VSL sodba VII Kp 39006/2014

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

1Obdolženi A. A. je bil z v uvodu citirano sodbo spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Za vsako mu je bila določena denarna kazen petintrideset dnevnih zneskov, po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa izrečena enotna denarna kazen sedemdeset dnevnih zneskov po 30,00 EUR, to je 2.100,00 EUR. Obdolženec jo je dolžan plačati v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe, če pa se ta ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Obdolžencu so bili naloženi tudi stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter sodna taksa, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zagovorniki obdolženca so zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja vložili pritožbo. Predlagajo izrek oprostilne sodbe oz. podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je izrek izpodbijane sodbe zaradi ne dovolj konkretiziranih poškodb oškodovanca kot zakonskega znaka očitanih kaznivih dejanj obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz izreka namreč jasno izhaja, kakšne poškodbe je določenega dne utrpel oškodovanec in katero obdolženčevo ravnanje je bil njihov vzrok, torej mu ni mogoče očitati nerazumljivosti.

5Pritožbeno sodišče se ne strinja niti, da opisu kaznivih dejanj manjka zadostna konkretizacija prepovedanih posledic obdolžencu očitanih dejanj, natančneje začasne oslabljenosti kakšnega dela oškodovančevega telesa in začasne zmanjšanosti za delo. Vprašanje, ali je za opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1 treba natančno časovno opredeliti trajanje posledice oziroma konkretizirati kriterije za lahko telesno poškodbo, v ustaljeni sodni praksi že ima odgovor(1). Če namreč opis dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni obvezen del opisa, sestavlja skupaj s konkretnim delom opisa celoto, pri kateri ni nujno, da se zakonski znak prepovedane posledice ponovno navaja z istim ali drugačnim besedilom, sploh če je ob abstraktnem opisu dovolj konkretno opredeljen. V obravnavanem primeru se v konkretnem opisu dejanj določno zatrjuje, da je oškodovanec enkrat utrpel rano na ustnici, drugič pa poko nosne kosti, v abstraktnem delu opisa pa, da je bil zato obakrat začasno oslabljen (kakšen) del njegovega telesa in zmožnost oškodovanca za delo začasno zmanjšana, zaradi rane na ustnici pa tudi prizadeta njegova zunanjost. S tem je zadoščeno zahtevi po konkretizaciji zakonskih znakov kaznivih dejanj, pritožba zagovornikov zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pa neutemeljena.

6V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje opravilo temeljito in izkustveno sprejemljivo oceno izvedenih dokazov, za svoje zaključke, zakaj je obdolženčev zagovor nesprejemljiv in v čem je njegova krivda, pa je navedlo prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče se zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju na razloge sodbe v celoti sklicuje in poudarja, da pritožnikova ocena izvedenih dokazov pravilnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati.

7Med opisom kaznivega dejanja iz točke 1 izreka sodbe (poškodba na ustnici), da je bila zaradi tam opisanega dejanja prizadeta oškodovančeva zunanjost, ter izvidom in mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke ni nobenega nasprotja. Niti velikost in specifičnost rane, kot jo je ugotovil sodni izvedenec, niti mesto te poškodbe ne izključujeta v abstraktnem delu opisa zatrjevane prepovedane posledice. Sodni izvedenec je ugotovil, da je oškodovanec dne 2. 9. 2013 utrpel 1 cm x 0,5 cm veliko rano na notranji strani levega ustnega kota, pri tem pa se je med drugim oprl na izvid Ambulante za nujno medicinsko pomoč Zdravstvenega doma Škofja Loka z istega dne. Iz povzetkov slednjega je namreč razvidna diagnoza „rana na ustnici in v ustni votlini, ustnica“, sodni izvedenec pa je dodatno pojasnil, da je šlo za rano „prav v ustnem kotu in je segala notri v sluznični predel“, pri čemer se ustnica, že ko prehaja na sluznični predel, pojmuje kot del ustne votline. Nobenega dvoma torej ni, da je dne 2. 9. 2013 povzročena poškodba oškodovancu prizadejala rano na takem delu ustnice, da je bil prizadet tako njen zunanji kot notranji del v levem ustnem kotu. Sodni izvedenec pa je ugotovil tudi, da se je zaradi iste poškodbe „v predelu rane“ kot posledica vnetnega zapleta v procesu njenega zdravljenja pojavila oteklina, ki jo je oškodovanec čutil kot bulo, zdravnica pa opisala kot cisto. Pritožbena trditev, da prizadeta zunanjost oškodovanca ni z ničemer izkazana, je torej neutemeljena, nenazadnje pa je o oteklinah oškodovanca izpovedovala tudi njegova partnerica.

8Pritožbeno sodišče ob neprepričljivih navedbah pritožbe ne dvomi niti v pravilnost ugotovljenega mehanizma nastanka poškodb, ki sta predmet obravnavanih kaznivih dejanj. Sodni izvedenec je v zvezi z dejanjem iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe res dopustil možnost, da je rana na ustnici nastala pri padcu ali pri udarcu v podboj vrat, vendar pritožba spregleda, da le kot najmanj verjetno izmed obravnavanih. Sodni izvedenec se je namreč do možnih mehanizmov nastanka poškodbe opredelil s primerjavo od najbolj do najmanj verjetnega, povsem konkretno pa je na pomisleke obrambe odgovoril, ko je povedal, da je „skorajda prepričan“, da je rana na ustnici posledica stisnjenja med pestjo in zobmi. Da se zaradi retrospektivnega raziskovanja vzrokov neke poškodbe ob nepoznavanju vseh v mehanizem vpletenih spremenljivk vedno ne dá v celoti izključiti nekaterih od možnih variacij tega mehanizma, je logično in izkustveno sprejemljivo, gotovost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je rano na ustnici oškodovancu povzročil obdolženec z udarcem s pestjo, pa ne temelji le na ugotovitvah in mnenju sodnega izvedenca, temveč tudi na izpovedbi oškodovanca. Do dokazne vrednosti obeh se je prvo sodišče obširno in prepričljivo opredelilo v tč. 7 obrazložitve sodbe, in pritožbeno sodišče nima k zapisanemu kaj dodati.

9Sicer drži, da je sodni izvedenec pri dejanju iz točke 2 izreka sodbe kot enako verjetni dopustil možnosti, da je poka nosnih kosti nastala ali pri namernem čelnem udarcu obdolženca s čelado v glavo oškodovanca ali pa nenamerno pri poskusu iztrganja iz njegovega prijema, vendar pritožbeno sodišče zavrača stališče pritožbe, da slednje priča o razumnem dvomu o protipravnosti obdolženčevega ravnanja. Kako je do poškodbe prišlo, sta izpovedovala tako oškodovanec kot priča B. B., ki sta skladno pojasnila, da je bil obdolženec tisti, ki je z udarcem s čelado napadel oškodovanca, po vsebini smiselno pa iz njune izpovedbe izhaja, da neposredno pred tem oškodovanec obdolženca ni nič prijemal. Oškodovanec je namreč povedal o hipnem udarcu „s čelno“, B. B. pa še o grožnjah obdolženca pred tem in o prepiranju slednjega z oškodovancem. Pritožbeno sodišče pritrjuje tako presoji dokazov kot razlogom prvostopenjskega sodišča glede ugotovitve, da do poke nosnih kosti ni prišlo pri obrambi obdolženca pred oškodovancem med ruvanjem, temveč zaradi namerne povzročitve poškodbe. Ali sta se neposredno pred udarcem oškodovanec in obdolženec krajši čas prepirala ali pa je obdolženec prvega s čelado udaril v hipu, ko je ta izstopil iz avtomobila, ni bistveno niti za presojo verodostojnosti izpovedb prič niti za odločitev v zadevi, ker je dokazni postopek zanesljivo pokazal, da oškodovanec obdolženca pred tem ni zgrabil za roke ali ga kakorkoli drugače fizično napadel. O razlogih s tem v zvezi se je sodišče prve stopnje opredelilo v tč. 8 obrazložitve sodbe.

10Zagovorniki so v pritožbi uveljavljali tako kršitev kazenskega zakona kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po 386. členu ZKP zajemata tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je v tč. 10 izpostavljenim dejanskim okoliščinam glede obeh kaznivih dejanj in obdolženca dalo primerno težo ter slednjemu utemeljeno za vsakega od dejanj določilo denarno kazen petintrideset dnevnih zneskov, nato pa izreklo enotno denarno kazen sedemdeset dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar znaša 2.100,00 EUR. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče obrazložilo in razloge zanjo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Primernega trajanja je tudi rok za plačilo enotne denarne kazni.

11Razlogi, s katerimi se izpodbija sodba, niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12Ker je bil obdolženec spoznan za krivega ter z občasnimi deli prejema redne mesečne dohodke v višini 900,00 EUR, živi v zunajzakonski skupnosti in je brez preživninskih obveznosti, je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso (prvi odstavek 95. člena ZKP). Ta glede na zgoraj citirane podatke o obdolženčevem premoženjskem stanju po tar. št. 7122 v zvezi s tar. št. 7114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 600,00 EUR.

-------------

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 194/2004, I Ips 301/2004, I Ips 196/2004, I Ips 150/2004, in druge.