VSK sodba II Kp 28344/2011

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka – sodne takse za pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega N.M. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter mu je na podlagi istega določila izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca delno oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je sodno takso v višini 240,00 EUR. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo protipravno premoženjsko korist v višini 300,00 EUR. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je vzelo 1.508,57 g in 53,1 g konoplje, kar se uniči.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obtoženi N.M.. V pritožbenem roku vloženi pritožbi je najprej predlagal podaljšanje roka za vložitev pritožbe, kar pa mu ni bilo mogoče ugoditi, saj je rok 15 dni, ki je določen v prvem odstavku 366. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) nepodaljšljiv objektivni procesni rok (prvi odstavek 87. člena ZKP). Iz pravočasno vložene pritožbe smiselno izhaja, da obtoženec uveljavlja pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji, to je odločbe, v kateri je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo zaporno kazen. Obtoženec je 29.3.2016, to je po preteku 15 dnevnega pritožbenega roka, vložil dopolnitev pritožbe, ki jo je pritožbeno sodišče lahko upoštevalo le v delu, v kateri dopolnjuje že uveljavljeni pritožbeni razlog, to je pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji. Drugih pritožbenih razlogov, ki jih tudi smiselno uveljavlja v dopolnitvi pritožbe pa pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker je v tem delu pritožba prepozna. Ne glede na navedeno pa je tudi iz dopolnitve pritožbe smiselno razbrati bistven očitek obtoženca, da je izrečena zaporna kazen glede na okoliščine primera prestroga in bi po njegovi oceni sodišče prve stopnje moralo izreči kazensko sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo z najdaljšo preizkusno dobo.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 383. člena ZKP je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta zapora pravilna in primerna. Sodišče prve stopnje drugačne odločitve ni moglo sprejeti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe in temu pritožnik pritrjuje, so bile obtožencu pred tem že večkrat izrečene pogojne obsodbe, nazadnje mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 51430/11 z dne 20.8.2013, ki je tudi postala pravnomočna tega dne, izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena zaporna kazen dve leti in preizkusna doba pet let ter je datum konca preizkusne dobe 20.8.2018. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o že prej izrečeni pogojni obsodbi, to je, ali jo preklicati in na podlagi 53. člena KZ izreči enotno kazen, to je upoštevati tudi kazen iz preklicane pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje prej izrečenih pogojnih obsodb ni preklicalo, ampak je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen. Za ponovni izrek pogojne obsodbe ni imelo pravne podlage, saj bi bilo potrebno tudi v tem primeru določiti enotno kazen za obravnavano kaznivo dejanje in kaznivo dejanje iz prej izrečene pogojne obsodbe in določiti novo preizkusno dobo. V obravnavanem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko bi znašala določena enotna zaporna kazen v okviru pogojne obsodbe več kotdve leti (saj mora biti enotna kazen večja od vsakega posamezne določene kazni – 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), ko se pogojna obsodba ne sme izreči (prvi odstavek 58. člena KZ-1).

Glede na zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obtožencu izreklo zaporno kazen. Za obravnavano kaznivo dejanje je po prvem odstavku 186. člena KZ-1 predpisana zaporna kazen od enega do desetih let. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta, kar pomeni, da je izrečena zaporna kazen na spodnji meji predpisane. Pri tem je upoštevalo vse tiste olajševalne okoliščine, ki jih izpostavlja tudi obtoženec v pritožbi, za znižanje zaporne kazni pod to mejo pa niso bili podani pogoji za omilitev v skladu s 50. členom KZ-1, saj je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo obteževalne okoliščine, ki se kažejo predvsem v tem, da je obtoženec specialni povratnik.

Pritožbeno sodišče dodaja, da se lahko izrečena zaporna kazen izvrši tudi na načine določene v 86. členu KZ-1 in pod pogoji določenimi v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (npr. z opravljena dela v splošno korist), če seveda obtoženec izpolnjuje vse predpisane pogoje. O dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene v 86. členu KZ-1 pa odloča sodišče prve stopnje na predlog obtoženca s posebnim sklepom.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, zato je pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Pritožbeno sodišče je obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje.