VSC sodba Kp 378/2003

Pritožba obdolženega R. Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi R. Z. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi R. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ. Izrečena mu je bila kazen šest mesecev zapora. V izrečeno kazen zapora se je obdolžencu v skladu s členom 49/III KZ vštela kazen, izrečena z odločbo Sodnika za prekrške Velenje, opr. št. P-.... Obdolžencu so bili po členu 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 149.500,00 SIT in povprečnina v znesku 60.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je po zagovorniku pritožil obdolženi R. Z. iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in še podrejeno, da spremeni odločbo o kazenski sankciji in namesto izrečene kazni zapora obdolžencu izreče pogojno obsodbo.

Višji državni tožilec .... je v pisnem stališču predlagal zavrnitev pritožbe, po uradni dolžnosti pa spremembo odločbe o kazni tako, da se v izrečeno kazen všteje denarna kazen v znesku 150.000,00 SIT po odločbi Sodnika za prekrške v Velenju opr. št. ....

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni moglo slediti pritožnikovim trditvam, da dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, sploh nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja. Za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ je kot posledica prometne nesreče predvidena huda telesna poškodba, ki jo utrpi druga oseba. Pod pojem hude telesne poškodbe pa se v skladu s 134. oziroma 135. členom KZ šteje tako huda telesna poškodba kot posebno huda telesna poškodba. Posledično temu ni nujno, da so v izreku sodbe pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti navedeni tudi zakonski znaki, ki takšno hudo ali posebno hudo telesno poškodbo opredeljujejo. V navedenem primeru zadostuje že, če so zakonski znaki hude telesne poškodbe opredeljeni le v obrazložitvi sodbe. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da gre za kršitev Zakona o kazenskem postopku z 11. tč. 1. odst. 371 člena ZKP, saj ni podano nasprotje med razlogi in izrekom izpodbijane sodbe.

Tudi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obdolženec povzročil prometno nesreče iz zavestne malomarnosti, sodišče druge stopnje ni moglo slediti. Kot navaja pritožnik, je bil obdolženec zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti povsem neprišteven, saj, kot je sam povedal, se sploh ne spomni vožnje. Sodišče druge stopnje je mnenja, da obdolženčeva prištevnost sploh ni vprašljiva. Obdolženec je povedal, da je pred nesrečo vzel tableto za lajšanje bolečin in po tem užival še alkohol, čeprav se je zavedal, da tega ne bi smel storiti. Ob tem je potrebno upoštevati tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje v obliki zavestne malomarnosti.

Tudi pritožbene navedbe zagovornika, da je bila obdolžencu izrečena prestroga kazen, so neutemeljene. Ob tem ne gre prezreti, da so v pritožbi navedene olajševalne okoliščine, kot so priznanje in obžalovanje dejanja, nekaznovanost, skrb za enega otroka in težek socialni položaj že bile upoštevane pri odmeri šestmesečne zaporne kazni. Sodišče druge stopnje ni moglo slediti pritožbenim navedbam, da gre za odmaknjenost dogodka in da obdolženec ni ponavljal takšnih kaznivih dejanj oziroma prekrškov. V obravnavanem primeru je obdolženec povzročil prometno nesrečo iz malomarnosti dne 18.09.2001, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, da gre za odmaknjenost dogodka, prav tako pa iz spisa Sodnika za prekrške Velenje, opr. št. ..., izhaja, da je bila obdolžencu še po tem dogodku z odločbo izrečena sankcija, prav tako zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Tudi sankciji Sodnika za prekrške v Velenju, izrečeni z odločbo opr. št. P-..., za v tem postopku obravnavano kaznivo dejanje, ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine, saj ju je sodišče prve stopnje v skladu s členom 49/III KZ že upoštevalo pri odmeri šestmesečne zaporne kazni.

Sodišče druge stopnje je tako ocenilo, da je izrečena kazen zapora šestih mesecev v celoti primerna. Zato ni ugotovilo podlage za njeno spremembo v obdolženčevo korist.

Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona v pritožbi ni obrazložen. Zato se je sodišče druge stopnje tudi glede teh kršitev omejilo na obseg uradnega preizkusa, vendar jih ni ugotovilo.

Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je v skladu s členom 98/I in v zvezi s členom 92/II dolžan plačati povprečnino v znesku 70.000,00 SIT. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka in obdolženčevih premoženjskih razmer.