VSM sodba IV Kp 19215/2015

I. Pritožba obdolžene V. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso v višini 120,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 18. 1. 2016 obdolženo V. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolžena vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso, medtem ko je bila oškodovana R. G. po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo III K 19215/2015.

2Zoper sodbo se je obdolžena pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in „kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.“ Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da jo obtožbe oprosti ali podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva bistvena kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana zato, ker je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je obstajala objektivna možnost ravnati v skladu s sodbo Delovnega sodišča, kot znakom kaznivega dejanja, izhajalo iz popolnoma drugačne dejanske podlage, kot je navedena v obtožbi, po kateri ta možnost v času storitve kaznivega dejanja ni obstajala. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni poseglo v dejanski opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, saj objektivna možnost v obtožbi sploh ni navedena, vendar jo kot znak kaznivega dejanja priznavata teorija in sodna praksa in bi potem do takšne razlike v dejanskih izhodiščih ne smelo priti. Na ta način se je namreč sodišče postavilo v vlogo tožilca ter hkrati pritožnici odvzelo možnost za pripravo obrambe.

5Pritožnica se moti. Pri presoji, ali je obtožba objektivno prekoračena, je merodajna povezava med sodbo in dejanjem, kot je opisano v obtožbi (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 731). Ta je v obravnavanem primeru po primerjavi opisa dejanja v izreku sodbe in obtožnem predlogu popolna, medtem ko je pritožbena obrazložitev v tej zvezi logično nevzdržna. Če je možnost ravnati po sodbi Delovnega sodišča resnično tako imenovani negativni znak obravnavanega kaznivega dejanja, kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve, potem zatrjevana razlika v dejanskih izhodiščih med obtožbo in sodbo, ki mimogrede v pritožbeni obrazložitvi ni bila konkretizirana, sega v polje absurdnega. Pomeni namreč, da je bila pritožnica obtožena, ne zato, ker je storila nekaj, kar je kaznivo, ampak zato, ker je storila nekaj, kar zaradi zgornje (ne)možnosti ni kaznivo, pa vendar jo je sodišče prve stopnje zato obsodilo. Kako je s smiselnostjo kazenskega pregona v takšnem primeru in čemu si je potemtakem zastopnik obtožbe skozi ves kazenski postopek prizadeval ravno nasprotno, v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti.

6Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je uveljavljana zlasti v zvezi z razlogi sodbe. Ti so po pritožbeni obrazložitvi najprej pomanjkljivi, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvršljivosti sodbe Delovnega sodišča in do obdolženkine zavesti glede tega dejstva, ko je delovala po odvetnikovih nasvetih, do izpovedbe katerega se prav tako ni opredelilo. To je pomembno, kajti po izpovedbi priče J. K. (odvetnika) je bilo pritožnici svetovano, da z izvršitvijo navedene sodbe počaka, zaradi njenega nejasnega izreka in zato, ker je bilo oškodovankino delovno mesto dejansko zasedeno. Pomembno je še zato, ker sodišče prve stopnje po drugi strani v razlogih ugotavlja, da je bila obdolžena seznanjena z dolžnostjo oškodovankine vrnitve na delo, s čemer so razlogi postali nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju.

7Ko gre za razloge je zgornja bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tedaj, ko sodba sploh nima razlogov ali če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali če so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Prvega in zadnjega pritožnica po povzeti pritožbeni obrazložitvi ni zatrjevala, glede vmesnega pa jo je napotiti na razumljive razloge v 7. točki obrazložitve sodbe, po katerih je jasno, na kakšen je bilo mogoče sodbo Delovnega sodišča izvršiti ter na razloge v 8. točki obrazložitve, v kateri je enako jasno povedano, zakaj ji to ni bilo neznano.

8Na drugi strani se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da je izpovedba priče J. K. posebej pomembna, vendar se je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe do te izpovedbe tudi posebej opredelilo. Pri tem ni prezrlo njenega obremenilnega in razbremenilnega dela, ko je bila najprej zanikana prvotna inačica pritožničinega zagovora, po kateri je zaradi pravnega neznanja, ki ga mimogrede pritožba po vsebini in obliki ne izkazuje, zmotno menila, da postopek z zgornjo sodbo še ni bil zaključen, in ko je bilo nato zatrjevano, da je pritožnica zaradi pričinega nasveta, zdaj v drugo zmotno menila, da ta sodba pravno in tehnično ni izvršljiva. Gre za razliko o vsebini zmote, ki zato in zaradi razlike glede povzročitelja ni nepomembna, kot niso nepomembne okoliščine, ki so sodišče prve stopnje odvrnile od tega, da bi pričini izpovedbi tudi v razbremenilnem delu sledilo. Po razumljivih razlogih sodbe so to bile nepotrjenost dela pričine izpovedbe z delom izpovedbe priče T. R., pritožničina seznanjenost s sodbo in jasnost odločitve, dejstvo, da priča J. K. v reviziji neizvršljivosti sodbe ni uveljavljal in druge, ki razloge sodbe do te mere konkretizirajo, da jih je mogoče brez težav preizkusiti. Enako velja še za njihovo pomensko brezhibnost, saj nasprotja v razlogih sodbe kot ga vidi pritožnica, ni. Smisel povedanega v grajanem delu, ki ga, če je ta dosledno povzet, ni težko prepoznati, je namreč v ugotovitvi, da pritožnica zaradi odvetnikovega mnenja, ki je še vedno samo mnenje, ob navedeni seznanjenosti s sodbo Delovnega sodišča in jasnostjo odločitve ter kot rečeno ob drugih okoliščinah, ni bila spravljena niti v takšno zmoto, na katero se je v „prenovljeni“ inačici zagovora sklicevala.

9Čeprav je pritožnica izrecno uveljavljala kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP je iz vsebine pritožbene obrazložitve razbrati, da se ne strinja z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi. Gre predvsem za dve, in sicer za objektivno izvršljivost sodbe Delovnega sodišča ter za zavest o protipravnosti dejanja, na kar vse je tudi v zagovoru opozarjala. Tako sedaj vztraja, da sodbe Delovnega sodišča zaradi nerazumljivega izreka in zaradi zasedenosti delovnega mesta, objektivno ni bilo mogoče izvršiti, kar je bilo v reviziji zamolčano iz procesnih taktičnih razlogov ter da je bila v to, kot prava nevešča oseba, po odvetnikovih nasvetih prepričana. Nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje niso pravilne, ker ni bilo upoštevano, da v izreku sodbe ni bilo navedeno, da je odpoved pogodbe nezakonita, in ne, na katero delovno mesto bi se naj oškodovanka vrnila. Razen tega sistematizacija novega delovnega mesta zaradi zahtev Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ni bila mogoča, druga delavka je bila po izpovedbi priče D. F. na oškodovankinem delovnem mestu zaposlena za nedoločen čas po posvetovanju z ustreznimi službami, njena odpustitev pa bi bila nezakonita. Upoštevana tudi ni bila izpovedba priče J. K. v delu, ko je povedal, da je o neizvršljivosti sodbe Delovnega sodišča obvestil občino in ne okoliščina, da oškodovanka ni bila pozvana na delo niti po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča, kar vse odsotno zavest o protipravnosti dejanja dodatno potrjuje.

10Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je od prvega dejstva odvisna ugotovitev o protipravnosti njenega ravnanja in od drugega ugotovitev o njeni krivdi. Če po normi objektivno ni mogoče ravnati, ta ne more biti kršena, kot ni mogoče nečesa hoteti, če to predhodno ni znano. Vendar se sodišče prve stopnje v nobenem izmed navedenih dveh dejstev ni zmotilo. Objektivna izvršljivost sodbe v smislu pritožničine dolžnosti že zaradi vsebine rešenega spora ni mogla biti dvomljiva, medtem ko vrnitev oškodovanke na delovno mesto zaradi novo zaposlene delavke zakonsko ni bila nepremostljiva. Če namreč drži ugotovitev sodišča prve stopnje glede veljavnosti oškodovankine pogodbe o zaposlitvi v 7. točki obrazložitve sodbe, ki jo pritožnica sama povzema, potem drži tudi ugotovitev, da dve delavki na enem delovnem mestu ne moreta delati ter je bilo zato novo zaposleni delavki pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov iz prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih odpovedati. Nemožnost sistemizacije novega delovnega mesta zaradi zahtev navedenega sistemskega zakona in posvetovanja glede vrste sklenjenega razmerja z novo zaposleno delavko tako dejansko zadevajo interese te delavke, z vidika izvršljivosti sodbe, ki se je nanašala na nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi oškodovanki na obstoječem delovnem mestu pa se izkažejo za okoliščine, ki niso pomembne.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko ni sledilo razbremenilnemu delu izpovedbe priče J. K. Nekaj zaradi števila in vrste okoliščin, ki že navzven zanikajo zatrjevano pritožničino odvisnost od pričinih nasvetov in zlasti, ker niti pritožbeno sodišče ne vidi smisla v pritožničinih prizadevanjih za oškodovankino zaposlitev na drugi šoli, če ji je bilo resnično svetovano, da naj z izvršitvijo sodbe počaka. Pričino obveščanje občine o neizvršljivosti je tako nova nepomembna okoliščina, medtem ko dejstvo, da oškodovanka ni bila pozvana na delo po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča, skupaj z navedenimi prizadevanji tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo pritožničino kriminalno voljo (naklep) in ne zmoto, ki takšno voljo sicer izključuje. Če je torej pritožničino sklicevanje na 27. člen Ustave kot poseben pritožbeni razlog, povezano z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede dokazanosti krivde, potem pritožbeno sodišče po obrazloženem preizkusu v to ugotovitev ni dvomilo.

12Pritožbeno sodišče je moralo preizkusiti še odločbo o kazenski sankciji, saj je pritožnica uveljavljala pritožbeni razlog, ki po zakonu zajema tudi to odločbo (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da je bila pritožnici izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in dolžino preizkusne dobe, ki glede na težo dejanja in pritožničino krivdo nista čezmerni ter kot takšni spremembe odločbe v pritožničino korist ne zahtevata.

13Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolžene V. K. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter številkah 7111, 71113 in 7122 taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe ter pritožničinih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.