244. člen ZUJF

Razveljavitveni učinek odločbe Ustavnega sodišča glede zakona, ki je bil podlaga za izdajo upravnih odločb, ne pomeni, da bi odločitve upravnih organov, ki so postale pravnomočne pred izdajo te odločbe, zaradi tega postale nezakonite. Enako velja torej tudi za ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki je že prenehal veljati. Praviloma, če ni s posebnim zakonom določeno drugače, razveljavitev zakona oziroma njegovega dela na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, ni samostojna podlaga za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo (na podlagi takšnega zakona) že pravnomočno odločeno. Izredno pravno sredstvo odprave odločbe po nadzorstveni pravici ni namenjeno odpravi vseh primerov neustavnosti zakonske ureditve, ki je bila ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča. Zakon je dopustil uporabo tega pravnega sredstva in posega v veljavnost odmerne odločbe samo v primerih, ko gre za kršitev materialnega prava. Po presoji Vrhovnega sodišča pa se ta lahko izrazi v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki izvira iz vsebinske presoje zadeve, in ne npr. iz postopkovnega ravnanja davčnih organov. R

Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je navedeno zakonsko določbo ZUstS treba razumeti tako, da razveljavitev zakona oziroma njegovega dela ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj.

Z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, je bilo ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS z učinkom razveljavitve. To pa, v skladu s 44. členom ZustS, pomeni, da se določba 193. člena ZUJF ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano: na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. Glede na določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča in ki jih je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno odmerno odločbo. Zato je bila zahteva tožnice za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici utemeljeno zavrnjena.

V skladu z načelom zakonitosti na davčnem področju mora zakon opredeliti najmanj davčnega zavezanca, davčni predmet, davčno osnovo in davčno stopnjo. Odločitev Ustavnega sodišča o neustavnosti 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF, ki določata davčno osnovo za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2012, po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da za leto 2012, ko je glede odmere tega davka še veljal ZUJF, tega davka ni mogoče odmeriti, čeprav se Ustavno sodišče do ustavnosti ostalih določb ZUJF glede odmere navedenega davka za leto 2012 ni opredeljevalo in vanje ni poseglo. Določbi zakona, ki opredeljujeta davčno osnovo, sta namreč temeljni določbi davka na nepremično premoženje večje vrednosti, brez katerih preostalih določb ZUJF (189. - 192. člen ter 194. - 196. člen), ki so se v letu 2012 uporabljale za odmero tega davka, ni mogoče izvrševati. Ker so izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in odločitvi organov prve in druge stopnje temeljili na neustavnem 193. členu in četrtem odstavku 244. člena ZUJF,je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi prvega odstavka 94. člena ZU

V konkretnem primeru je bila davčna osnova za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti ugotovljena na podlagi 193. člena ZUJF, torej na podlagi zakonske določbe, za katero je Ustavno sodišče (z učinkom razveljavitve) ugotovilo, da je bila v neskladju z Ustavo RS. To pa pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena, obenem pa to pomeni, da v konkretnem primeru, ko v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, ni več zakonske podlage za davčno odmero.

V obravnavanem primeru je bila davčna osnova za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti ugotovljena na podlagi 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF, torej na podlagi zakonskih določb, za katere je Ustavno sodišče (z učinkom razveljavitve) ugotovilo, da so bile v neskladju z Ustavo. To pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena, in obenem, da v konkretnem primeru, ko v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, ni več zakonske podlage za davčno odmero.

Ustavno sodišče je odločilo, da sta bila 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF, na katerih temelji izpodbijana odločitev, v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicujeta na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določb 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 48. člena ZUS-1 postopek v tej zadevi prekinilo. Nadaljevalo ga bo, ko bo Ustavno sodišče odločilo o vloženi zahtevi za oceno ustavnosti blanketnih določb 193. in 244. člena ZUJF.

Potrebno je vložiti zahtevo za oceno ustavnosti blanketnih določb 193. in 244. člena ZUJF,ki so podlaga za izpodbijano odločitev, s katero je davčni organ tožniku odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti.

Ker tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pravilnosti podatkov, kot jih je izkazoval register nepremičnin, ni ugovarjal, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je ob izdaji izpodbijane odločbe upošteval podatke, kot so na merodajni presečni datum izhajali iz registra nepremičnin.

Pri odmeri davka so bili upoštevani podatki, kakršne je vseboval register nepremičnin, in sicer tako tisti, ki se nanašajo na lastništvo nepremičnin kot tudi tisti, ki se nanašajo na (posplošeno tržno) vrednost nepremičnin in njihovo rabo. Tega, da bi bil pri odmeri uporabljeni drugi oziroma drugačni podatki od tistih, ki jih je vseboval register nepremičnin na dan 1. junija 2012 in s tem „na prvi dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je bil ta zakon (ZUJF) uveljavljen“, tožnik tudi ne trdi.

Tožnik v tožbi in pred tem že v pritožbi ugovarja ustreznosti oziroma pravilnosti podatkov o lastništvu, vrednosti ter namembnosti nepremičnin, ki jih vsebuje register nepremičnin. S takšnimi ugovori pa z ozirom na določbe ZUJF (244. in 191. člen) ne more uspeti.