena ZUJF, za katero je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je v neskladju z Ustavo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Oziroma drugače povedano: na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. Drugačna tožbena izvajanja, po katerih v konkretnem primeru ugotovitev protiustavnosti nima učinka razveljavitve, so po presoji sodišča brez podlage v zakonu in v odločbi in jih sodišče kot takšne zavrača. Iz 10. odstavka odločbe namreč povsem jasno sledi, da je Ustavno sodišče odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS in torej na podlagi določb, ki dajejo odločbi učinek razveljavitve.

15Razveljavitev 193. člena ZUJF je začela skladno s 43. členom ZUstS učinkovati naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča, to je 7. 3. 2015, kot se pravilno ugotavlja že v izpodbijani odločbi. Pravilno in skladno s podatki spisov pa se ugotavlja tudi, da je bilo ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča o sporni odmeri davka že pravnomočno odločeno. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da z ozirom na citirane določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča, in ki jih je šteti z ozirom na določbe ZDavP-2 za specialne, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno odmerno odločbo. Enako je sodišče že odločilo v zadevi U 2327/2007 z dne 12. 5. 2008, na katero se sklicuje davčni organ v izpodbijani odločbi. Zato se z izpodbijano odločbo zahteva tožeče stranke za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici utemeljeno in iz pravilnih razlogov zavrne. Sodišče pa v takšni razlagi oziroma uporabi zakona (ZUstS in ZDavP-2) tudi ne vidi zatrjevane kršitve splošnega načela enakosti iz 14. člena in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter s tem povezanega neustavnega posega v lastninsko pravico tožeče stranke iz 33. člena Ustave, saj je zakonska ureditev povsem jasna in logična, predvsem pa velja za vse prizadete osebe, oziroma v konkretnem primeru za vse davčne zavezance, na katere se določba Ustavnega sodišča nanaša, enako.

16Tožbeni ugovor, da tožnica ni imela možnosti, da vloži učinkovito pravno sredstvo, ne drži, saj bi se zoper odmerno odločbo lahko pritožila, v pritožbi in morebitnih nadaljnjih pravnih sredstvih (tožbi in ustavni pritožbi) pa bi lahko uveljavljala tako kršitev materialnega zakona kot kršitve Ustave (ki se v skladu s 15. členom Ustave lahko uveljavljajo neposredno), in torej vse tiste ugovore, ki jih sicer uveljavlja v zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici in ki jih ponavlja v tožbi. Ker se je odločila drugače in navedenih možnosti ni izkoristila, je nastopila pravnomočnost odmerne odločbe pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča. To pa pomeni, da je razlog za nastalo situacijo, ki jo rešuje z vloženo zahtevo, izključno na strani tožnice in da zato ne more uspešno uveljavljati ne kršitve ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena ne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena, pa tudi ne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

17Sodišče pa tudi ne more slediti tožbenim navedbam glede zakonske ureditve (60. člena ZIPRS1314 in 193. člena ZUJF), ki jo tožeča stranka zatrjuje v V. točki tožbe in ki se nanaša na način upoštevanja mejne vrednosti (500 000,00 EUR) pri obdavčitvi. Določbe zakona in s tem njihova uporaba je presoji sodišča povsem jasna in ne omogoča razlage oziroma uporabe, kakršno uveljavlja tožeča stranka v tožbi in pred tem že v zahtevi. Logični in prepričljivi so tudi razlogi za sporno zakonsko ureditev, ki jih navaja Ministrstvo v izpodbijani odločbi in na katere se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje. Zato pri določanju davčne osnove na podlagi citiranih zakonskih določb tudi po presoji sodišča ne gre za kršitev materialnega prava, ki bi na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 narekovala odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Medtem ko za uveljavljanje neustavnosti citirane zakonske določbe tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa, saj bi tudi morebitna neustavnost zakonskih določb oziroma njihova razveljavitev z ozirom na določbo 44. člena ZUstS ne mogla vplivati na pravnomočno davčno odmero. Zato sodišče tožbenih ugovorov v tem delu ni presodilo, iz istega razloga pa tudi bilo podlage za njihovo presojo pri odločanju o zahtevi. Zato tožeča stranka ne more uspeti z očitkom Ministrstvu, da je s tem, ko se ni opredelilo do navedb o neskladju 193. člena ZUJF z Ustavo, podana bistvena kršitev pravil postopka in kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave.

18Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

20Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.