VSK sodba in sklep Cpg 358/2015

Pritožba druge tožnice se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (III. in IV. izreka), v preostalem delu (točka I in II izreka sodbe) pa se pritožba kot nedovoljena zavrže.

Druga tožnica mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 986,74 EUR.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati prvemu tožniku znesek v višini 28.695,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2014 dalje ter pravdne stroške v znesku 275,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (točka I in II izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožnice, da ji mora tožena stranka plačati 28.695,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2014 dalje ter 254,44 EUR izvršilnih stroškov s pp, pri čemer je tudi razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 58242/2014 z dne 6.5.2014. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da mora druga tožnica povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.943,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Zoper celotno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila druga tožnica in predlagala pritožbenemu sodišču, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot pravočasne pisne vloge prvega tožnika z dne 10.11.2014. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb in dokazov, ki jih je prvi tožnik navedel oziroma predlagal v omenjeni vlogi. Ta vloga je namreč prepozna, saj je bila vložena na sodišče že po izvedbi prvega naroka za glavno obravnavo. V tej zvezi so bile podane tudi ustrezne navedbe že na naroku zaglavno obravnavo dne 10.11.2014. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z zakonskimi določbami razlagalo nejasna pogodbena določila. Vsa nejasna pogodbena določila bi namreč moralo tolmačiti v škodo prvega tožnika in v korist druge tožnice, saj gre za sporazum, ki ga je napisal prvi tožnik in nejasne določbe tega sporazuma ne morejo iti v škodo druge tožnice. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo napako pri razlagi tretjega odstavka 1. člena Sporazuma, kjer je izrecno zapisano, da se bo mesečno na osnovi potrjene situacije prevzemnika pripravila posebna pogodba o odstopu terjatev napram enemu od dolžnikov. Tukaj je nedvomno določena pisnost pogodbe, ki je bila dogovorjena prav z namenom varstva obeh pogodbenih strank in dobrovernih tretjih. V istem kontekstu je sodišče prve stopnje napačno razlagalo tudi nejasno določilo iz 3. člena Sporazuma. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb, da so bile zavarovane terjatve le po Letni pogodbi št. P. Po tej pogodbi so bile dogovorjene le dobave do konca leta 2013, za leto 2014 pa pogodba ni bila podaljšana. Zato sodišče ne bi smelo upoštevati dobav, ki so bile predmet poslovanja v letu 2014, kar izhaja iz predloženih dobavnic. Osebe, zaposlene pri toženi stranki, niso bile pooblaščene, da bi delovale v imenu stranskega intervenienta in stranskega intervenienta tudi niso mogle neposredno zavezati. Stranski intervenient je povedal, da ni posloval s prvim tožnikom in da mu je blago dobavljala družba N. d.d. Dobavnice so bile opremljene s podpisi neznanih oseb. Nesprejemljiva je tudi logika, da je stranski intervenient kupoval blago po višji ceni in ga prodajal po nižji ceni.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo druge tožnice in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo je podal tudi prvi tožnik in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov pritožbenega postopka prvi tožnik ni priglasil.

Pritožba druge tožnice deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru v skladu z določbo prvega odstavka 300. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) združilo dve pravdi, v katerih je ista tožena stranka nasprotnik dveh tožnikov: prvega tožnika N. d.o.o. in druge tožnice T. (ki se ji je pridružil tudi stranski intervenient P. d.o.o.). Prvi tožnik je od tožene stranke uveljavljal plačilo glavnice v višini 28.695,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2014 (v presežku je prvi tožnik tožbo umaknil), druga tožnica pa je zoper toženo stranko uveljavljala isti glavnični zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2014. Sodišče prve stopnje je o združenih pravdah izdalo skupno sodbo (prvi odstavek 300. člena ZPP), pri čemer je tožbenemu zahtevku prvega tožnika ugodilo (točka I in II izreka), tožbeni zahtevek druge tožnice pa je zavrnilo (točka III in IV izreka sodbe).

Kljub združitvi pa sta pravdi ohranili svojo samostojnost, kar pomeni, da je učinek dispozitivnih dejanj vselej omejen na posamezno procesno razmerje. Iz tega razloga stranka s svojim procesnim dejanjem v eni pravdi ne more vplivati na potek druge pravde. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo druge tožnice zoper odločitev o tožbenem zahtevku prvega tožnika zoper toženo stranko (točka I izreka in posledično točka II izreka izpodbijane sodbe) zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 343. člena ZPP).

Sicer pa pritožba druge tožnice ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je bila pisna vloga prvega tožnika z dne 10.11.2014 prepozna in je zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Na tem mestu je treba najprej upoštevati, da je šlo v obravnavanem primeru za dve združeni pravdi in da zato stranka s svojim procesnim dejanjem v eni pravdi ne more vplivati na potek druge pravde. Poleg tega pa je pritožbeno sodišče v tej zvezi še ugotovilo, da je prvi tožnik v tej vlogi le odgovoril na navedbe in dokaze iz pisne vloge druge tožnice z dne 3.11.2014, ki jo je po združitvi pravd prejel šele 7.11.2014, pri čemer pred tem tožena stranka v pravdi proti prvemu tožniku sploh ni podala materialnih ugovorov v smeri, da prvi tožnik sploh ni dobavil in izročil stranskemu intervenientu betonskih izdelkov, kot se je to zavezal na podlagi Letne prodajne pogodbe št. P (priloga A1). Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka že pred tem glede temelja in višine te terjatve prvega tožnika pozivala, da je njegova tožba pomanjkljiva ali nesklepčna. Prvi tožnik je torej ravnal v skladu z določbo četrtega oziroma petega odstavka 286. člena ZPP, zato je sodišče prve stopnje njegovo vlogo (navedbe in dokaze) z dne 10.11.2014 upravičeno upoštevalo kot pravočasno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (točka 20 obrazložitve) podalo tudi prepričljive argumente o tem, zakaj je omenjeno vlogo prvega tožnika štelo za pravočasno.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbe, vsebovane v Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve na podlagi 207. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki sta ga prvi tožnik in stranski intervenient P. d.o.o. sklenili v obliki notarskega zapisa (priloga A2). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje določila omenjenega sporazuma uporabilo predvsem tako, kot se glasijo (1., 2., 3., 4. in 6. člen Sporazuma), pri čemer je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj izostanek posameznih pogodb o odstopu (1. člen) nima vpliva na veljavnost odstopa terjatve stranskega intervenienta do tožene stranke na prvega tožnika. V 2. členu Sporazuma je namreč določeno, da bodoče terjatve (opredeljene v drugem odstavku tega člena) preidejo na prevzemnika kot koncesionarja v zavarovanje že v trenutku njihovega nastanka do višine zavarovanja, kar izhaja tudi iz 4. in 6. člena omenjenega Sporazuma (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Prav tako je sodišče prve stopnje pri razlagi 3. člena omenjenega Sporazuma pravilno uporabilo določbo iz drugega odstavka 82. člena OZ in nejasno določilo razlagalo tako, da je poiskalo skupen namen pogodbenikov in določilo uporabilo tako, kot to ustreza načelom obligacijskega prava. Pritožbeno sodišče s takšno razumno in argumentirano razlago pogodbenih določb (točka 23. obrazložitve izpodbijane sodbe) v celoti soglaša. Druga tožnica ni bila pogodbena stranka omenjenega Sporazuma, zato se tudi ne more sklicevati na okoliščino, da bi moralo sodišče prve stopnje nejasne pogodbene določbe razlagati v njeno korist (83. člen OZ).

Pritožbeno sodišče ni moglo slediti tudi pritožbeni kritiki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb prvega tožnika in tožene stranke glede zavarovanih terjatev po Letni prodajni pogodbi št. P. V tej zvezi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (predvsem listinskega gradiva in izpovedb prič T.H. in G.N.) pravilno ugotovilo, da je poslovanje potekalo tako, da je stranski intervenient pri prvemu tožniku nabavljal betonske izdelke in jih nato prodajal toženi stranki, pri čemer je dobava v letu 2013 potekala tako, da je prvi tožnik (skupaj s partnerjem N. d.d., pri katerem je sam nabavljal omenjeno blago in so se zato nekatere dobavnice glasile na omenjeno družbo N. d.d.) omenjeno blago dobavljal neposredno na gradbišče tožene stranke, ki je po svojih delavcih blago tudi prevzela in prevzem potrdila s podpisom na dobavnicah. Ključnega pomena pri tem je, da je prvi tožnik v skladu s pogodbo omenjeno blago dobavljal, pri čemer samo po sebi niti ni pravno pomembno, ali je omenjene dobavnice podpisal stranski intervenient ali pa delavci tožene stranke. Iz tega razloga je pravilen in prepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je prvi tožnik prepričljivo dokazal, da je v letu 2013 v skladu z veljavno pogodbo dobavljal omenjeno blago stranskemu intervenientu, ki je dobavljeno blago po toženi stranki tudi sprejel. Takšen zaključek potrjujejo tudi identični podatki v dobavnicah prvega tožnika in podatki v dobavnicah stranskega intervenienta, saj je stranski intervenient na podlagi dobavnic prvega tožnika poslal račune toženi stranki, ki jim je predložil tudi svoje dobavnice, ki so običajno vsebovale vsebino ene ali več dobavnic dejanskega dobavitelja, to je prvega tožnika (na računih stranskega intervenienta toženi stranki so navedene številke dobavnic, ki sovpadajo z oznakami dobavnic, ki jih je stranskemu intervenientu izdal prvi tožnik). Terjatev stranskega intervenienta do tožene stranke pa na tej podlagi ni sporna, saj njen obstoj in višino priznava tudi tožena stranka (potrjuje pa jo tudi izpisek odprtih postavk). Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da so bile vse (sporne) dobave (ne glede na to, da sta bila dva računa v tej zvezi izdana šele v letu 2014) betonskih izdelkov opravljene v skladu s Pogodbo v letu 2013, pri čemer sta pogodbeni stranki te pogodbe (priloga A1) Pogodbo tudi molče podaljšali. Tudi Sporazum o zavarovanju terjatev (2. člen) se nanaša na dobave po omenjeni Letni prodajni pogodbi, ki bodo opravljene v letu 2013, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bile terjatve iz naslova teh dobav predmet zavarovanja po 2. členu omenjenega Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 207. členu SPZ (globalna cesija).

Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe, da je stranski intervenient v spornem obdobju dobavljal betonske izdelke neposredno od družbe N. d.d. in jih je nato prodajal toženi stranki. Zbrano dokazno gradivo tega ne potrjuje, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (kar je bilo obrazloženo tudi spredaj), pri čemer druga tožnica v tej zvezi (sklenitev pogodbe med stranskim intervenientom in družbo N. d.d., plačilo za opravljene dobave) razen pavšalnih navedb ni predložila niti nobenih relevantnih dokazil.

Prepričljivih dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more ovreči niti pritožbena navedba v obliki vprašanja, zakaj bi stranski intervenient kupoval blago po višji ceni in ga prodajal po nižji ceni. Razliko v ceni namreč lahko predstavlja posredniška provizija, ki je v konkretnem verižnem poslovanju z betonskimi izdelki šla prvemu tožniku. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 207. člena SPZ in 420. člena OZ, ko je ugotovilo, da je bila tožena stranka najprej obveščena o odstopu terjatev prvemu tožniku (obvestilo z dne 27.11.2013), o odstopu terjatve drugi tožnici pa je bila tožena stranka obveščena šele z obvestilom stranskega intervenienta z dne 22.1.2014.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo druge tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je priglasila potrebne stroške za odgovor na pritožbo, pri čemer je pritožbeno sodišče v tej zvezi priznalo pritožbene stroške v višini 986,74 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju: ZOdvT, v višini 788,80 EUR, pavšal po tarifni št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV).